Sandra Erpe: kako je bilo v Parizu

stopala sem po gnilem, mlačnem listju in opazovala, kako se kaplje zlivajo s tlemi kot na barjanski cesti, kam izginjajo napisi, ko se zarosijo šipe in nanje načečkaš trenutne misli,
kako je beton po nalivu solzen in ves sluzast od jedkih kapelj, in kam – z vsako izmed njih –
izginja vse bolj razmočeno mesto. nekje med supermarketom, smetnjakom in sivimi bloki, ki so morali biti pred leti rumeni (potem sta jih umazala zrak ali žalost, kdo bi vedel), kjer sem se med nalivom pomotoma znašla, je ždela zdelana spominska plošča; želela me je prepričati, da je na stopnicah pod njo natanko sto tri leta pred menoj – torej, preden sem se od bolečin zvijala na klopi pred sprejemno ambulanto v porodnišnici, po hitrem, standardnem pregledu dobila klistir in že čez štiri minute iz telesa nenadzorovano izločala tekoče blato, kot da gre za nekakšno ‘kdo-bo-prej-napolnil-školjko’ tekmovanje, nato nadaljnjih šest ur skorajda hiperventilirala ob krčenju maternice, dokler nisem devetnajstega decembra ob 5.27 na svet končno potisnila svojega prvorojenca – italijansko dekle v skrajni bedi povrglo drobceno deklico.

prvič sem jo iskala štiri ure, saj sta bili inicialki E.P. vklesani le v vazo, ki je krasila njeno pročelje (priimka Lamboukas takrat še nisem poznala); morda sem upala, da bo iz zemlje prodrlo grleno petje – da mi bo zaupala, kako ničesar ne obžaluje in zakaj se je po evropskih in ameriških turnejah kljub vsemu vračala v zanikrno dvajseto okrožje, le nekaj ulic stran od stopnic, kjer stojim, in naposled za vedno ostala.

namesto tega me je med obiskom galerije, kamor sem se zatekla, da bi končno pobegnila pred dežjem in najbrž še bolj pred retoričnimi vprašanji, ki so se srbeče nagnetla tik nad obrvmi, da je peklo in dražilo misli, presenetil tvoj klic – tako sva se pravzaprav spoznala – in že slabe tri mesece kasneje sem ti ob ledenem čaju zaupala, da sem nekje med ležanjem na prašnih vzmetnicah v hotelih z dvema zvezdicama in odkrivanjem predragih francoskih sladic zanosila. razveselil si se bolj kot moj oče (novico si slišal pred njim!) in se pošalil, da je dojenje kontracepcija, ki ne deluje vedno – hvala bogu! – zato imaš štiri čudovite hčerke in ženo, ki mirno stojijo pred kapelo, jaz pa se nemarno obotavljam, ker jih bom danes končno spoznala. segla jim bom v roko in nerodno izdavila; moje iskreno sožalje. potem bom stopila mimo, v vežico, prijela vejico in te z nekaj kapljicami oškropila; nasmehnila se bom pozlačeni posodi (na njen ne bo inicialk, niti pisem zapoznelih oboževalcev) in pomislila, da si me ob najinem prvem srečanju, namesto za ime, najprej vprašal, kako je bilo v Parizu.