26. 11. 2022 / Literatura / Recenzija

Roman Rozina: Sto let slepote

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2022

V ospredju dela Romana Rozine so prostorske danosti Podgorja, ki ga bralec kaj hitro razkrinka kot avtorjevo rodno Zasavje. V dvajsetem stoletju se Zasavju pripeti gospodarsko-družbena tranzicija iz kmečkega okolja v industrijska mesta in na koncu zaton rudarske dobe. Ta dvojna sprememba in izguba rudarjenja je Zasavje pustila v iskanju identitete kraja, ki se kaže tudi v umetnosti. In to kvalitetni umetnosti, če zaupamo letos podeljenim nagradam – v Zagorje sta namreč romali kar dve veliki slovenski nagradi: roman Sto let slepote je bil nagrajen z nagrado kresnik, film Matevža Luzarja z naslovom Orkester pa je prejel nagrado za najboljši celovečerec

Časovni okvir romana Sto let slepote je simboličen. S 24. majem 1900 vstopimo v mitsko zgodovino, ki nam v groteskni noči rodi osrednjo osebo romana, slepega Matija. Če se pripoved začne v sozvočju ruralnega sveta s folklornimi elementi, nas stoletje industrializacije in socializma do konca romana prizemlji. Smrt Matija v rodnem kraju zaokroži njegovo stoletno pripoved, ki je tudi pripoved stoletja. Naslov Rozinovega romana, ki je v medbesedilni komunikaciji s kultnim delom magičnega realizma Sto let samote avtorja Gabriela Garcíe Márqueza, nam najbolj pojasni začetek, ki nas vrže v magičen, mitski svet Podgorja. In čeprav pri recenziranemu romanu ne gre za magični realizem, je na neki način že določen, saj ga opredeljuje zgodovina, v okviru katere je avtor ujel svojo domišljijsko rodbinsko pripoved. 

V ospredje dogajanja je postavljena rodbina Knap, ki že s priimkom opozarja na rudarsko determinanto. Zemljo prodajo rudniku, v katerem nekateri pustijo vse svoje življenje, zagotovo pa življenjsko delo. Ker gre za obsežen roman, spoznamo mnogo oseb, ki so po krvi, poroki ali naklonjenosti del rodbine Knap. Množica literarnih oseb avtorju omogoča vpeljavo mikrozgodb, ki nas iz precej posplošenih družbenih dogajanj vržejo v intimne, včasih tragične, včasih pomirjujoče zgodbe. Avtor spretno preplete individualno in družbeno, a mu na določenih mestih lahko očitamo pretirano vznesenost. Knapovi so namreč vsi po vrsti izjemni posamezniki, ki jim gradijo spomenike in parke, osebe se kmalu po vpeljavi v literarno dogajanje zavihtijo na govorniški oder, vodijo množice in suvereno soustvarjajo zgodovino – pa naj gre za delavska gibanja in proteste, feministična, socialistična, umetniška, celo duhovna gibanja. Pri tematski vpeljavi nekaterih od teh gibanj, na primer feminizma, pa se postavlja tudi vprašanje, ali to služi zgolj temu, da delo učinkuje bolj aktualno, bolj intelektualno in bolj napredno. 

Ne moremo trditi, da je osrednja oseba kolektiv, niti v smislu rodbine. Osrednja oseba narekuje pripoved, zamejuje čas, daje naslov romanu in je tudi (vsaj večinoma) fokalizator zgodbe. Matija, čigar glavna značilnost je njegova slepota, je prikazan površinsko, črno-belo. Že od začetka je bralcu jasno, da je zaradi slepote ubog, a moder in dober. Matija je nekakšen slepi videc, kot ga pozna že grška mitologija in kakršen je na primer Terezias iz Teb, ki je moder in preudaren. Matija avtor pogosto zreducira na njegovo slepoto in posledično stereotipno modrost, ki bi ji v tem kontekstu lahko rekli tudi lucidna družbena kritika, kar mestoma izpade patetično. 

Rodbinski roman, ki se razprostira na več kot petstotih straneh in popisuje sto let, zagotovo kaže na avtorjevo ambicioznost. Kljub temu da Rozina roman razdeli na štiri dele, je popisovanje prvih trideset let dvajsetega stoletja neprimerljivo bolj natančno, nato pa pisateljska kondicija vidno pojenja, opisi niso več natančni, literarne osebe so vpeljane na silo in površno, bolj kot smo pri koncu, manjša se uvid v družbeno klimo. Če smo dodobra spoznali Frančiško, nato malo slabše hčer Valentino, vnukinjo Zmago komaj še spoznamo kot celostno literarno osebo. Najbolj zanimivo in presenetljivo dejstvo pa je, da avtor drugo svetovno vojno, ključno travmo zgodovine prejšnjega stoletja, preprosto preskoči. To hitenje, vidno upadanje pisateljske koncentracije je verjetno največja slabost romana. Roman, ki dosega visoko kvaliteto, se pravzaprav konča še pred dejanskim koncem. A ne pozabimo, da moramo romanu priznati tudi zahtevnost zastavljenega načrta, ki je bil vseeno dobro izpeljan. 

Roman je bil letos junija deležen najvišje časti s kronanjem ob kresu. Zasavje, ki smo ga v sodobni literaturi do sedaj spoznali predvsem preko trboveljskih pesniških podob Uroša Zupana, pa naj še naprej odkriva lastno (literarno) identiteto. Korenine prav te identitete je Roman Rozina kvalitetno upodobil v romanu, ki se naslanja na kmečko, rudarsko in steklarsko preteklost. Vse tri ekonomske panoge so bolj ali manj sooblikovale proletarsko identiteto, ki je zagotovo vplivala tudi na sedanjo. Zagorje ob Savi je po dolgem času ponovno dobilo literarno pero, ki je očitno kos tej nalogi. Upamo, da bo temu sledilo še kakšno mesto oziroma regija, do sedaj pobegla s centralnega pogleda prestolnice. 


Uredila: Anja Grmovšek

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                    
Roman Rozina: Sto let slepote (Mladinska knjiga, 2021)