Primož Suhodolčan in Gorazd Vahen: Tina in medvedja moč
Primož Suhodolčan in Gorazd Vahen sta leta 2013 izdala slikanico Lipko in KošoRok, leto kasneje še Lipko in svetovni prvaki. Obe slikanici se z naslovnim junakom Lipkom naslanjata na maskoto EuroBasketa 2013, kar jima je prineslo kar nekaj medijskega in tržnega odziva kljub povprečnemu slikaniškemu produktu, ki sta ga ustvarila. Podobno bi lahko trdili o njuni najnovejši športni slikanici, Tina in medvedja moč. Marketinško sicer dobro premišljena izdaja »resnične pravljice« o smučarski legendi Tini Maze po literarni plati res ne navduši.
Gre za nekakšno delno realistično, delno fantazijsko verzijo Tininega odraščanja v Črni. Slikanica ohranja nekaj značilnosti sodobne pravljice in celotno zgodbo s pomočjo nekaterih elementov predstavi v kontekstu dekličine iniciacije v svet športa. Suhodolčan Tino že na začetku izpostavi kot »izbranko«, ki jo doleti čast, da sliši glas črnjanskega medveda. Nagačen medved, ki spregovori, postane glasnik in tako prevzame funkcijo klica, ki je prvi element v procesu iniciacije. Tina se nato pod vodstvom že izkušenih avtoritet/pomočnikov spusti po poti preizkusov, pri katerih se uči potrpežljivosti in drugih vrlin, da se na koncu lahko dokaže vredna zaupanja, ki ji je bilo izkazano. Avtor na tak način samo nadaljuje idealizacijo in heroizacijo, ki ji je bila Tina Maze že predhodno izpostavljena. »Realistična pravljica« Tina in medvedja moč torej deluje kot nekakšen prolog k uspehu najboljše slovenske smučarke vseh časov.
Vizualno je knjiga opremljena z realističnimi ilustracijami v tipičnem slogu Gorazda Vahna, ki so močnejši del slikanice. Ilustrator je previdno in umestno izbral prizore ter jih prikazal z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. Podobe tako izražajo aktivnost junakov in slikanici pridajo nekaj potrebnih vsebinskih poudarkov. Kljub dodelanim slikam o kakšni izstopajoči vizualni inovativnosti težko govorimo. Literarno gledano pa je potrebno izpostaviti močno didaktično noto, direktno podano skozi nerodne, goste povedi in dialoge. Nepremišljena je tudi struktura, ki je na trenutke nepovezana in prenasičena z nekaterimi floskulami, ki služijo samo za podčrtavanje in podvajanje že tolikokrat prežvečene glavne misli: delo in vztrajnost se na koncu poplačata. Tudi sama opredelitev »resnična pravljica« je precej sporna. Suhodolčan sicer ohranja nekaj pravljičnih prvin, a se zdi, da se pri tem izrazu bolj na pravljico kot zvrst obrača na ekspresivno rabo te besede; na nekaj tako lepega, da se zdi skoraj neresnično, a je to z vrlinami, izpostavljenimi v slikanici, mogoče doseči.
Ustvarjalci knjige so s pridom izkoristili blagovno znamko, ki jo ponuja ime slavne smučarke. Mazejeva je zato tudi dejavno sodelovala pri promociji, kar je zagotovilo medijsko evforijo ob izidu knjige. Ta pomp so v prvi vrsti seveda sprožili odrasli ljudje, ne otroci, in je bil tudi namenjen odraslim, ki otroške knjige kupujejo. Delo je prav tako načrtno opremljeno z elementi, ki bodo zagotovili dobro prodajo, ne glede na kvaliteto vsebine. Na začetku bralca pričaka predgovor Tine Maze, na koncu pa celo seznam njenih smučarskih dosežkov. Nekateri bi morda dejali, da uporaba tako vplivne osebe za promocijo pripomore k spodbujanju branja, a se v obravnavanem primeru zatakne pri kvaliteti, saj slikanica kljub vsem dodatkom nenazadnje ne preseže kvalitete povprečnega promocijskega materiala.
O kakšnem izstopajočem slikaniškem izdelku bi torej težko govorili, zagotovo pa je Tina in medvedja sreča dober (in zastrašujoč) primer uklanjanja literature teži potrošništva. Področje otroške in mladinske literature je temu še posebej podvrženo, kar je že v samem izhodišču zelo problematično. Ponudba knjig za mlade bralce bi morala stremeti h kvaliteti, saj lahko kritične in razmišljujoče odrasle bralce vzgojimo le tako, da jim ponudimo kvalitetno čtivo. Realnost je drugačna, kar se jasno kaže tudi v nepremišljeni hiperprodukciji otroških knjig. To pa je nedvomno tudi delni pokazatelj tega, kako se pomen in vloga knjige v sodobnem svetu drastično spreminjata.
