Realizem kot feminizem
Claire Keegan: V zadnjem trenutku: zgodbe o ženskah in moških
Založba: Mladinska knjiga, zbirka Skratka
Leto izida: 2026
Prevod: Jerca Kos
And there’s nothing to ya, you’re really not a man / You’re just a vision some girl once had / […] / She prayed to God in school for a perfect friend / He looked just like you, wonder where he went
Tako irska kantavtorica Ciara Mary-Alice Thompson, bolj znana pod umetniškim imenom CMAT, v pesmi Running/Planning poje o razblinjeni iluziji partnerske ljubezni. Njen glasbeni opus bi lahko obstajal v istem tematskem in čustvenem prostoru kot zbirka kratkih zgodb V zadnjem trenutku irske pisateljice Claire Keegan – obe ustvarjalki namreč z izjemno natančnostjo in lucidnostjo secirata pričakovanja, razočaranja in subtilna razmerja moči med žensko in moškim. Besedilo pesmi skoraj deluje kot odmev Keeganine naslovne novele, v kateri zapiše: »V tem je bila težava z ženskami: ko jih zaljubljenost mine, se jim z oči dvigne tančica romantike in moškega lahko preberejo kot odprto knjigo.«
Naj gre za razloge za razpad zaroke v »V zadnjem trenutku«, navidez neškodljivo srečanje med mlado pisateljico in akademikom v »Počasni, boleči smrti« ali varljivo kratkotrajno afero poročene ženske z neznancem v »Antarktiki«, ki se sprevrže v nočno moro – kratkoprozni triptih Claire Keegan trezno, a neusmiljeno razgalja različne obraze mizoginije. Njene zgodbe ne pričajo o spektakularnem nasilju, temveč o vsakdanjih, bolj ali manj prikritih oblikah moške brezbrižnosti, krutosti in upravičenosti do nadzora.
Izbrane zgodbe so razporejene v obratnem kronološkem zaporedju, od najnovejše do najstarejše, hkrati pa tvorijo dramaturško premišljen lok. Uvodna novela »V zadnjem trenutku« (2022), katere delovni naslov je bil zgovorno »Misogyny«, je tudi najmočnejši del triptiha. Keegan v njej prevzame perspektivo moškega protagonista, Dublinčana Cathala, ki ga spremljamo na poti domov z avtobusom, medtem ko premleva razpad razmerja z žensko, s katero bi lahko preživel preostanek svojega življenja, če bi se le vedel drugače – zato novelo lahko beremo skoraj kot parabolo. Cathal je skopuški, neradodaren, zamerljiv, otročji in površen. Krivde nikoli zares ne sprejme, odgovornost pa vselej prelaga na druge. Njegova mizoginija se ne kaže v odkriti agresivnosti, pač pa v globoko ponotranjenem prepričanju, da bi se morala ženska prilagoditi njegovemu svetu.
Njegove lastnosti postanejo očitne že v prizoru snubitve, v katerem partnerki, Francozinji Sabine, skoraj mimogrede predlaga: »Zakaj se ne bi poročila?« Argument ni ljubezen, temveč ekonomija: »Nima smisla, da plačuješ najemnino. Tukaj ti je všeč. In leta tečejo, saj veš. Za oba.« Njegove besede bolj kot željo po skupnem življenju razkrivajo praktičnost, varčnost in občutek, da je odločitev pravzaprav samoumevna. Ko se Sabine preseli v njegovo stanovanje, ga »resničnost preseneti«, ker s seboj prinese tudi svoje življenje: »losjone, balzam za lase, kontracepcijske tablete, torbico z ličili, tampone.« Predmeti, ki zgolj pričajo o ženskem vsakdanu, so zanj skoraj vsiljiv poseg v prostor, ki ga je dotlej razumel kot izključno svojega.
Vrhunec novele nastopi v pogovoru, ko mu zaročenka pripoveduje, kako je z njegovo sodelavko razpravljala o irskih moških: »Zanimalo me je, kaj po njenih izkušnjah pravzaprav hočete od nas.« Ko jo vpraša, kaj je odgovorila, sliši stavek, ki je »neprijetno blizu resnice, o kateri ni še nikoli razmišljal«: da večina moških njegove generacije še vedno pričakuje, da bo ženska molčala, da bo ubogljiva in prilagodljiva, sami pa so razvajeni in odvratni, kadar ni po njihovem. »Rekla je tudi, da smo za nekatere od vas navadne pičke… Da Irce pogosto sliši, ko ženskam tako pravijo. Ali pa kurbe in prasice,« ostro nadaljuje Sabine.
Keegan dialog izpelje brez moraliziranja, z osredotočenostjo na irski prostor pa pokaže, da ima ta mentaliteta očitno tudi družbeno-zgodovinsko ozadje. Ko Cathal svojo držo opravičuje z besedami — »Ah, tako pač govorimo pri nas. Irska navada.« —, Keegan ne obračuna zgolj s posameznikom, ampak tudi z irsko patriarhalno kulturo, desetletja zasidrano v zavezništvu državne politike in rimskokatoliške cerkve. To ni oblikovalo le moralnih norm, temveč tudi zakonodajo o zakonski zvezi, razvezi in reproduktivnih pravicah – nenazadnje je posilstvo znotraj zakonske zveze na Irskem kaznivo šele od leta 1990. Cathal tako ni le psihološko prepričljiv lik, ampak tudi produkt družbe, ki je moško avtoriteto dolgo razumela kot samoumevno. To nazorneje kot karkoli drugega prikaže njegov spomin na mater, iz katere so se skupaj z očetom in bratom norčevali – kot da bi bilo njeno ponižanje del običajne družinske intimnosti.
Druga novela, »Počasna, boleča smrt« (2007), pogled razširi onkraj Irske in njenih moških. Med umetniško rezidenco v hiši Heinricha Bölla na otoku Achill mlado pisateljico, ki jo je »grabila lakota po branju, po delu«, zmoti nepričakovani obiskovalec – profesor nemške književnosti. Sprva deluje uglajeno in dobronamerno, nato pa postopoma razkrije svojo pokroviteljsko in ljubosumno plat. Njegov prezir do pisateljičinega vsakdana kulminira v očitku: »Vi, ki naj bi bili pisateljica, pa v Böllovi hiši pečete torte.«
Čeprav Keegan tudi tu zadene mehanizme intelektualnega seksizma, je novela najšibkejši člen triptiha. Profesor mestoma zdrsne v preveč enoplastno karikaturo – »Kaj pa vi veste o Heinrichu Böllu! Nobelovo nagrado za književnost je dobil, sploh veste?« – zaradi česar izgubi dvoumnost, ki je tako prepričljiva v prvi in tretji zgodbi. Manj utemeljeno pa je, da pripoved predolgo odlaša z osrednjim konfliktom. Dolgi opisi protagonistkinega dneva – peka čokoladne torte, nabiranje robid, plavanje v morju, branje Čehova – ustvarjajo čudovito atmosfero ustvarjalnega miru, vendar obenem razredčijo napetost, ki jo zgodba zares vzpostavi šele proti koncu. Kljub temu pa Keegan tudi tu pokaže svoj izjemen smisel za zaključek: razplet je eleganten in kot edini v zbirki ponuja možnost srečnega konca.
Avtoričin slog je sicer ekonomičen, niansiran in minimalističen, a nikoli hladen, pasiven ali pretirano objektiven, kot ga pogosto povezujemo denimo z Rachel Cusk. Keegan ne izgublja besed: odvečno ostaja zamolčano, toda tisto, kar izreče, vedno nosi tudi težo neizrečenega. Like gradi posredno, skozi geste in vsakdanje rutine, ki razodevajo njihov značaj bolje kot psihološke razlage. Cathalove skoposti denimo ne opiše neposredno, temveč jo demonstrira v prizoru pred Lidlom: Sabine si zaželi češenj za pito, a nima denarnice, zato on ponudi, da bo plačal – nato pa z neprikrito grenkobo opazuje, kako pol kilograma češenj pri blagajni nanese dobrih šest evrov. Keegan tako razgrne dinamiko njunega razmerja, avtoričina pripovedna veščina pa pride do izraza tudi v premišljenem prevodu Jerce Kos.
Če »V zadnjem trenutku« pokaže mizoginijo kot pomanjkanje velikodušnosti, »Antarktika« (1999) naslika njen najnevarnejši obraz. Poročena ženska tik pred božičem odpotuje v mesto z banalno, četudi moralno sporno željo: rada bi spala z drugim moškim. V pubu sreča neznanca, ki se predstavi kot »najbolj osamljen moški na svetu«, in večer se sprva odvije nadvse romantično. Ljubita se, on skuha večerjo, pripravi ji kopel in zanjo skrbi. Protagonistka razmišlja, da še nikoli ni srečala »tako nenevarnega moškega«. Prav zato je preobrat iz ljubezenske fantazije v grozo toliko bolj srhljiv.
Kot najzgodnejša zgodba v zbirki »Antarktika« ilustrira tudi razvoj avtoričine pisave. Simbolika je tu izrazitejša – pogovori o peklu se izkažejo za pomenljivo napoved konca – moški antagonist je skoraj alegoričen, nasilni zaključek pa precej bolj odstopa od realizma, ki ga Keegan pozneje izpili v svojih najboljših delih. Toda že tu je navzoče tisto, kar bo postalo značilno za njeno poznejše pisanje: razkrivanje razpoke med resničnostjo in iluzijo, med tem, kako si ženska moškega predstavlja, in tem, kar se skriva pod površjem.
Z leti njena kritika patriarhata postaja subtilnejša in zato tudi bolj uničujoča. Pisateljičin pogled na to, kako družba ravna z ženskami, ostaja enak, spreminja pa se način, kako ga ubesedi. Njen feminizem je tako vse globlje zakoreninjen v realizmu.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
