Primož Sturman: Zaobljuba

Primož
Sturman

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Pred ordinacijo ni nikogar. Očitno sem izbral najboljši trenutek, da pridem nanizat svoje uspehe. In hkrati pospravit porcijo pohval za višanje samopodobe.

»Malce ste še živčni, kajne?« me vpraša, ko odpre vrata, in opazi, da v rokah mečkam penasto kroglico.

»Malo pa še vedno,« mu odvrnem in se nasmehnem.

»Kako dolgo že ne kadite in kako se počutite?« reče, ko že sediva vsak na svoji strani mize.

»Danes je osemindvajseti dan, točno štirje tedni so minili. Zdi se mi, da sem se popolnoma izkašljal.«

»Tudi cigaret verjetno ne pogrešate več …«

»Ni se mi treba več naprezati, da bi pozabil nanje. Morda se mi le kdaj zvečer pojavi abstinenčna kriza v obliki nekega čudnega občutka v pljučih. Takrat pa itak že ležim v postelji.«

V postelji ležim sam in dobro mi je. Še na marsikaj drugega sem namreč pozabil.

»Kaj naj vam rečem? Nadaljujte po tej poti in vse lepo med prihajajočimi prazniki.«

Verjetno je res dobro, da sem se odpovedal kajenju nekje sredi jeseni in da nisem odlašal vse do novoletnih zaobljub. Tiste so klišejske in hitro propadejo.

»Boste šli kam na počitnice?«

»Letos bom doma, veliko stvari se je spremenilo in potrebujem čas, da se nanje navadim.«

Res, ne bo mi prehudo.

»Kam pa bodo prazniki nesli vas?« vprašam bolj iz vljudnosti kakor iz radovednosti.

»Kakor po navadi. Z ženo greva smučat v Corvaro, otroka pa bosta šla po svoje.«

Opažam, da je do mene bolj prijazen in odprt, odkar sem spremenil življenjski slog in se odpovedal slabi navadi.

Stopim na ulico med predpraznični vrvež. Pred lokalom zagledam tipa, ki vepa. Tudi meni so prijatelji pred časom predlagali tako rešitev, a ni bila potrebna. Bruhanje in slabost sta naredila dovolj, da sem se sam začel odvajati od nikotina.

»Kaj boste?« me vpraša natakar takoj, ko se usedem za mizico.

Ljudi v lokalu ni veliko, očitno se mu vseeno mudi. Morda pripravljajo kako praznično zabavo in nimajo preveč časa za trenutne goste.

»En prosecco bi, hvala.«

Pa ne premrzlega.

Tu notri so vsi na aperitivih. Desno od mene sedita punci. Blondinka že dolgo v rokah drži kozarec, ki je na zunanji steni poln vodnega kondenza v obliki kapljic. Lak na njenih nohtih je za odtenek ali dva različen od barve pijače. Razmišljam, kako je ne zebe v blazinice prstov.  Za trenutek se obrne k meni in me ošine, češ kaj me toliko gledaš.

Z moje leve vstane gospod srednjih let, ki je prav tako kot jaz prišel na kozarec vina. Izkoristim priložnost in z mizice poberem časopis, ki ga je bral do pred kratkim.

Župan sporoča, da letos na silvestrovo ne bo ognjemeta. Pritrjujejo mu okoljevarstveniki in predstavniki društev za zaščito živali.

»Glej, pa si res ti,« reče izza časopisa. Ko ga odložim, se pred menoj nariše figura v oprijeti obleki.

Glas prepoznam in se sprašujem, ali bi moral namesto mene kdo drugi sedeti na tem mestu.

Brez nadaljnjega se usede na nasprotno stran mizice.

»No, kako si? Si kaj bolje?«

Če se ne motim, te zadnje čase ni kaj dosti zanimalo, kako se počutim.

»Sem, hvala.«

»Glas imaš precej spremenjen. Bolj čist je slišati.«

»Res je,« rečem, ko opazim, da se razgleduje po mojih prstih.

»Pa res ne boš odgovarjal z enozložnicami.«

Očitno je alkohol nocoj že naredil svoje.

Svoj obraz približa mojemu. Nagonsko želim glavo pomakniti nazaj, pa ne morem, ker sedim tik ob steni. Dobim pa potrditev glede alkohola.

»Ne boj se, ne bom te poljubila. Želela sem samo preveriti, če res ne kadiš več.«

»Res ne kadim več.«

Pa ne ker si ti to od mene zahtevala, da bo jasno.

Da bi ji navedel kak neumen izgovor, zaradi katerega moram stran, je že prepozno. Tudi glede na dejstvo, da mi natakar, čeprav se mu je tako mudilo pri naročilu, doslej še ni prinesel kozarca vina.

»Še enega, prosim,« mu rečem, ko pride mimo z mojim.

»Čisto drugi človek zgledaš sedaj, ko nimaš več nikotina v sebi.«

Idejo, da bi odšel stran, hitro opustim. Nocoj dobivam kar dvojno porcijo pohval. Pa tudi igra postaja zanimiva.

»Pa ti, si se tudi ti kaj spremenila?«

»Ne vem, to moraš ti reči.«

»Daj mi čas.«

Na obrazu se ji pojavi začudenje.

»Kaj pa misliš s tem, no?«

»Nič, tako se to reče.«

»Imaš kako drugo trenutno?«

Če ji povem po pravici, da je nimam, bom izpadel kot luzer. Če ji rečem, da jo imam, se bo pobrala in lepe igre bo konec.

»Nimam več.«

Sedaj si pa kar sama predstavljaj.

»Koga čakaš?« me vpraša po nekaj trenutkih tišine.

»Nikogar! Prišel sem na aperitiv, ne vidiš?!«

Zakrohotava se. Kljub temu sem še vedno živčen, tudi ona opazi, da v roki vrtim kozarec.

»No, bova nazdravila. Na srečo!«

In na še marsikaj.

»Kako ti gre v službi? Šefica še vedno teži?« in še tisoč drugih takih vprašanj.

Po petih kozarcih prosecca in eni uri čenč se izpove.

»Veš, da mi je malce žal, da sem šla od tebe?«

Tudi jaz nisem ravno najbolj trezen, pa vseeno nosim alkohol bolje od nje. Da je tako padla na kolena pred mene, pa je pravi zadetek na loteriji.

»Še vedno imaš čas, da popraviš!«

»Daj no, kaj res to misliš?«

»Ne vem, ti resno misliš?«

»Heh, nikamor ne bova prišla, če boš tako nadaljeval.«

»Kam pa bi ti rada prišla?«

»Tega ti pa ne morem povedati.«

»Aha, potem bom pa kar sam naredil, da bo prav!«

V lokalu je vse pripravljeno za večerni prednovoletni žur. Čas je prišel, da se pobereva stran. Tako je pijana, da ji glava leži na mizi v naročju.

»Poklical bom taksi, ne skrbi,« ji rečem, ko jo primem okrog rame.

»Na konec sveta grem s tabo,« odvrne, ko me zasliši in za spoznanje malce dvigne glavo.

Mraz pred barom jo malce strezni. Pomagam ji, da se usede v taksi.

»Kaj ne prideš z mano?«

»Pa ne bi, veš. Se mi ravno ne da preveč.«

»Pa kaj palamudiš. Samo za nocoj, no, prosim te.«

Šofer taksija se potihem reži.

»Tu imate dvajset evrov, pa jo odpeljite, kamor vam bo rekla.«

»Prekleti peder! Baba se ti ponuja, pa je ne bi pofukal. Prej si sesal cigarete, sedaj pa sesaš kurce.«

Priznam, fantazije ji nikoli ni manjkalo. Zaloputnem vrata in odkorakam.