Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Založba: Beletrina
Leto izida: 2022

Najvidnejši in večkrat nagrajeni slovenski pisatelj Drago Jančar je pri založbi Beletrina izdal nov roman z naslovom Ob nastanku sveta. Kdor je seznanjen z avtorjevimi prejšnjimi deli, je seznanjen tudi z njegovim slogom in stilom, ki ju odlikuje predvsem jasna, zgoščena pripoved z vložkom filozofske misli, s katero avtor prefinjeno dopolnjuje osrednjo idejo, s tem pa tudi dopusti bralcu nekaj prostora za lastno interpretacijo oziroma lasten pogled na zapisano. V romanu Ob nastanku sveta je te pomembne miselne vložke v fabulo vstavil v obliki biblijskih verzov oziroma zgodb. Že na prvi strani je kot neka začetna misel, ki lahko strnjeno pooseblja tudi celotno idejo, zapisan verz iz Biblije: »Ni ga, ki bi zadržal njegovo roko ali mu rekel: ‘Kaj delaš?’«

Ob nastanku sveta ne govori o velikem poku ali dejanskem začetku sveta, ampak o nastanku posamičnega človekovega sveta. Kot je v pogovoru za Beletrino povedal avtor, je vsak človek kozmos, delček ene celote, in vsak ima svoj pogled na svet, zato je poudarek na individualnem pogledu na svet, ki spremlja družbene dogodke. Zgodba je zapisana skozi otroške, Danijelove oči, in govori o tem, kako se ta mladi svet, ki ga predstavlja Danijelovo življenje, izoblikuje v času, ko ob nastanku oziroma odraščanju posluša zgodbe o vojni, ki pa je v njegovem času več ni. Kot pravi Jančar, s čimer tudi objasni vključitev biblijskih zgodb v knjigo, gre za zaznavo sveta in pojavljanja civilizacijskih zgodb, ki se ponavljajo že od Stare zaveze naprej.

Zgodba, ki jo začne pripovedovati mladi Danijel, še ne 15 let star, katerega svet skozi pripovedovanje spoznavamo, se prične spomladi in sovpada s prihodom nove sosede Helene v mesto M. Pripoved, ki jo opisuje Danijel, nima osrednje zgodbe, ki bi se zapletla in razvila ter nam s tega vidika podala idejno zasnovo romana, pač pa je ideja celotnega romana ta, da nam svet opisujejo mlade oči, oči otroka, v življenju katerega se nekatere stvari pač zgodijo. Eden izmed dogodkov je slučajno tudi srečanje s Heleno in njen tragični konec.

Tako kot Danijelovo življenje je tudi življenje vsakega posameznika preplet dogodkov, bodisi lepih ali manj lepih, zaradi katerih se v življenju sprašujemo, zakaj se nam nekaj dogaja ali kaj to pomeni. In navadno se ravno ob manj ljubih dogodkih formira naš svet, ki ga dojemamo po svoje, skozi lastne oči. Kot zapiše avtor: »Svet je ob svojem rojstvu prav takšen kot pozneje, ko je že zrel. Prav nič ni drugače, vse stvari so iste, kot je zapisano v stari knjigi, kjer Pridigar pravi, nič ni novega pod soncem. Pa je, prav to je, da oči, ki so prišle na svet, vidijo drugače, vidijo prvič.«

Dogajanje je postavljeno v leto 1960, v mesto, kjer so spomini na preteklo vojno še kako živi. Dosti opisov in pripovedovanj o tem, kdo je bil v času vojne na kateri strani, je avtobiografskih in so formirali avtorjevo preteklost, zato lahko sklepamo, da je mesto, ki ga protagonist opisuje, Maribor. Ta podatek sicer za samo razumevanje zgodbe niti ni pomemben, nam pa zgodbo približa na način, da se bralec zaveda, da je do takšnih dogodkov prihajalo tudi na naših tleh in so vplivali na ljudi, tudi na tiste, ki v tej vojni sploh niso sodelovali. Po opisu Danijelovega sveta bi lahko rekli, da je bila v njegovi mladosti vojna še vedno živa, ne samo po ustnem izročilu, pač pa med ljudmi, prav tako tudi v šolskem procesu. Če se je vojna lahko zaključila z danes na jutri, pa se je pozabiti prav gotovo ni dalo na enak način.

Avtor je knjigo začel z biblijskim verzom, ki nakazuje na to, da usode ni moč zaustaviti. Stvari, ki se morajo zgoditi, se bodo zgodile. Sam je z zaključnim odstavkom že nakazal zaključno biblijsko misel: »Strah me je. […] Ko to zapišem, se že malo manj bojim. Kajti zapisano je, to je beseda. Saj ni mogoče nič drugega, nič ni zunaj besede, nič ni brez nje. Danijel ve, da je tako na začetku kakor na koncu, res ni mogoče drugače, ko pa je bila beseda ob nastanku sveta.« Misli sicer ni zapisal, a nanjo zelo očitno namiguje. Je mogoče pripoved zaključiti kako drugače kot s stavkom »In beseda je meso postala«?

Če se nam ob določenih knjigah, ki opisujejo preteklost, porodi misel o minljivosti, je pri tej knjigi drugače. Tukaj o minljivosti dogodkov ne moremo govoriti, vsaj ne v tem pozabljenem smislu. Vojne morda ni več, a je spomin nanjo še živ in še vedno spreminja človeška življenja. Ne samo da tiste vojne, o kateri govori Danijel, ni več, začela se je že nova, ki sicer ne divja na naših tleh, a bo prav tako (kot vsaka vojna) vplivala na neke druge mlade oči in posameznikov svet.