Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč
Založba: Litera Leto izida: 2022
V povsem običajnem stanovanjskem bloku neke noči odtujene stanovalce prebudi pasji lajež, ki kar ne preneha. In ne preneha. In ne preneha. Hodnik in stopnišče počasi napolnijo zaspani obrazi, slišati je nejevoljne vzklike, naj vendar že kdo utiša tega psa. Toda pes laja naprej.
Takšna je zasnova romana Pes je lajal vso noč Vinka Möderndorferja. Kot bi pokukali skozi okno tega ali onega blokovskega stanovanja, se v tem kratkem delu zvrstijo utrinki iz življenj posameznikov, ki tam prebivajo. Rdeča nit pasjega lajanja, ki spremlja dogajanje in se vpleta v zgodbe stanovalcev, vnaša občutek nemira in nujnosti po spremembah, predvsem pa občutek gluhosti za drugega. Glavna linija karakterizacije likov se izriše prav skozi njihove odzive na neutrudno lajanje psa, omenjenega v naslovu – so pasivni ljudje z močnim črednim nagonom in primanjkljajem solidarnosti, ki se bojijo zunanjega sveta. Kakor v Grumovi Gogi blok naseljujejo duševno neuravnovešeni, seksualno zadrti, odtujeni in osamljeni posamezniki, ki se zapirajo za štiri stene, ujeti v kletke svojega vsakdana. Med seboj se skorajda ne poznajo, saj živijo drug mimo drugega, vsak v svojem malem svetu, kot da se niti ne zavedajo, da tudi v sosednjih stanovanjih živijo ljudje.
Preko likov se pred nami naslika portret sodobne družbe, v katero so umeščeni. Posamezni prizori se ponekod prevesijo že v pravo grotesko, ki stopnjuje noto družbene satire do skrajnosti, pri čemer smo se prisiljeni vprašati, ali se pravzaprav ne nahajamo že v nekakšni groteskni karikaturi stvarnosti. Roman je ostra kritika sodobnega načina življenja, ki se izkristalizira v prikazu dveh bolj ali manj propadlih študentov, ki živita na račun družine in si želita brez večjega truda doseči svoje cilje. Obenem večino časa preživita na internetu, zakoreninjena v svetu, ki je iztiril, in ugotavljata: »V življenju je beda. Prav nobene zgodbe.« Po drugi strani so tu portreti osamljenih ljudi – ženske, ki skrbi za štiridesetletnega sina z motnjo v duševnem razvoju, moškega, ki skrbi za dementno mater, upokojenega poštarja z omejenim svetovnim nazorom, vase zaprtega moškega, ki mu je umrla žena, prodajalk, ki nimajo sreče v ljubezni, in drugih.
Liki so prikazani brezkompromisno, surovo življenjsko in pristno, o njih pa izvemo le toliko, kolikor je nujno potrebno, da podoba pred nami oživi. Pripoved preskakuje med tretjeosebno in prvoosebno perspektivo in se poigrava z različnimi pripovednimi tehnikami. Avtor spretno uporabi medij jezika, skozi katerega odseva pogled na svet raznolikih literarnih oseb. Tako na primer moški s posebnimi potrebami pripoveduje in razmišlja kot otrok: »Mene včasih vse razburi. Včasih. Ne velikokrat. Enkrat na teden. Mogoče manjkrat. Imam takšen … kako se že reče … ja, tempermat. Vročino tudi dobim, če se razburim. In včeraj sem se razburil. Sem bil kar malo živčen. Pes je lajal. Sem mislil, da je prišel po mene nekdo s hudim psom. Enkrat me je pes ugriznil, ko sem bil še majhen. Od takrat je minilo sto let, da se ne spomnim več. Mi je mamica rekla, da je bilo tako. In jaz verjamem. Ker mamici vedno verjamem. In zato se bojim psov.« Po drugi strani ostareli poštar nenehno preklinja, njegovi stavki so večinoma kratki in preprosto grajeni, kar veliko pove o strukturi njegovih misli, obenem pa njegova pripoved deluje zelo agresivno: »Zdaj je imel čez stanovanja sin bivšega skladiščnika. Prišel je s kravato in poslovnim kovčkom. Prekleti zafukanc! Rekel je, da se moramo zmenit za najemnino. Popizdil sem. Vrgel sem ga iz stanovanja. Kričal sem. Porinil sem ga po stopnicah. Nihče ni prišel na stopnišče pogledat, kaj se dogaja. Nobenega nič ne briga, samo da so oni na toplem, pizda!«
Pomenljivo se zdi, da od vseh najbolj pozitivno učinkujeta prav pes in njegov lastnik, ostareli profesor, ki je, tako kot Smoletova Antigona, v zgodbi odsoten, kajti njegove perspektive avtor ne vplete med druge pripovedi. Stanovalci o njem ne vedo skoraj ničesar, komajda sploh vedo, kako mu je ime. Nasprotno pa v zadnjem poglavju spregovori njegov pes, ki s pretresljivim monologom pripoved zaokroži v celoto.
Kljub močni sporočilnosti in širokemu spektru razmislekov o družbi in ljudeh avtor ne daje vtisa, kot da moralizira, temveč skozi svoje like prepričljivo izriše duhovno stanje današnje civilizacije, h kateremu po svoje prispeva vsak individualistični posameznik, ki je čustveno distanciran, vpet v izkoriščevalske odnose in ga dobrobit drugih ne zanima. Ob prepoznavanju dobro znanih vedenjskih vzorcev nas ob branju ves čas spremlja občutek nelagodja, ki ga še okrepita zadušljivo ozračje in občutek brezizhodnosti, obenem pa ga blaži avtorjeva značilna ironija z mračnjaškim humorjem. V tem kratkem delu Möderndorferju uspe ustvariti slikovit in kompleksen portret družbe, ki nas sili k prevpraševanju sodobnega načina življenja in na mnogih mestih sproža refleksijo.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tjaša Mislej
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
