Radmila Lazić: Brez anestezije
Založba: Beletrina Leto izida: 2019 Prevod: Urban Vovk Spremna beseda: Radmila Lazić
Ko beremo prispevke o Radmili Lazić, se skoraj vedno omenja, da je avtorica vsestranska literarna ustvarjalka, saj lahko njene prispevke k srbski literarni sceni beremo tako v obliki pesmi kot tudi esejev in kratkih pripovedi, tuja pa ji ni niti publicistika. In čeprav njen literarni opus zajema kar nekaj del in tudi mednarodnih literarnih nagrad, pa smo s knjigo z naslovom Brez anestezije dobili prvo njeno pesniško zbirko v slovenščini. Prevajanja pesmi se je lotil Urban Vovk, ki je v sodelovanju z avtorico pripravil tudi izbor pesmi in tako v eni zbirki zaokrožil in povzel njen pesniški opus. Zato lahko pri zbirki Brez anestezije govorimo o resnično izčiščenemu izboru, ki predstavlja tisto pravo, nekonformistično in feministično angažirano Radmilo Lazić.
Dvojezično zastavljena zbirka bralca posrka vase, mu predstavi tako izvirnik kot prevod in s tem razblini dvome o ustreznosti prevoda ali možnosti izgube pomena skozi prevod. Je pa pesniški glas Radmile Lazić v vseh pogledih oster, ne podreja se klasičnim pesniškim formam in pesniški dikciji. Njena poezija je neposredna, lahko bi rekli življenjska, saj lahko skozi celotno pesniško zbirko nihamo med pesmimi, ki so po eni strani izrazito kritične (Metafizika somraka, Nova vrsta, Evergreen …), po drugi čutne (Jesenska oda, Konci, Tam, tukaj …), in so pesmi, ki razbijajo tabuje oziroma pričakovane vloge žensk v družbi, kot denimo odločitve o materinskosti, o sprejemanju ženske seksualnosti in podobno (Mama, Recimo, Lirske posledice …). Tako lahko tudi v epilogu beremo avtoričine besede, ki zelo dobro povzamejo njen odnos do poezije, saj pravi: »Rada pišem o nezaslišanih, zamolčanih stvareh, te se mi zdijo najbolj izzivalne. Zato, ker se tega ne pričakuje od nekoga, ki je ženskega spola in ki živi v patriarhalni in mizogini kulturi balkanske zaplankanosti. Rada razkrivam in razkrinkavam malomeščansko moralo, licemerje, družbene in literarne konvencije …« Res je, marsikatere motivike, ki se pojavljajo v pesmih, bi sodobna družba kljub vsej odprtosti in sprejemanju označila za bogokletne, za nesmiselne, za takšne, kot da avtorica ne ve, o čem govori. In ravno na nivoju lirske izraznosti avtorica pesmi brezkompromisno normalizira vsakršne osebne odločitve in dvigne ženski glas nad družbene norme in pričakovanja. S svojo poezijo močno in jasno pove, da so ženske tako v poeziji kot v realnem svetu daleč od klišejske podobe popularne kulture ali literarne tradicije, ki še vedno močno steguje svoje korenine v patriarhalno, mačistično podobo literarnega sveta. Seveda pa v delih Radmile Lazić ne opazimo zgolj moči ženske emancipacije, sprejemanja samega sebe in jasnega postavljanja mej osebne integritete, ampak lahko srečamo tudi pesmi, ki so čisto nasprotje. Tako lahko v pesmih Mesečeva sonata, V skrajni sili, Zimski rokopis, Tam, tukaj … opazimo skrajno čutnost, ranljivost, težnjo po bližini, čutni intimi in hrepenenje po navezanosti in odvisnosti od nekoga. Vse te tematike pa kljub dvojnosti, vsebinskemu nasprotovanju, na trenutke celo diametralnim nasprotjem, nikakor ne predstavljajo patetičnosti lirskega subjekta. Točno te stvari neposredno in ne zanikajoče na sam vrh postavljajo tisto ne-lepo nepopolno, ne idealizirano človeškost. Kljub temu da feministična angažiranost avtorice v prvi plan postavlja nujnost močnega glasu emancipirane ženske z aktivnim glasom, ki še vedno nosi okove lastnega spola v širši družbi, pa pesmi v zbirki Brez anestezije segajo veliko širše. Čeprav velikokrat izpostavljajo aktualno družbeno problematiko sprejemanja ženske in njene svobode, vseeno obsojajo diktat patriarhalne družbe, ki mnogokrat še dandanes visi nad glavo vsem in se ga morda sploh ne zavedamo. Tako poleg vsebinskosti pri poeziji Radmile Lazić lahko spremljamo tudi oster, neposreden pesniški jezik, ki se podobno kot lirski subjekt nikoli ne opravičuje, ampak neomajno stoji, ne glede na to, kako ga bralec dojema. Pa naj bodo to vulgarizmi, psovke ali zgolj verzi, ki s svojo vsebino globoko zarežejo v bit bralca in izzovejo privzgojeni impulz – te besede se pri ženski ne spodobijo. In ravno zaradi tega se še kako spodobijo.
Pesniška zbirka tudi v slovenski pesniški prostor vnaša odmevnost in aktualnost poezije Radmile Lazić, odličen izbor pesmi pa zagotovo upravičuje naslov zbirke, saj zapisane besede avtorice v tej zbirki resnično brez anestezije, ostro, jasno in velikokrat tudi boleče zarežejo v zavest bralca, kar dandanes, ko si želimo čim bolj egalitarne družbe, več kot potrebujemo.
