6. 3. 2020 / Literatura / Recenzija

FABULA: Sara Stridsberg: Beckomberga. Oda moji družini

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020
Prevod: Iva Klemenčič

Sara Stridsberg je ena najvidnejših sodobnih švedskih avtoric, katere dela so bila prevedena v skoraj trideset jezikov. Že v zgodnjih romanih, kot sta Happy Sally (Vesela Sally) in Drömfakulteten (Valerie ali Ustanova sanj), slednji je po mnenju mnogih švedskih kritikov najboljši švedski roman desetletja,  vzpostavi tipičen liričen, a pretresljiv slog, ki bralca navda z neprijetnim občutkom, saj zahtevno, pogostokrat naturalistično vsebino podaja izredno občutljivo in poetično, hkrati pa z jasnimi deklarativnimi mislimi podčrta njeno težo. Lansko leto je bila avtorica nominirana za nagrado Man Booker, letos pa smo v sklopu festivala Fabula dobili prvi slovenski prevod njenega dela Beckomberga. Oda moji družini, za katerega je leta 2015 prejela nagrado Evropske unije za književnost in so ga kritiki označili za »Čarobno goro našega časa«.

Kot namiguje že podnaslov Oda moji družini, roman pred bralca postavi reprezentativni portret družine, ranjene zaradi skrhanih odnosov in nepredvidljivega obnašanja depresivnega očeta Jima, ki zaradi izrabljanja alkohola in samomorilske tendence pristane v psihiatrični bolnišnici v okolici Stockholma.

Zgodbo večino časa doživljamo skozi oči pripovedovalke–štirinajstletne hčerke Jackie, ki očeta redno obiskuje v Beckombergi, ki po maminem odhodu v kraj ob Črnem morju postane njen drugi dom: »Včasih se mi zdi, da sem v tej bolnišnici odrasla. /…/ Ali ni to čudno?« Pogosteje ko obiskuje bolnico, tesneje se poveže z osebjem ter pacienti, med katerimi izstopajo: zdravnik Edvard, ki izbrane paciente ponoči tihotapi na zabave v mestu, Sabina, s katero Jim v bolnici vzpostavi romantično razmerje, medicinska sestra Ingrid Vogel, ki v zameno za seks Jimu prinaša zdravila iz zaklenjenega kabineta. Osebe so zaradi svojih posebnosti zanimive in ustvarjajo svojevrstne komične situacije, ki pa imajo vedno grenak eksistencialni priokus, a se mi zdi, da so pomanjkljivo razvite, delujejo le kot fragmenti neke osebe – morda pa je to le še en način, s katerim pisateljica poudari občutke izpraznjenosti in nesmisla, ki jih čutijo (večinoma) depresivni pacienti.

Poleg glavne zgodbe, ki jo kot drobce spomina naniza Jackie iz perspektive mame samohranilke, nam uvid v osamljenost in strah, ki se skrivata za zidovi bolnišnice, ponudi Olofova zgodba, v kateri smo priča pogovorom med zdravnikom in Olofom, ki bo po 63 letih prekoračil vhod Becomberge, v katerih razkriva svoje stiske in nezaupljivost o zmožnosti vključevanja v zunanji svet: »Česa se bojite? / Da me tam zunaj ne bodo marali. /…/ Ljudje hitijo mimo. /…/ Na poti v prihodnost so. A tam zame ni ničesar.« Ta vrinjena zgodba pa ni edini sodobni prijem izključevanja striktne naracije, ki se pojavi v romanu in ki mu dodaja emotivno polnost. Ključna je tudi Jimova samorefleksija, saj bralcu že v prvem poglavju omogoči vpogled v mišljenje zmedenega, čustveno odtujenega alkoholika, in hkrati aludira na samomorilsko pismo.

Jimova hladnost temelji na strahu pred izgubo edine osebe, ki ji je sploh še mar zanj – Jackie, čeprav v svoji otopelosti ni zmožen vračanja očetovske ljubezni, ki bi si jo deklica zaslužila: »(Jackie) Si me imel kdaj res rad? / (Jim) Ne vem, Jackie, ne vem, ali sem te imel.« Občutki očetovske neizpolnjenosti, pomanjkanja ljubezni v zapletenem zakonu z Lone (»Dolgo je že odkar sem te ljubila, Jim. /…/ Zakaj pa tako močno boli, če je že konec? / Ne vem /…/ Žal mi je Lone. Brez tebe ostane samo tema.«) in hladnega odnosa z mamo, ki je bila prav tako zasvojena z alkoholom in je storila samomor (»Vso pomlad sem vedel, da bo umrla. Ležala je na kavču in pila. /…/ Ko sem pozneje gledal Vitine (mamine) fotografije, se mi je zdela drugačna, čeprav sem jih videl že tisočkrat. Nikakor ni bilo videti, da je bila nekoč moja mama.«), so najverjetneje glavni vzroki njegove stiske in upora, kot ga poimenuje sam, pri katerih mu je v oporo zgolj štirinajstletna hči, ki misli, da ga lahko reši. Empatična in čustveno zrela »mala, miniaturna ženska«, kot jo imenuje oče, ko dopolni štirinajst let, kljub izpostavljenosti za javnost neprimernemu okolju za otroke odraste v odgovorno mamo samohranilko, ki upanje in smisel najde v sobivanju s svojim sinom: »Vsak dan, ko pridem ponj (v vrtec), je nepopisno srečen, z njim pa tudi jaz.«

Najbolj razdelan »lik«, katerega zgodba je popolnoma razvita – od rojstva leta 1932 do smrti leta 1995 – je Beckomberga (kot ustanova). Prav zaradi podatkov o nastajanju bolnišnice, ki vključujejo ime arhitekta (Carl E. Westman), njegov način dela in vizijo sveta v malem, ter posvetila, namenjenega vsem, »ki so se med letoma 1932 in 1995 sprehajali po parku bolnišnice Beckomberga«, celoten roman deluje kot hommage švedski instituciji, ki pooseblja »nov svet, kjer bosta vladala red in skrb, kjer bodo izmečki človeštva, za katere nihče ne ve, kaj naj z njimi – neuporabne in tiste, ki so stoletja živeli v kletkah pod zemljo – spet spustili na svetlo, jih umivali in oblačili v črtasta bolnišnična oblačila«. Jackie se kljub stigmatizaciji mentalnih ustanov na Beckombergo naveže – sčasoma ne loči več »normalnih« in »norih«, »zdravih« in »bolnih«. Zdi se mi, da je ena glavnih kvalitet romana prav v ustvarjanju impresij, preko katerih bralec skupaj s protagonistko poskuša premostiti družbeno pogojene tabuje. Svet v malem tako postane metafora za celotno družbo, kjer brez stigme sočasno obstajajo sreča, norost in bolezen, kar pa seveda ni slika realnosti 21. stoletja, saj so norme in vrednote naravnane tako, da šibke odrinemo in osamimo, saj tako povzročajo najmanj težav občestvu. Takšno prepričanje avtorica ilustrira z večimi dialogi, v katerih pacienti prevprašujejo (ne)smisel zdravljenja ali bivanja v bolnišnici (»Nočem ostati tu med norci. Mislim, da zato ne bom nič bolj zdrav.« /…/ »Vsi smo zmešani Jim.« /…/ »Kako pa veš, da sem jaz zmešan?« / Edvardov obraz razsvetli nasmešek, kot bi se v temni sobi prižgala žarnica. »Zagotovo si. V nasprotnem primeru ne bi bil tu.«) in z Jackijinim razmišljanjem ob novici, da bomo bolnico porušili in tam zgradili blokovska naselja (»(Lone) Ne bi bilo grozno,če bi staro psihiatrično bolnišnico kar pustili tako stati? Zakaj bi storili kaj takega? /…/ (Jackie) Ne vem. Mogoče, ker je zgradba podoba žalosti, Jimove žalosti, žalosti vseh. Nekakšno razgaljanje.«) Strah in sočutje za Jackie, ki ju bralec občuti ob branju, sta posledici splošnega prepričanja o duševnih boleznih – njeno običajno, relativno srečno odraslo življenje pa predstavlja obračun s stereotipi, ki izolirajo že tako ranjene, na rob pahnjene posameznike. Trezno refleksijo o nenavadnem zgodnjem najstništvu Jackie gradi preko impresij pokrajin in spominov na bele ptice, ki morda simbolizirajo upanje, življenje onkraj žalosti in bolečine: »V mojem spominu po bolnišničnih hodnikih letajo bele morske ptice. Slišala sem prhutati krila, peresa, zaznala blag vonj po morju in smrti. Kot bi nekje v notranjosti zgradbe udarjali valovi ob obalo, kot bi zidovi skrivali odprto rano.«

Roman gotovo ne podaja definitivnega odgovora o zdravljenju mentalnih boleznih in tega niti ne želi – teži le k širjenju ozaveščenosti, destigmatizaciji ter posledično večji strpnosti do šibkejših členov skupnosti, ki potrebujejo ustanovo, kjer bodo na njihovi poti do izboljšanja storili vse, česar ne zmorejo sami. To pa je seveda v družbi, kjer sta najvažnejši vrednoti napredek in egoistična individualnost, strahvzbujajoča podoba, »ker razgrinja naše pomanjkljivosti: neuspeh, šibkost, osamljenost«.

Sara Stridsberg - Beckomberga. Oda moji družini