Svetlana Makarovič: Z očmi, ki vidijo drugače
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2022 Spremna beseda: Aljoša Harlamov
Naslov antologije Z očmi, ki vidijo drugače nam ponuja sijajen uvod ne le v pesniški opus Svetlane Makarovič, temveč v celotno poanto, skrivnost, če želite, fenomena biti pesnik. Morda je bolje, če rečem, da naslov pojasni kar pojem umetnika, torej nekoga, ki vidi drugače, ki mora videti drugače. Nekaj podobnega je o tem pisal že Cankar v Vinjetah: »Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše […].« In ni nenavadno, da urednik Aljoša Harlamov v spremni besedi h knjigi že v začetku zapiše: »Svetlana Makarovič je tista pesnica, ki je po Ivanu Cankarju najbolj neusmiljeno ujela (slovensko) kolektivno nezavedno.« Zagotovo je ena izmed tistih pesnic in pesnikov, ki sodijo na vrh svetovnega Parnasa.
Pred nami je antologijska izdaja pesmi, ki »v eni knjigi [prinaša] samostojne pesniške zbirke Svetlane Makarovič, ki so izšle v obdobju od 1964 do 2015, v celoti ali samo tiste pesmi, ki prej že niso bile objavljene drugje,« kot lahko beremo na hrbtni strani knjige. Tem so dodane še pesmi iz njenih dveh pravljic za odrasle in šansonska besedila.
Knjigo otvori prva pesničina zbirka Somrak iz leta 1964. Na predstavitvi antologije, ki je potekala na Vodnikovi domačiji, je avtorica za te pesmi dejala, da ji delujejo preveč domišljavo. Zbirka je bila opažena že takrat in njena poezija je veljala za nekaj svežega na takratni literarni sceni. Zbirko začenjajo prešerni verzi iz pesmi Dan: »Široko je odprto oko dneva. / Moja radost odseva v njem.« V zbirki so podobe, ki so v splošnem značilne za poezijo Svetlane Makarovič, manj izrazite, je pa že mogoče zaznati formiranje temeljnega občutja samosti. Kot eno bolj pretresljivih pesmi bi izpostavil pesem z naslovom V meni je pesem, takole se glasi nekaj prvih verzov: »V meni je pesem, / ki je nihče / ne zna peti. // Nihče / razen vetra, mraka in dežja, / nihče / razen razdejanega neba. // Pesem je v meni / kot raztrgano gnezdo.« Pesem izraža subjektovo stisko, nesprejetost, nezmožnost biti razumljen od ljudi. V ospredje stopi narava, a ne vsa. Pesem domovanje najde v vetru, mraku … v nečem neprijetnem; nekaj, kar »pozna« občutek zavrženosti, tujosti (nekako spominja na Minattijevo Nekoga moraš imeti rad). Pesmi s podobno tematiko so tudi Ti si daljava, Sam, Tuje oči, Zavrženi planet, List idr.
Naslednji dve zbirki sta Kresna noč (1968) in Volčje jagode (1972). Že po njunih naslovih lahko sklepamo, kakšni motivi in teme bodo prisotni. Ko gre za vprašanje forme, so te pesmi že bližje avtoričinim kasnejšim pesmim. Medtem ko so pesmi v Somraku pisane v prostem verzu, ti so tudi poljubno dolgi, kitice pa so (po večini) različno dolge, gre tu za že postopno »urejanje« pesmi (v Vočjih jagodah je to toliko bolj izrazito). Sicer so še vedno v prostem verzu, so pa vse pesmi v ciklih po tri. V Kresni noči najdemo precej raznolike naslove pesmi, nekatere tudi fantastične (Hrošči, Kača, Tujci, Drevo, Mlin, Trnuljčica, Semena idr.). V pesmih je vedno prisoten nekakšen kontrast med dnevom in nočjo, med svetlobo in temo – dogajanje, ki kaže na svetlem nekaj, v temi pa nekaj drugega. V pesmi Mesečnica na primer Mesečnica hodi med travo, v roki nosi čašo in vanjo počasi nabira temo, vmes se »igra na ozkih dvoriščih svojih popoldnevov«, na koncu zagleda mesec in izpije čašo. Takrat luči obstanejo in »[n]jej iz prstov izrasejo dolgi nohti, / med nogami se ji vije lisičji rep. / Bela jasa postane vrtinec.« Povsod je slutnja srhljivosti, konec zbirke pa prinaša Kresno noč, ki je prav gotovo vrh vseh pesmi. Motiv iz zakladnice ljudske mitologije, čarobna noč, ko se dogajajo nenavadne reči. Živali čutijo, da se nekaj spreminja, »[n]ovi studenci privrejo iz tal, / tam, kjer jih še nikoli ni bilo. / Vile so blizu, vile so blizu.« Sredi gozda pa zagori bel ogenj, »prozoren in čist«. Zjutraj ni sledu, vse je tiho, kakor da je ogenj vse očistil. Pesem se konča z verzi: »Pridi, zaspiva v mahu. Tih dan bo, / tiho leto je pred nama.« Volčje jagode to tematiko lepo dopolnjujejo, a tu že srečamo več bitij, rastlin iz ljudske mitologije: volčje jagode, žalik žena, desetnico, Zelenega Jurija, sojenice itd. V tej zbirki bi izpostavil motiv kaznovanja, maščevanja, ki se pokaže že bolj izrazito. Viden je npr. v pesmi Oklepnik, kjer pride hrošč Oklepnik v hišo kaznovat: »Tudi k meni je prišel. / Od takrat imam eno samo, / široko odprto oko,« in pa v pesmi Zeleni Jurij, ki postane Sivi Jurij. Med ljudmi se mu godi hudo, mu delajo krivico: »Dajmo mu to, česar ne pozna: / Dajmo mu piti iz vrča solza / pa mu iztaknimo svetle oči – / sključen naj hodi, kot hodimo mi.« A on ne pozabi, vrne se, »[h]odi po hišah, iztika oči. / Kar je dobil, to stotero deli.«
V Srčevcu iz leta 1973 nam pesnica že predstavi pesmi, ki so po slogu zanjo bolj značilne. Napisane so v štirivrstičnicah in imajo baladni ritem, zaradi česar delujejo kot ljudske pesmi, a jih obdela moderno. Ponovno se pojavi motiv desetnice, ki je v pesmi Jagoda predstavljena kot strupena jagoda. Desetnica je jagode, gre med ljudi, »a videla je preostro, / bila je žalostna močno«. Desetnica je torej nekdo, ki vidi jasno, vidi skozi ljudi, vidi resnico. V Lenori pa predela stari motiv mrtve ljubice, ki je vzet iz slovenske ljudske pesmi Mrtvec pride po ljubico.
V zbirki Pelin žena (1974) bi izpostavil prvo pesem Večernice, za katero je avtorica na predstavitvi dejala, da gre za »odgovor folka umetniku«. Po koncu vsake kitice je odgovor množice, drugih: »kaj pa vemo, o čem govori«. Tudi desetnica se tu reši svoje groze, »kamna«, ki so ji ga zavdali: »Je kamen pokopavala, / vsa lažja je postajala. / Oj lahko meni, njim težko, / težko njim, ki so krivi za to.« Zelo prepoznaven je tudi motiv mrtvega otroka, zavrženega otroka (Mati, Kolovrat, Zibelka). Veliko pa je tudi pesmi, kjer je še bolj značilna predelava tipično ljudskih pesmi. Tako se v znani pesmi Odštevanka loti ljudske izštevanke Rdeče češnje rada jem. Ritem se ohrani, a z vsako kitico postane vzdušje bolj grozljivo. Odštevanje gre vse do konca, do smrti. Pesem raztrga zmaterializirano družbo, pohlep, lirski subjekt pa na koncu zelo očitno izrazi jezo nad tem in se odmakne. Zanimiva je tudi pesem Romanje, saj predrugači koncept čaščenja krščanskega Boga-Sina. Pesem deluje kot molitev, a lirski subjekt tu ni ponižen, zelo jasno izrazi svojo misel: »Ki je krvavi pot potil, / mi pa za njim nič kolikokrat, / ki je po krivem obsojen bil, / mi pa za njim nič kolikokrat […] pa zato ni sveta naša kri.«
Zbirka Vojskin čas (1974) prinaša tri izvirne pesmi. Istoimenska pesem dejanje vojne razvrednoti: »[P]ustil je bombe padati, / le to velik strah stori.« Lirski subjekt zaradi tega nikjer ne najde zavetja, sledi pa grozno spoznanje: »[p]a saj imamo še črno zemljo, / ki bo naša mehka lica jedla.« V zbirki Izštevanja iz leta 1977 je bil na novo objavljen le cikel šestih pesmi Zeliščarka. Gre za pretresljivo balado o zeliščarki, kjer se mešajo različni ljudski motivi, izstopajoči je lik Jelengarja, ki naj bi bil ljubezen/ljubimec zeliščarke. Pojavlja se motiv izgnanke: »Veš, tam, kjer ona zdaj živi, / to je bolj daleč od ljudi.«
V Sosed gori (1980) in Tistem času (1993) pa po mojem mnenju lahko vidimo vrhunec pisateljičine poezije. Ponovno se pojavijo motivi iz zakladnice ljudskega slovstva, ki pa nikakor, kljub temu da so za avtorico tako značilni, ne delujejo izrabljeno. So mojstrsko prenovljeni, postavljeni v sodobni kontekst. V prvi bi izpostavil pesem Zvonovi, ki poudarja predvsem to, da ne moremo pobegniti od tega, kar nas je zaznamovalo, da »z mano gre, kar so videle / moje oči«. V pesmi Grob bi si upal reči, da je prevzet motiv desetnice; tiste, ki odide in je prepuščena sama sebi. Ki je »[i]z robidovja spočeta, / v svoj odprti grob ujeta […] ti si sama svoja mati, / sama svoja lastna hči […] svet je grob in zibelka«. Motiv matere, ki smo ga srečali v prejšnji pesmi, je prisoten tudi v pesmi Roža, ki je predelava ljudske pesmi Jaz sem mala roža. Tu gre za ravno nasprotno: hči mater občuti kot zajedavko, pesem pa se konča grozeče: »Vse nas bo pojedel / velik, dimast cvet. / Vstal bo silen veter / in pomedel svet.« Prav tako grozeča pa je Uspavanka, ki z mirnim ritmom prav parodira ozračje: torej močan veter, ki »ne more dočakati« in prepeva, »kako bo, / ko nas več ne bo, / ko bo kotrljal / naše votle kosti / čez gole in gluhe / in prazne ravni«. V Tistem času ponovno srečamo ljudsko tematiko. Pesem Kresna pred nas izreže podobo lepega Jurija, ki se (tako kot Sivi Jurij iz pesmi Zeleni Jurij) vrne maščevat ljudem. »[D]a vam vrne, kar ste dali, / kar ste dali nam v dolini, / vse povrne lepi Jurij, / za en las si glavo vzame.« Tukaj se lirski subjekt postavi med tiste, ki jih varuje lepi Jurij, prav tako kot on je bil izgnan iz »doline«. V pesmi Ogledalo se znajde motiv desetnice, ki ni nikjer doma, »da je v tuji hiši«, »[p]oskuša sneti masko lastne kože«. Ob koncu pa sledijo verzi: »Pa to ni maska, to je živa koža. / Iz ogledal me gleda njen obraz.« Pomemben je tudi motiv množice, črede. Ta je obdelan v pesmi Kača, ki prinaša znane verze: »Dva nista dvakrat po en sam. / Dva nista več. Sta dvakrat manj.« Zaznati gre velik odpor do množice, ki se plazi kot kača: »[G]lej kačo, zgrabi, stri ubij.« V pesmi Mušje leto pa je množica primerjana z muhami. Ustvarjeno je zadušljivo ozračje, vse se gnete, »kar je eden to so vsi – / hlapci, muhci, jalovci.« Vrh te zbirke po mojem mnenju predstavljata končni pesmi iz te zbirke, to sta Igla in Pot. V prvi je podoba igle, ki šiva ljudi skupaj, v množico, kjer je vse tesno, »[v]leče skupaj lica, ledja, / prsi, ude prepotene, / že sovražno vame sopeš, / že ne moreš stran od mene«. Imamo pa podobo nekoga, ki »[s]ilovito trzne, plane, / strga kožo od kosti, / izmed cunj telesa vstane / in se izgubi v temi«. V drugi pesmi pa je najbolj mojstrsko predstavljen motiv desetnice. Hodi med »sparjenci, zvarjenci«, lirski subjekt je na njeni strani. Na koncu poti so zbrani vsi, ki so bili zasramovani, izdani, konec pesmi je pozitiven, tu je dom desetnice: »Zapri oči, desetnica, / izjoči se. Tu si doma.«
Zadnja pesniška zbirka, objavljena v tej antologiji, je V tem mrazu iz leta 2015. Večinoma prinaša že znane motive in elemente iz ljudske poezije, pesem Če so mi cesarski vzeli pa je del avtoričine drame Mrtvec pride po ljubico. Antologiji so dodane še pesmi iz dveh pravljic za odrasle: Saga o Hallgerd (2010) in Balada o Sneguročki (2012). Pesmi lepo dopolnjujejo pravljici, ujamejo njuno zgodbo. Izpostavil bi zadnji pesmi iz obeh pravljic. V prvi pravljici zadnja pesem opeva pesnika kot drugačnega, zaključi pa se z verzi: »Pesnik hodi po drugačnih poteh.« V Baladi o Sneguročki pa je zadnja pesem uspavanka. Zlasti so pomembni verzi: »Pravljica pa se rojeva / včasih iz gorja, / iz krivic, solza, obupa / in ponižanja […].« Gre za pretresljiv zaključek, ki predstavlja glavno junakinjo Sneguročko – tudi ona je bila spočeta iz posilstva, nečesa groznega, in lahko bi rekli, da je tudi ona pravljica.
Antologijo zaključujejo besedila za šansone, ki jih je Makarovič ustvarjala od leta 1984 do leta 1999. Gre za Nočne šansone, Dajdamske portrete, Večerne šansone in Namesto rož. Tu je bila ustvarjena zmeda, saj so zbirki dodali dodaten cikel z naslovom Krizantemo na klavirju, kjer so besedila, ki niso bila na nobeni izmed prej omenjenih plošč. Zaradi preglednosti verjamem, da so želeli šansone objaviti glede na plošče, a je že Svetlana Makarovič sama izdala zbrana besedila v Krizantemi na klavirju leta 1990, tem pa bi lahko le dodali še ostala, ki so bila izdana po tej zbirki. Sicer pa šansoni obravnavajo že znano tematiko, le da je velikokrat predstavljena na humoren način (Slinar, Orhideja, Umetne rože itd.), kdaj prav grozeče (Teci, punčka, teci, Norci so zunaj …), spet drugje pa v njih izraste izredno pozitivna nota, polna upanja. Tako nam Praprotni cvet vzbudi upanje, da pa morda le-ta res obstaja, da res cveti v vsakem srcu, »a najti ga moraš ti sam«.
Antologija nam torej ponuja pregled pesniškega opusa Svetlane Makarovič. V ta namen se mi zdi pomembno, da so vanjo vključili tudi šansone in pesmi iz pravljic za odrasle. Morda bi bilo smiselno vanjo, zaradi preglednosti same, dodati še zbirki haikujev Zima vezilja in Naj bo poleti, saj bi bil s tem ustvarjen res popoln pregled njenega opusa, pri čemer bi lahko dodali tudi pesmi iz njene drame Mrtvec pride po ljubico. Na Slovenskem smo tako bogatejši za še eno zbrano delo, ki je vsekakor nujno za vsakega velikega pesnika. S tem tudi »pomagamo« k preživetju določenih pesmi, ki bi se sicer izgubile v starejših zbirkah, ki jih skorajda ni več mogoče dobiti. Opozoril pa bi na izbor njene poezije z naslovom Samost, ki ga je leta 2002 opravila avtorica sama. Na predstavitvi je dejala, da je to njena najboljša pesniška zbirka. Pomanjkljivost antologije pa se po mojem mnenju kaže v odsotnosti obsežne študije avtoričine poezije. Menim, da bi bila tovrstna študija za takšno izdajo veliko bolj primerna kot zgolj spremna beseda urednika na treh straneh (ali če bi bila ta nekoliko obsežnejša).
V intervjuju za Dnevnik je pesnica dejala: »Kadar me vprašajo, zakaj je moja poezija mračna, nimam nikoli velikih težav z odgovorom. Včasih sem imela en sam odgovor. Srebrenica. In tudi danes bi ga lahko imela. Huda jama. Fojbe. Zlo je. Obstaja. Obstajajo pa majhne in bleščeče oaze lepega in če bi me kdo vprašal, v kaj verujem, bi rekla, verujem v umetnost.« Lahko pa rečemo, da je dotična antologija kakor čaša pelina, ki nam v drobovje nalije grenke resnice o našem svetu in nas. Poleg tega pa je tudi vera v umetnost, v najžlahtnejšo zvezdo naše civilizacije.
______________________________________________
Lektorirala: Saška Maček
