Rachel Cusk: Obris

Založba Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2019
Prevod: Jernej Županič 

Rachel Cusk, uveljavljena kanadsko-britanska pisateljica in gostja, ki je sklenila letošnji literarni festival Fabula, je svojo slavo dosegla prav s trilogijo Obrisov: Obris (2014), Transit (2016) in Kudos (2018). To je dosegla po dolgoletnem kaljenju in iskanju svojega stila. Njeni prvi romani in eseji, vsi z izrazito avtobiografsko noto, so bili deležni številnih kritik, saj obravnavajo zasebne teme, ki zbujajo nelagodje.

Zaradi tega se je Rachel Cusk odločila, da prelomi številne zapovedi. Prva je opustitev klasičnega junaka ali še strožje, kot je izjavila v intervjuju: »Mislim, da junak ne obstaja več.« Junak je po njenem skupek »izumetničenosti modernega romana in ‘pošastnega egoizma’ avtorjev«. Druga prelomljena zapoved je pisanje in vzpodbujanje udeležencev kreativnega pisanja, naj pišejo o sebi, s svojim lastnim jezikom. Prvo pravilo na tovrstnih delavnicah je, da nikoli ne piši o sebi, piši pa o stvareh, ki jih poznaš. Cusk ne da kaj dosti na tradicijo romanopisja, ki se ukvarja s potujitvami, saj je to po njenem zelo daleč od resnice.

Po eni strani jo to približuje tradiciji eksistencialistov, katerih vodilo je bila aplikacija idej v literaturi, a so ti še vedno ohranjali junake v pravem pomenu besede. Obris nas po drugi strani pripelje do avantgardnih stališč, na rob med fikcijo in resničnostjo, zato Cusk uvrščajo v skupino t. i. »avantgardne avtofikcije« Karla Ovea Knausgaarda in Shelie Heti.

Prvoosebna pripovedovalka Faye se kot učiteljica kreativnega pisanja odpravi na pisateljsko poletno šolo v Grčijo. Večinoma posluša sogovornike, o sebi pove zelo malo. Je nekakšen medij sporočanja misli drugih in se kot nema priča, kar včasih spominja na postopke v novem novem romanu Nathalie Sarraute, Alaina Robbe-Grilleta in drugih. Druge ima za kuliso, da bi osvetlila odbojne misli, ki z nekoliko korekture odsvetljujejo njen pogled na svet.

Običajne dolgovezne stavke, ki so nemalokrat banalni, prečijo duhoviti, včasih bistri in pronicljivi domisleki pripovedovalke, ki so, avtorica tega ne skriva, kar domisleki nje same.

S to pasivnostjo upovedovalke pride včasih do zmede, kdo pripoveduje zgodbo, saj se ta, navadno iz pripovedi drugega reda (nekdo pripoveduje pripovedovalki zgodbo), premakne v tretji red.

Na sredini romana se pripovedne niti razcepijo na mnoštvo pripovedovalcev, ki so si sila raznovrstni. To deluje kot prijetna osvežitev, saj smo bili dotlej priča zgolj binarnemu govoru, z izjemo treh glasnih govorcev v poglavju pred tem, z ozirom, da je prvostopenjska pripovedovalka ali medij večinoma priča dogajanja z le malo upovedanih besed. Arhitekturno ta princip učinkuje, saj ravno nas, ki še nismo obupali, po dolgi ozki dolini pripelje na prostor mnogozvočja in v bližino tematike, o kateri se ves čas samo govori – o pisanju in zgodbah nasploh. Udeleženci tečaja so tako intelektualno kot starostno zelo raznoliki.

Roman je skoraj v celoti pripovedovan skozi usta Drugega. Prav to pa se sklada z idejami Cusk, da je pripovedovalka Faye, tako kot ona sama, z ločitvijo in izstopa iz družinskega kroga postala tako rekoč brez identitete. To je razlog za Fayino molčečnost. Večinoma nemo sprejema monologe ljudi, s katerimi se sreča. Glavni junak je po mnenju Cusk nepotreben, vendar bi lahko kljub temu rekli, da je v romanu nekdo ali nekaj, ki mu je namenjenih več strani kot drugim. Faye je, kot smo že ugotovili, medij predajanja banalnih in globokoumnih opažanj sogovorcev. Junak je Drugi. Drugi pa je najpogosteje Sosed, kot poimenuje pripovedovalka Faye soseda na letalu. Sosed je tako ali drugače prvi Drugi, ki nam gre nemalokrat na jetra s svojo prisotnostjo, ker nam je blizu in nas s tem ogroža, venomer razkrinkava naše iluzije in fantazme. Sosedu nameni največ pozornosti, saj se z njim za razliko od drugih, ki jih omeni v enem, največ dveh poglavjih, pogovarja/ukvarja v kar štirih od desetih poglavij. Je tudi edini sogovorec izven literarne scene. Ta Drugi je nenehno prisoten, tudi kot prisotnost in zrcalo Faye z neuspešnim življenjem v zakonski skupnosti.

V romanu se vleče rdeča nit, zakaj ljubezen ni možna. Faye je Sosed izjemno zanimiv, kljub temu da ga kot večino moških v romanu opisuje skozi zbujanje nelagodja. Po drugi strani, ko že zbudi njeno zanimanje, saj jo po svoji izpovedi, ko ji pove svojo Zgodbo, vljudno vpraša tudi o Njeni zgodbi: »Sosed mi je začel zastavljati vprašanja, kot bi se bil naučil ali opomnil, da to mora početi, in vprašala sem se, kdo ali kaj ga je tega naučil, tega, česar številni nikoli ne usvojijo.« Podobno zgodbo s sosedom na letalu doživi tudi gospa, s katero se izmenja v pisateljskem stanovanju v Grčiji, le da nje sosed ne vpraša po njeni Zgodbi in to mu zameri.

Faye se začne zanimati za Soseda v trenutkih, ko ta stori nekaj nepričakovanega, zanima ga njena zgodba, ko pa ji pokaže svojo naklonjenost, ki presega prijateljske okvire, zmrzne. Njen odziv bi si lahko razlagali tudi z besedami ob prvem zmenku: »’Ali res ni bilo nikogar?’ je vprašal. Bil je nekdo, sem rekla. Še vedno da sva zelo dobra prijatelja. A z zadevo nisem hotela nadaljevati. Da skušam najti drugačen način življenja v svetu.«

Skoraj vsi primeri govorcev so prikazani kot zapuščina svojih staršev, kot zgolj usodni primerki naturalizma; Sosed svojih prepirljivih staršev in morda matriarhalne vzgoje na otoku, kar mimogrede ne deluje prepričljivo, Ray kot žrtev neobrzdane plesni, ki jo starša nista mogla zajeziti, in Faye z neprebolelim Freudovim principom fort-da, ki se ga igra njena mama in ga opaža pri svojih sinovih. Vendar, ne pozabimo, zgodbo govori Faye, ne glede na to, kako tiha ali glasna je, koliko pobude sprejme od pisateljice in koliko se to sklada z verjetnostjo.

Obris, prvi del trilogije o izgubljenih iluzijah, je obris trupla s kredo, ki je izginilo. Tako vse priče skušajo dognati, kam je truplo izginilo, ker pa ne znajo govoriti drugega jezika kot svojega lastnega, ker se niso pripravljene odpovedati lastnim fantazmam, ne govorijo o ničemer drugem kot zgolj o tem, kakšni bi morali biti. Pripovedovalka Faye, ki so jo napolnili s svojimi neumnostmi in je izgnana iz sveta udobja, jim odgovarja: »Rekla sem, da sama, nasprotno, vse globlje verjamem v modrost pasivnosti in življenja, ki je, kolikor je le mogoče, nezaznamovano s trmoglavostjo. Človek da lahko, če se dovolj potrudi, doseže tako rekoč karkoli, toda če je potreben trud – tako da se mi zdi –, je to skoraj vedno znak plavanja proti toku, siljenja dogodkov v smer, v katero po svoji naravi nočejo, in čeprav bi se lahko reklo, da ni mogoče brez vsaj nekolikšnega nasprotovanja naravi doseči ničesar, so zame dandanes ta ideja in njene posledice zaradi svoje nenaravnosti – rečeno brez olepševanj – anatema. Ogromen prepad je, sem dejala, med stvarmi, ki jih želim, in stvarmi, ki jih očitno lahko dobim, in sklenila sem, da si, dokler se s tem dejstvom dokončno in za vedno ne pomirim, ne bom želela ničesar več.«