Leïla Slimani: Dežela drugih

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2022
Prevod: Saša Jerele

»Prekletstvo izraza rasna mešanost« – to so besede Édouarda Glissanta, ki nas uvedejo v roman Leïle Slimani Dežela drugih, prvi del njene nastajajoče trilogije. Glissant je bil pisatelj, ki se je ukvarjal s temami, kot so rasa in priseljevanje, in Slimani je izbrala ta citat, ker želi takoj razjasniti, kaj bomo pozneje odkrili v njenem romanu: raznolikost, ki jo danes vidimo kot čudovit spekter tega, kaj pomeni biti človek, spremlja boleč in trnov proces oblikovanja, pogosto prežet z diskriminacijo in bojem za bolj »dominantno« raso.

Prav ta dinamični proces spajanja različnih kultur in boj za prevlado Slimani povezuje v svojem romanu, ki je postavljen v nemirni Maroko sredi dvajsetega stoletja. Njena tehnika vsevednega pripovedovalca, ki se iz poglavja v poglavje osredotoča na drug lik, nam daje priložnost, da celovito uvidimo spekter različnih človeških lastnosti in tako spoznamo univerzalno resnico – da dobro in zlo ne opredeljuje barva naše kože, da nihče od nas ni absolutno dober ali absolutno slab, temveč nenehno nihamo med dvema skrajnostima, ne glede na to, ali smo otroci, beli ali temnopolti, moški ali ženske, homoseksualci ali heteroseksualci. 

Mathilde, lik, ki ga je navdihnila Slimanijeva francoska babica, ki se je poročila z Maročanom in tudi sama imela težave s prilagajanjem v tuji državi, je belka, svetlolasa Evropejka, Francozinja in zato samodejno ženska, ki pripada skupini kolonizatorjev. Poročena je z Aminom, temnopoltim Arabcem, razpetim med tradicijo in novim svetom, ki ga je spoznala med bojevanjem na strani Francije med drugo svetovno vojno. Oba sta na različen način tuja v Maroku, državi, kjer še vedno vlada boj za prevlado med kolonizatorjem in koloniziranimi in kjer ni sprejemljivo biti tujec in odstopati od ustaljenih norm.

Slimani nam predstavi dinamiko nenehnega boja za prevlado na dveh ravneh: družbeni in družinski. Družbeno raven predstavlja predvsem kontekst. Roman se odvija od srečanja Mathilde in Amina od leta 1944 do leta 1955, v obdobju, v katerem Maroko in njegovi državljani doživljajo burne spremembe v vladi. Kolonije in njihova moč počasi propadajo, Maročani si želijo ponovno pridobiti oblast nad svojo državo in ne želijo, da bi jim vladali tujci. V tem boju se je težko odločiti, kdo je dober in kdo slab, saj so na obeh straneh ljudje, ki delujejo nemoralno. Amin, ki ga grajajo in omalovažujejo, dokler ne izvejo za njegova odlikovanja iz vojne, ali Amin, ki ga hčerine sošolke kličejo šofer, je tista stran Maroka, ki potrpežljivo prenaša žalitve, saj ve, da nasilje ne vodi nikamor. Po drugi strani pa je lik njegovega brata Omarja predstavljen kot Aminovo vsesplošno nasprotje, simbol Maroka, ki si želi neodvisnosti in svobode, a tudi tiste strani, ki hoče to svobodo odreči drugim (predvsem ženskam) – turbulentna in impulzivna oseba, ki bi za svojo domovino ubijala. Ta bratski odnos je omadeževala politična situacija: »Omar je brata sovražil enako močno, kot je sovražil Francijo.«

Že tu lahko vzpostavljanje dominance vidimo kot glavno temo knjige, ki prežema tudi družinsko raven. Druga ranljiva skupina, ki v romanu veliko bolj pasivno sodeluje v boju za prevlado, so ženske. V Aminovi hiši bivajo tri generacije žensk, ki se vsaka na svoj način, glede na to, kaj jim dopušča situacija, v kateri živijo, borijo proti inferiornemu položaju (ali ga v primeru Mujlale sprejemajo), ki jim je vsiljen.

Mama je zadržana in tiha ženska, ki pozna svoje mesto v hiši in je ni nikoli zapustila. Slimani ji simbolično ne da glasu, kot ga da drugim likom v romanu. Njo, pa tudi generacijo žensk, ki jo predstavlja, najbolje povzemajo pripovedovalkine besede: »Za Mujlalo je bil svet pregrajen z nepremagljivimi mejami. […] Mir bo trajal, če bo vsak ostajal na svojem mestu.« Zanjo je torej pomembna pasivnost, povezana s figuro tradicionalne ženske, s katero Amin sam pri sebi nenehno primerja Mathilde.

Slimani se trudi, da bi Mathilde do konca ostala Evropejka, ki ji nihče ničesar ne brani, kot nekoč pravi Amin, torej poskuša njen lik narediti v pobudnico sprememb, če ne v družbi, pa vsaj v njihovem domu. Na žalost ji to ne uspeva, saj »v teh krajih je pač tako«, ona je tujka, ki je kot Medeja odšla v tujo državo zaradi ljubezni do moškega. Ko šokirana nad količino časa, ki ga ženske preživijo v kuhinji, vzklikne: »To je suženjstvo!«, se takrat deklica Selma samo nasmeji – obupen odgovor na tako močno reakcijo. Mathilde sanja o življenju zunaj kmetije in izolacije, želi se oblačiti po zadnji modi in iti v mesto, kadar hoče, vendar ji tega ne preprečuje le patriarhalna družba, temveč tudi Aminova finančna prevlada nad njo. Ko izkusi življenje v Franciji brez moža, otrok in obveznosti, si začne dopuščati možnost življenja brez njih. Na koncu bivanja v Franciji pa se zave, da se je preveč privadila na identiteto Maročanke za takšen korak in zato sprejme podobno usodo kot Mujlala – izbira razjeda in zato je bolje, da nima možnosti, temveč živeti po ustaljenih pravilih. Odloči pa se, da bo njena hčerka imela izobrazbo in bo nekega dne imela vsaj kakšno možnost več kot Mathilde.

Selma in Ajša sta druga mlada ženska lika, ki ju spremljamo, a tudi lika, ki sta najbolj dominirana, saj morajo otroci vedno poslušati starejše, torej odrasle, kot pravi Slimani. Selma je lepo dekle, ki s svojo lepoto straši okolico, še posebej Omarja, ki jo fizično napade in ji onemogoči kakršno koli svobodo v strahu za njeno čast in s tem čast družine. Ko po Omarjevem odhodu končno postane svobodnejša, na prizorišče stopi Amin, ki prvič stopi iz vloge umirjenega bivšega častnika. Čuti potrebo po uporabi orožja v svoji hiši, da bi vzpostavil dokončno prevlado in mir, kar je subtilen napovednik državljanske vojne, ki se pripravlja v Maroku.

Ajša je še posebej zanimiv lik, saj se v njej prepletata dva svetova, Maroko in Francija, pa tudi lik, ki čuti, da ne sodi nikamor. Zatočišče išče v veri in Jezusu, še enem moškem, ki ne mara ženske,  kot ugotovi Ajša. Slimanina teza, da samo zato, ker se od nekoga pričakuje, da je dober, še ne pomeni nujno, da je, je najbolje vidna pri Ajši. Ajša je otrok, od katerega ne pričakujemo, da bo sadist, ki uživa v bolečini, ki jo povzroča Blanche, sošolki s svetlimi lasmi, ki je za razliko od Ajše »čista« Francozinja. Prizor, ob katerem noben bralec ne bo ostal ravnodušen, je zadnja, v kateri Ajša uživa ob opazovanju požganih hiš kolonizatorjev. S tem postane »neužitna«, tako kot limonančevec, mešanica pomaranče in limone, in simbolično bi lahko rekli, da je tako mešana kombinacija nekaj nenaravnega, kot da je vedno potrebna prevlada ene vrste nad drugo, sicer nastane kaos.

Slimani ta družinski roman konča precej pesimistično. Po branju pa ostane vprašanje, kaj za nas danes pomeni izraz »rasna mešanost« in kaj točno pomeni nadvlada, a dejstvo je, da Slimani predstavi misli ene kulture in enega obdobja, enega sveta. Ta svet ni daleč od našega, saj boj za prevlado še vedno poteka – v obliki vojn, imigracijskih postopkov, sankcij. Kar lahko storimo, je, da razumemo rasno mešanost kot priložnost, da spoznamo vse nianse, ki obstajajo, in zgradimo bolj razumevajoč svet s to novo paleto spoznanj.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar