Rok Vilčnik: Zdravilo za Ano

Roka Vilčnika pri nas poznamo predvsem po njegovih gledaliških dosežkih, tokrat pa se nam predstavlja s pesniško zbirko, ki je zloslutno naslovljena Zdravilo za Ano. Ravno ta naslovna pesem je vodilna v zbirki in obenem tudi najbolj izstopa s svojo dodelanostjo, pretresljivostjo, izbrušenostjo in pomenskostjo. »In potem je ni bilo več. / Ana je našla svoje zdravilo. / Zdravilo. Kako lepa, velika, pomirjujoča beseda. / Zdravilo. / Zdravilo za Ano.« Čeprav se večina pesmi ukvarja z življenjskimi tematikami, sploh s tistimi resnejšimi, kot sta ljubezen in smrt, nikjer drugje ne pride do tako presunljive katarze kot ravno tu. Vzrok za to je verjetno Vilčnikov slog, ki prehaja iz resnosti v posmehljivost in nazaj, pri čemer pa ne moremo biti nikoli prepričani, če gre dejansko za zavestno prikrito ironijo ali ne. Ne glede na to je njegov namen resen in njegov pogled seže dalje in globlje, pogosto se zdi, da je odvrgel masko poduhovljenosti in se zavedel, kaj je v poeziji in življenju resnično bistveno.

Pesmi v zbirki so brez izjeme melodične, sploh tiste iz zadnjega dela z naslovom Kapelica, ki so brez izjeme rimane, največkrat s prestopno ali zaporedno rimo. Čeprav so te pesmi precej zabavnejše kot tiste z začetka zbirke, pa izpadejo prelahkotne, saj so rime preveč osnovne: » Zjutraj sem se zbudila / In psa več ni bilo / Res si ga ti kupil / A navezala sem se zelo.« Ironično je melodija veliko bolj prepričljiva in čarobna v pesmih, napisanih v prostem verzu, kjer se tudi najlepše kaže Vilčnikov čut za muzikalnost. Pesmi so napisane z refrenom v mislih, pa najsi bo ta na koncu zapisan na papir ali ne, vse tečejo izjemno gladko in neprisiljeno: »V tvojih prsih se lokvanji umirjajo v gladino / (lep je človek, ki mu notranje srce živi), / tvoje misli so obkladki nerodnim svetovom / in celo tvoja jeza je neslutena oaza.«

Še ena vrlina zbirke je njena predstavnost – pri grajenju pesniškega jezika se nanj neizbrisljivo odtiskujejo vplivi gledališča. Lep primer je pesem avtomehaniki nimajo prijateljev, ki govori o sporu (»S temi ležaji bi lahko vozil še dve leti / A on je trdil, da so fuč / In mi kazal neke obrabljene od renaulta, / Češ da so moji, čeprav imam jaz peugeota«) in tragičnem koncu nekega avtomehanika (»Zdaj leži v mlaki olja / (krvi kot da ni) / Črno olje mu je priteklo iz srca / Pokril sem ga s koledarjem z golimi ženskami«). Zbirka je polna pesmi, ki so stkane kot pripovedi in imajo izdelano »režijo, dramaturgijo, scenografijo in kostumografijo«, kar jih dela čudovito vizualne. Drugače pa je z načinom zapisa, ki je tako nekonsistenten, da na trenutke zmoti bralsko izkušnjo; pravopisna pravila so enkrat upoštevana in drugič ne, enako velja za velike začetnice verzov. Zdravilo za Ano je zbirka, ki je sicer polna nihanj, a vseeno postreže s pesniškimi biseri, kot je recimo tale iz semen za svetlobo: »Vsa ta leta jih nisem mogel uporabiti / Dokler mi nisi ti zrahljala duše.« Iz iskrenih verzov stkana zgodba o tem času v večnosti, ki mu pravimo življenje.