7. 7. 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Primož Čučnik: Piš čez sen

 
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2019

Nova pesniška zbirka pesnika, pisatelja in prevajalca Primoža Čučnika nosi imeniten naslov Piš čez sen, ki je sicer precej lebdeč, a morda prav zato lepo zajame vzdušje same knjige, ki na dobrih stotih straneh ponuja pravzaprav vse, kar sodobna slovenska poezija sploh lahko ponudi. Nekaj pesmi iz zbirke smo pred časom lahko prebrali tudi na portalu Vrabec anarhist. Za portal je avtor napisal, da v teh izbranih pesmih frči veliko ptičev, in zdi se, da lahko to rečemo za vse pesmi. Vendar ne v obliki podob, pač pa v (u)rabi jezika, ki ga Čučnik spretno vijuga iz ene strani v drugo.

Knjiga je sicer razdeljena na dve glavni poglavji: Pesmi o osebi in Apendiks, ki v resnici zajema zgolj nekoliko daljšo zaključno pesem. Vsake toliko časa nas na straneh presenetijo avtorjevi miniaturni vložki (t.i. Precej prazni listi): »MAL ME MEČ / val me lom / vrž me v luč / maš me vsa,« ki delujejo kot neke vmesne interference, ki bralca na trenutke malce prebutajo, ga opomnijo, da bere poezijo, ki mora – znova in znova – človeka iz vsakdanje monotonosti vreči v cono neudobja in mu pred oči vreči »naključne povezave, pobrane s tal in vključene v tok«.

In Čučnik, ki pravi: »BIL SEM ROJEN zato imam / veliko povedati / o svetu svojih,« bralcu v prostem verzu skozi razmišljujoče – na trenutke tudi rahlo filozofske – pesmi ponuja razpršenost misli, ki niso za vsakogar (toda kdaj pa je bila dobra literatura za vsakogar): »še pred rojstvom / sem si izbral / majhen jezik // v katerem me bodo / razumeli govorci / majhnih jezikov / bolje občutijo težo / vsake črke.« Zaradi dodelanih verznih (pre)lomov je (nekatere) pesmi mogoče celo brati na različne načine.

Čučnik tako ostaja zvest svojemu načinu pisanja, ki ni toliko opisovanje, pač pa zapisovanje; gre za utrinke, ki vselej vsebujejo neko naelektrenost in pomembnost. Toda tudi avtor se zaveda, da je zgolj eden izmed vseh, kot kaplja v morju: »GLEDE NA TO / da nasploh ne vemo veliko / tipajoč v temi / sem tudi sam obtičal / v teh pesmih / kot ustvarjenih iz niča / ne da bi veliko vedel / in razmišljal / o njih.«

Piš čez sen sicer res ne ponuja ničesar novega, nasprotno – dobili smo to, kar smo od Čučnika (na)vajeni. Toda to ni nujno slabost; avtor pač ves čas piše eno pesem, ki pa kljub temu vsakič znova – z vsako novo zbirko – udari z dovolj veliko močjo, da se stresejo tla pod našimi nogami med samim branjem. In to je tudi najpomembneje; ne glede na čas in prostor avtor piše in piše ter se ne izsuši: »kjerkoli bi lahko bil / rojen kjerkoli bi se / lahko olistal.« Na tem mestu velja omeniti tudi dobrodošlo nadgradnjo zbirke Prišleki, ki se zdaj ponaša s trdimi platnicami.

lud_cucnik_export