27. 5. 2020 / Literatura / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec

Založba: Litera
Leto izida: 2019
Spremna beseda: Suzana Tratnik

Zbirka kratkih zgodb Samante Hadžić Žavski Serijski morilec je obetaven prvenec mlade avtorice, za katero bomo, sodeč po kvaliteti njenega pisanja, v prihodnjih letih v literarnih krogih gotovo še slišali. Preprost in lahkoten slog, ki uravnava težo vsebine zbranih pripovedi, slednje oddaljuje od pričakovane pompoznosti trilerja in jih spremeni v svojevrstne pravljice za odrasle. Pravljice so, če se spomnimo Janka in Metke, Rdeče kapice, Sedmih kozličkov in drugih, pogosto grozljive same po sebi, vendar pa jih običajno spremlja pomirjujoč, katarzičen ali poučen konec, v zgodbah Samante Hadžić pa se groza proti koncu, nasprotno, stopnjuje.  

Pohvaliti je potrebno zlasti odsotnost neposrednega psihološkega aspekta, ki deluje osvežujoče. Žanr, h kateremu teži vsebina avtoričinega pisanja, sicer tipično karakterizira psihološko analiziranje duševnega stanja protagonista, ki njegova dejanja napoveduje ali opravičuje. Poleg tega Samanta Hadžić ne moralizira, je zgolj hladen pripovedovalec, ki z distanco, vendar vešče dokumentira protagonistovo delovanje. 

Prijetno presenečajo tudi zaključki vseh kratkih zgodb. Ti so briljantno izpeljani in dosledno sledijo eni sami viziji: včasih tišina zadane močneje kot besede. Avtorica bralca spretno pripelje do zaključka, ki ga nikoli ne ubesedi, vendar je ta vselej nedvoumen in zato toliko bolj grozo vzbujajoč. Med branjem Serijskega morilca se uresničujejo vsi naši najhujši strahovi, prizori iz filmov, ki se nenadoma ne zdijo več tako fiktivni, oživijo, pretresljive zgodbe, ki smo jih slišali od staršev ali prebrali v novicah, postanejo resnične. Zavemo se mrakobe, ki jo človečnost inherentno nosi v sebi tako kolektivno in individualno, in spoznamo, da slednja neizogibno živi tudi v nas, razmahnjena kot požar ali stlačena na dno predala. Zgodbe Samante Hadžić nas spodbujajo, da pretehtamo prage lastne vesti in morale, in nas postavijo pred zrcalo, v katerem jasno odsevajo naše rane ter kratki in dolgotrajni trenutki šibkosti, agresije, maščevalnosti. Če nas preplavi groza ob nenamernem bratomoru med otroki, ob maničnem umoru romantičnega partnerja pa se ne zdrznemo, je morda čas, da si dovolimo premisliti svoje otroške travme, neusojene ljubezenske odnose in nerazrešene zamere ter se jih poskusimo osvoboditi.

Na koncu velja omeniti mojstrstvo, s katerim avtorica vsebinsko polne zgodbe, ki bi lahko vsaka zase predstavljale rdečo nit romana, strne na dolžino nekaj strani, ne da bi na račun jedrnatosti trpel slog. Poleg tega so vsi liki dobro zasnovani; avtorici nikakor ne moramo očitati površnosti pri ustvarjanju njihovih značajev in osebnih resnic, ki kipijo iz njihovega ranjenega delovanja in zavesti. S tem Samanta Hadžić med bralcem in protagonistom ustvari vez intimnosti in sočustvovanja, ki se stopnjuje z vsako razkrito podrobnostjo. Zgodbe zabolijo, ker se neredko dogajajo za zaprtimi vrati, kjer se tragični prelom kuha počasi in potiho ter v nas zbudi večno prisotni strah pred tem, kar naši znanci morda nosijo v sebi pod sicer brezmadežno masko. Osrednji liki pripovedi so pogosto ženske, naslovna zgodba Serijski morilec pa je neke vrste poslovilno pismo patološkega ubijalca, ki si ustvari družino in živi na prvi pogled običajno življenje, dokler nenadoma srž njegove identitete ne pretehta in z enim zamahom razbije iluzijo, da je pobeg od naše lastne zjebanosti mogoč. 
Serijski morilec ni moralistična pridiga ali poziv k množičnemu zgrinjanju v ambulante psihologov, hkrati pa nikakor ne želi normalizirati deviantnosti in nasilja. Opozarja na rane, ki jih povzročijo družinske travme, na trpljenje žensk, ujetih v okove tradicionalnih družbenih vlog, na bolečino moških, ki jih je življenje razočaralo. Naj nas navidez lahko branje ne zavede – kratkoprozni prvenec Samante Hadžić Žavski ni le z akcijo nabita zbirka trilerjev, ki zaradi dovršenosti sloga teče kot med, temveč je predvsem intuitivno doživetje tistih plati stvarnosti, pred katerimi si ponavadi zatiskamo oči.