Samo Dražumerič: Enakonočje v Montevideu
Enakonočje v Montevideu Sama Dražumeriča je čuden tič – pod nemalo pomankljivostmi se skriva dobra zgodba. Gre za distopičen roman, ki se dogaja v neimenovani južnoameriški državi, kjer je po vojaškem udaru zavladal fašizem. Prestopnike in zločince zaprejo na železniško postajo, ki deluje kot poboljševalnica, kjer so prisiljeni v delo, kaznovani pa so z brezdeljem in dolgčasom. Najmočnejša točka romana je prav njegova distopična dimenzija. Gradnja fašističnega sveta, v katerem se dogaja pripoved, je dobra, mestoma se celo spogleduje z odličnostjo. Z jezikovnimi subtilnostmi je nakazana očitno zapletena zgodovina režima, ki bo nepozornemu bralcu sicer ušla, saj je skrita v napisih na propagandnih plakatih ter hipnih neologizmih, ki opisujejo nezaželene člane družbe. Ko ena od junakinj pripoveduje o svojih študijskih letih, se nam pred očmi naslikajo fakultetna življenja, kakršna je moč videti v jugoslovanskih mladinskih filmih, kar da notranjemu svetu romana priokus domačega totalitarizma. V tem železniškem zaporu liki večino časa preživijo na kavah ali pijači, kjer čas zapravljajo ob hvalisanju, klevetah ter govoricah, pri čemer gre za elegantno transpozicijo lenobnih potez slovenskega značaja, kakršna je na primer nagnjenost k razvlečenim popoldanskim kavam, in njihovo brezdelje spričo fašističnega režima, ki jih je zaprl tja, kar z bistroumno eleganco odseva trenutno politično apatijo našega naroda.
Večino notranjega življenja prejmemo skozi številne stranske zgodbe, ki si jih junaki povedo ob nepreštevnih kavah, čajih ter alkoholnih pijačah. Zvrstijo se šovinistične opazke, revolucionarna šepetanja ter travmatična izkustva iz časov obveznega vojaškega služenja. Zaporniki so v svojih temperamentih nenavadno slovenski. Mauro, denimo, je poln ostrih kritik, nikakor pa ne pomisli, da bi se najprej spodobilo pomesti pred svojim pragom. Ta kritika našega značaja je osrednja vrlina Enakonočja v Montevideu.
Kljub vsem svojim močnim platem pa ima roman eno pogubljajočo šibkost: psihološko nedefiniranost protagonista. Glavni junak je mož z imenom Klar, ki ga ne odlikuje niti politična apatija niti karkoli drugega, saj je popolnoma brez psihologije. Medli in šibki liki v distopičnih romanih niso nujno slaba stvar. Če se ozremo proti klasikom žanra, kakršna sta Orwellov 1984 in Huxleyev Krasni novi svet, ugotovimo, da sta oba polna likov, ki so politično popolnoma nezainteresirani, hladni in pasivni, a imajo vseeno pestro notranje življenje. Vse, kar izvemo o Klaru, pa je to, da ima črni čaj s hladnim mlekom raje od kave in da je pozoren ljubimec, sicer pa je par tekstualnih oči in vprašajev, skozi katere bralci opazujemo junake, ki so mnogo zanimivejši od njega.
Klar kot glavni lik izpade še bolj psihološko prazen, ko ga primerjamo z ostalimi; z bahavim Maurom in oficirjem Vargasom, z Diegom, ki ga je bila vojska prisilila v obupna dejanja nasilja, z natakarico Marto, katere boj zoper šovinizem in njen sloves postajne lahkoživke je ena zanimivejših stranskih zgodb romana. Dražumerič se igra s klišeji žanra, z arhetipi vojakov in prostitutk, katerih zgodbe pa so vse primerno kontekstualizirane znotraj totalitarnega režima. Žal se vse skupaj izgubi v votlosti osrednjega lika.
Slog romana je poetičen in metaforičen, skorajda romantičen, kar je primerno nasprotje notranjemu dogajanju, fašizmu in apatiji, ki jo čutijo ljudje, ujeti na tej postaji. Vulgarnosti se trgajo z romantičnimi opisi žensk in narave, neologizmi nasprotujejo tradicionalnemu okolju, tako da je v samem stilu čutiti metaforičen boj med silami, ki delujejo v romanu.
Za ljubitelje žanra, ki jih zanimajo notranja delovanja različnih režimov in skrajnih sistemov vladavine, je Enakonočje v Montevideu zelo zanimivo delo, saj mu uspe z dobršno mero subtilnosti ustvariti parodijo slovenskega političnega duha, po drugi strani pa bodo tisti, ki berejo zavoljo psihologije likov, razočarani, saj je protagonist popolnoma prazen, veliko bolj zanimivi in pshološko kompleksni liki pa so zreducirani na junake govoric in stranskih zgodb.
