9. 4. 2021 / Literatura / Recenzija

Primož Sturman: Sinteze

Založba: samozaložba
Leto izida: 2020 

»Kako bi se počutili, če bi vam v državi, kjer ste se rodili, spremenili ime, priimek in kraj rojstva?« Kako bi se počutili, če bi vas kot priseljenca ljudje smatrali kot manjvrednega? Kako, če bi postali žrtev spolne zlorabe? (Se kdo zmeni za posameznike, ki so jih v toku zgodovine doletele najbolj krivične usode?) Mnogi so preprosto in zlahka pozabljeni. Prav o njih, pa tudi o povsem običajnih ljudeh in njihovih vsakdanjih težavah, piše Primož Sturman v kratkoprozni zbirki Sinteze, s katero je v slovenski literarni prostor vstopil že drugič. Svoj knjižni prvenec Gorica je naša je izdal leta 2018 pri založbi Litera, njegovo naslednje literarno delo pa je v knjižni obliki v samozaložbi izšlo leta 2020 – prej smo delčke Sintez lahko brali v slovenskih literarnih revijah, na spletnih portalih in na avtorjevem osebnem blogu. Sintetiziral jih je torej, natanko dvajset delčkov, ne daljših od šest strani, v zbirko, ki na eni strani odpira številne danes najbolj pereče problematike in resnična življenjska vprašanja, nanašajoč se tudi na zgodovinsko resničnost, na drugi strani pa prikazuje tudi povsem lahkotne, včasih malce humorne ali pa nesrečne prigode in pripetljaje ljudi danes in nekoč.

Liki v zbirki so postavljeni v izbrani trenutek na vedno znova obračajočem se kolesu zgodovine – kar delo izjemno zaznamuje, so posebno izbrani dogajalni časi in okolja. Zgodbe so časovno umeščene vse od druge svetovne vojne pa do danes – kdaj točno se dogajajo, nam razkrivajo v njih pogosto prisotne zgodovinske resnice. Sturman, zgodovinar po izobrazbi, tako v izbranem zgodovinskem trenutku išče in najde usode različnih posameznikov blizu in daleč, doma in po svetu – večina zgodb se dogaja v sosednji Italiji, pri nas na Primorskem, ostale tudi drugod po kulturno, jezikovno in nacionalno raznoliki Evropi. In medias res začetki nas bralce pustijo sprva zmedene: nenadoma se znajdemo sredi bučnega protesta v Genovi, v koncentracijskem taborišču med jetniki, v Pragi prav na dan sovjetskega zatrtja praške pomladi ali pa le na miren dan v primorski vasici. Po le nekaj straneh branja (le toliko nam ga Sturman v posamezni zgodbi tudi ponuja) nam je bralcem že skoraj jasno, kaj se dogaja in kdo pravzaprav so protagonisti kratke zgodbe, ko jo avtor ali (največkrat) odprto zaključi in nam prepusti lastno interpretacijo ali pa nas, sicer redko, naših vprašanj o nadaljevanju vendarle odreši s krajšim epilogom.

Mozaik premislekov o posamezniku in družbi v toku zgodovine je sestavljen iz prevpraševanja številnih perečih problematik: Sturman obravnava vprašanje nacionalne identitete, problematiko priseljenstva, begunstva, vojn, nezanesljivost sodobnega sveta in hkrati opozarja na to, da je posameznik še kako odvisen od sočloveka in družbe. To posebej izpostavi v kratki zgodbi Cena domovine, v kateri obravnava begunsko, priseljensko problematiko – iz Senegala priseljeni (ali prej pribežani) moški, ki svoje izdelke ponujajo na italijanskih plažah, se zavejo, da je njihovo golo preživetje odvisno od dobre volje dandanes vse bolj razdraženih turistov: »Vzdušje se spreminja. Še do pred kratkim so se nas na plaži razveselili, ko so nas zagledali, sedaj pa nas gledajo vedno bolj mrko.« V Ekspertizi je zgodba še bolj surova, nestrpna množica v Italiji do smrti pretepe temnopoltega moškega, domnevnega morilca, za katerega se kasneje izkaže, da je le nedolžen obiskovalec kraja: »Videli so nabildanega tipa črne polti, ki je sedel ob pomolu z mobilnim telefonom v rokah in drsel po zaslonu. Verjetno je zraven še preglasno govoril v svojem jeziku, ki ga itak nihče ne razume.« Povsem jasno je torej, da so ga ljudje do smrti pobili, kaj pa se ni integriral, meni oblast. »Saj veste /…/. Ljudje so na robu z živci.«

Poleg vojne problematike, Sturman se namreč v kar nekaj zgodbah ozira tudi na medvojna in povojna leta ter izpostavlja vse morbidnosti in nesmisle tistega časa (»Mi smo se pred leti skregali s Stalinom, sedaj smo spet prijatelji«), je izrazito v ospredju še vprašanje nacionalne identitete in obmejne problematike. V kratki zgodbi Slovenska vas je iz otroške perspektive prikazana absurdnost nujnosti strogega ločevanja ljudi na naše in tuje – ko pa smo vendarle vsi ljudje. V obmejni vasici, kamor avtor postavi svojega protagonista, mladega slovenskega dečka, ki se rad druži tudi z italijanskim sošolcem, danes namesto slovenščine že prevladuje italijanščina. Mlajšim je vseeno, starejše boli: »Ma kakšna slovenska vas? /…/ Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča Taljanom« je razočaran starejši možak, ki (najbrž prav on, konec zgodbe je odprt) dvojezično krajevno tablo okrasi z napisom slovenska vas. »Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti /…/ Še krave so govorile slovensko,« razkrije otroku, ki pa nacionalne problematike ne razume, z vsako novo informacijo mu je jasna manj: »Stvar je postajala vedno bolj zakomplicirana. V naši vasi smo Slovenci in Italijani, tam čez mejo pa so še Jugoslovani,« ugotavlja, ko izve še za strašno nevarne družete, ki menda čuvajo jugoslovansko mejo. A se ti izkažejo za povsem človeške: »Zašto plačeš? /…/ Trebaš vodu?« ponudijo italijanskemu dečku, padlemu s kolesa. Fluidni nacionalni identiteti, pereči predvsem nekoč, pa tudi danes (»Kje se počutite bolj doma? V Turčiji ali v Bolgariji?« je vprašanje, na katerega protagonist v Günaydinu nima odgovora), v skladu s sodobno problematiko sledijo še vprašanje spolne identitete in incidenti, povezani s tem, kar odstopa od običajnega: »Bila sem tam, ja. /…/ Kot moški ali kot ženska? /…/ V civilu, saj veš, da se taka javno ne kažem več po tisti stvari v Milanu.«

Ob tem, ko se na nekaj več kot sto straneh zbirke razodevajo skrajni absurdi pretekle zgodovine, pa tudi običajni in manj običajni problemi sodobnega časa, sporočilo jasno vpije v nebo: Zgodovina se ponavlja, kar avtor poudari tudi z medbesedilnostjo, navezavo na že kanonizirana literarna dela svetovne in slovenske literature. Medbesedilni dialog teče največkrat s citati iz Biblije, v Fratelli d’Italia, v kateri se mlad protagonist poteguje za službo poslanca, pa Sturman ponavljanje zgodovine, tudi tiste z začetka dvajsetega stoletja, prikaže s citati iz Cankarjevih Hlapcev: »Naprednjaštvo je dobro, nazadnjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške. Morda pa so najboljši športni avtomobili?« Tako namreč razmišlja protagonist ob spoznanju, da je svet tudi danes poln oportunistov, ki se ravnajo po vetru. Obenem ga skrbijo povsem osebni eksistencialni, sodobni problemi – »težje bom skrbel za kolektivno dobrobit, če nimam neke gotovosti. Diplomiral sem pred pol leta, službo pa še iščem.« Problem nezaposljivosti, slabih plač in neenakih možnosti se v zbirki končuje tudi s protesti, ki pa jih oblasti zlahka, tudi s kakšno smrtno žrtvijo, zatrejo.

Kljub izjemno domiselni postavitvi svojih protagonistov v izbrane časovno-prostorsko okvire v skladu s tokom zgodovine Sturman ne prikaže le zunanjega dogajanja. Ves čas nam daje vpogled še v misli protagonistov – notranjega monologa tako ne manjka. Ob izredno podrobnih opisih, ki nas popeljejo v sam trenutek (»Lak na njenih nohtih je za odtenek ali dva različen od barve pijače«), nam zgodbe vzbujajo še pravi občutek zares globalizirane, multijezikovne Evrope z avtorjevim preklapljanjem med kodi. Največkrat namesto slovenščine uporabi italijanske citate, tako da si mora kakšen del bralec, nevešč italijanščine, tudi prevesti ali pa tudi ne in le uživa v občutku, da je sam tujec, denimo v zgodbi, ki se pravkar odvija v nagnetenih genovskih ulicah, kjer protestnike preganjajo italijanski karabinjerji. Poleg Sturmanu domače in bližnje italijanščine, del življenja je namreč preživel na Tržaškem, zasledimo še srbohrvaščino, pa besede v češčini. Prav tako posega po različnih zvrsteh govora, ki nam dajo misliti, da se prav zares nahajamo na krajevno bolj odročnih delih države. Kratke zgodbe nam s svojo sintetičnostjo, gostoto dajo tudi vedeti, da so na Zemlji bili in so povsem običajni, samosvoji, posebni ljudje, vsi z lastnimi problemi in najbolj osredotočeni prav sami nase in na svojo usodo v toku zgodovine – vsak je namreč glavni junak lastnega življenja. S tem nas Sturman uči, naj postanemo prodorni opazovalci tudi te resničnosti, v kateri se nahajamo, in opazimo krivice tega časa, da se ne bi ponavljali absurdi že minulega in bi človeštvo raje stremelo k, predvsem moralnemu, napredku.

Primož Sturman: Sinteze (samozaložba, 2020)