Pozabljanje, po naravni poti ali pod prisilo 

Yoko Ogawa: Tiha kristalizacija 
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2025
Prevedel: Domen Kavčič

Tiha kristalizacija, roman japonske avtorice Yoko Ogawa, je izšel že (davnega) leta 1994, a se je na radarjih zahoda zasvetlikal šele s prevodom v angleščino leta 2019. Po tem je pri bralcih vzbudil dovolj močno zanimanje, da je Hollywood že leta 2020 kupil pravice in naznanil filmsko adaptacijo na čelu z režiserko Reed Morano (znana po seriji Deklina zgodba) in scenaristom Charliejem Kaufmanom (znan po filmu Večno sonce brezmadežnega uma). Kombinacija teh dveh filmarjev je popolna glede na naravo Ogawinega romana, saj gre za pripoved zavito v tančico skrivnosti, skozi katero nam avtorica razgrinja  distopično otoško družbo.  Iz neznanega razloga iz sveta in iz spominov prebivalcev začnejo izginjati vse vrste entitet od vrst živali in rastlin, do vrst predmetov in prevoznih sredstev ter konceptov.

V zgodbo nas uvede prvoosebna pripovedovalka, katere ime nam je zamolčano. Enako je z ostalimi liki; svoja najbližja znanca pripovedovalka poimenuje Ded in R., kar je očitna referenca na junaka iz Procesa in Gradu Franza Kafke (Josef K. in K.). Pripovedovalka nam o sebi in drugih likih ne pove veliko, prav tako ne o družbi, ki ji pripadajo. Iz drobcev in pogovorov izvemo le, da prebivajo na otoku, kjer vrste stvari – kot bi bilo to nekaj povsem spontanega in naravnega, četudi nepojasnjeno magičnega – izginjajo že od nekdaj. Tako so denimo izginile vrtnice, trajekti in ptice. 

“Dolgo, dolgo preden si se rodila, je bilo tukaj vse polno najrazličnejših stvari. Prosojnih in dišečih, frfotajočih, svetlikajočih se … Vsakršnih čudovitih stvari, ki si jih ne moreš niti predstavljati,” mi je pripovedovala mama, ko sem bila majhna.

“Žal jih otočani ne moremo za vedno ohraniti v srcu. Drugo za drugo jih izgubljamo in tudi zato bo kmalu prišel čas, ko se boš morala odreči prvi.”

Ko te stvari izginejo, počasi iz glav prebivalcev izginejo tudi nanje vezani koncepti in predstave: prebivalci pozabijo, kakšne oblike so bile, kakšen okus so imele in kaj točno je bila njihova funkcija. A ta urok narave ni popoln, saj nekateri redki posamezniki obdržijo sposobnost spominjanja teh konceptov. Tukaj svojo nalogo zavzame skrivna spominska policija, ki s totalitarnimi prijemi izbriše vsako sled za izginulimi stvarmi – tudi če to pomeni, da morajo “izginiti” kakšnega posameznika, ki se preveč trmasto oklepa svojih spominov. Ena izmed teh posameznikov je bila tudi pripovedovalkina mati, ki je doma kljub prepovedim “v ilegali” hranila predmete, ki se jih ostali niso več spominjali in razumeli, zaradi česar jo je skrivna policija pred leti za vselej odvedla iz hiše. In enako zdaj grozi pripovedovalkinemu prijatelju R, kar požene zgodbo v gibanje, saj se ga odloči skriti v svojem domu.

A to gibanje zgodbe je počasno in sanjavo, orisano v silhuetah pripovedovalkine meglene zavesti, ki zrcali mentalne meglice vse hitreje izginjajočega sveta, v katerem biva. Od Tihe kristalizacije zato ne smemo pričakovati akcije ali napetosti, rigorozne gradnje sveta (ang. worldbuilding), analize kakršnihkoli podrobnosti, motivov ali razlage delovanja osrednjega mehanizma izginjanja. Zgodba temelji in se razvija na vzdušju. Vse informacije o svetu in dogajanju so nam posredovane s pripovedovalkinim glasom, ki pa je izrazito plašen in introvertiran. Pripovedovalka ni protagonistka kakega pomembnega dogodka; je le kolesce v nepreglednem sistemu – ali kos lesa, ki teče dalje po zaspanem toku reke pozabe. Narava pozabe je konec koncev takšna, da se človek sprijazni z njo in pozabi občutek tistega, kar je bilo pozabljeno.

Ključni element sanjavosti Ogawinega romana je ta, da je v njem še posebej izmuzljivo najti trdno družbeno ali psihološko poanto oziroma alegorijo. Po eni strani ga lahko poskušamo brati skozi politično lečo, saj se ta še najbolj jasno ponuja skozi entiteto skrivne policije. Naslov romana je v angleščino manj dobesedno preveden kot The Memory Police, kar podčrta vlogo in pomen te institucije. Nekateri prisilno pozabljanje v romanu interpretirajo kot vzporednico japonski politiki, ki namenoma “pozablja” oziroma zanika japonske vojne zločine iz 2. svetovne vojne. Toda najbolj očitna težava pri tem branju je, da se skrivna policija proti koncu sploh ne izkaže za osrednjo nevarnost, temveč jo v ospredju nadomesti naravno izginjanje, denimo kot, ko izgine koledar in začne nenehno snežiti. Pri tem elementu narave kot nečesa neizogibnega zato ob branju romana kot politične parabole v slogu Orwella naletimo na navidez nepremostljivo oviro. 

Slovenski prevod naslova po drugi strani pušča pomen bolj splošen, v smislu kristalizacije spominov kot njihove izgube, in nas usmerja v bolj intimno branje. V tem primeru lahko pozabljanje še vedno vidimo kot intimnopolitično neizogibnost, policijo pa vidimo kot družbeni pritisk. Pa vendar so stvari, ki jih prebivalci pozabljajo, povsem banalne in nepolitične. Zato se kot najbolj verjetna interpretacija ponuja to, da roman predstavlja razširjeno alegorijo izkušnje spopadanja z demenco in sorodnimi boleznimi. Vsekakor so zadušljivo melanholično vzdušje romana, nepreglednost in meglica zunanjega sveta vse elementi, ki podpirajo vtis okrnjene mentalne slike, klavstrofobije lastnih misli, podrejenosti totalitarnosti nevrodegeneracije spominov. Skrivno policijo lahko v tem primeru razumemo kot utelešenje paranoje, ki neredko spremlja demenco, ali preprosto kot strah pred pozabljanjem. Pripovedovalkina želja, da reši in skrije R.-ja kot nekoga, ki se lahko spominja, pa predstavlja njeno zaupanje v boj, ki se nato zaradi narave izkaže za brezupnega. 

Vseeno pa se na koncu zdi neustrezno zadovoljiti se z interpretacijo pozabljanja kot zgolj intimnega. Ta nestabilnost – sanjavost – pomena lahko deluje precej frustrirajoče, če poskušamo najti popolno razlago dogajanja. A v resnici prav skozi nelagodje, ki ga vzbuja odsotnost jasnih odgovorov, podoživimo oziroma se vsaj približamo izkušnji izgubljanja spomina. Pozabljanje je lahko hkrati naravno in vsiljeno s strani družbe, lahko je neizogibno ali ne. In ravno v tem, da tega ne vemo, kje je ta meja – kje naj se sprijaznimo z naravo in kje upremo proti družbi – tiči nekakšna tiha groza, ki se v nas kristalizira skupaj s pripovedovalkino pozabo.

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.