Poezija, ki nas bo povezala v naši človeškosti
Olja Savičević Ivančević je hrvaška pesnica, pisateljica in dramatičarka. Izdala je šest pesniških zbirk, eno zbirko kratkih zgodb in dva romana. Njena dela so prevedena v enajst jezikov. V slovenščino je preveden njen roman Adijo, kauboj (Litera, 2018). Z letošnjo gostjo Dnevov poezije in vina se je pogovarjala urednica Lara Gobec.
1. Poezija se ne ozira na prostorske meje. Praktično bi lahko rekli, da želi meje nasploh odpraviti. Vaša poezija je očitno poezija potovanja preko meja, življenja v različnih prostorih in preizkušanja različnih pristopov k resničnosti. Kaj vam pomeni vaš mnogoteri prostor jezika?
Res bi si želela živeti v družbi, ki je dobro organizirana, a nima državnih meja. Verjamem, da je mogoča, ker si jo je mogoče zamisliti in napisati.
Čeprav se ljudje načelno zalagajo in borijo za svobodo, svobode, je malo tistih, ki se svobode ne bojijo; zaradi neutemeljenih, a zakoreninjenih strahov pristajamo na številne oblike nadzora in jih vsiljujemo sebi in drugim. Jezik je dobro organiziran sistem, ki se na meje ne ozira pretirano, ampak jih naredi prepustnejše, jih širi, prekroji. Tisti, ki delujemo na polju jezika, smo tu, da opozarjamo na možnost utopije, dokler je ne bo mogoče ustvariti. Kot pesnice, pesniki, vemo, da je naša naloga, da meje premikamo in se prebijamo čeznje, v sebi in zunaj sebe, v tekstu in jeziku in zunaj teksta in jezika, naposled pa v bralcu. To je pisanje poezije, vse drugo bi bilo prepisovanje poezije.
Čudno je, da se nam najbolj brezumni, najbolj pošastni scenariji zdijo vse verjetnejši in resničnejši, vse bližji kot pa pravična družba in vsaj normalno, da ne rečem srečno življenje in sobivanje. Danes distopijo doživljamo v njeni najgrozljivejši pojavnosti v Gazi, nesreča Palestincev je nesreča sveta, tudi ta nesreča ne pozna državnih meja, razliva se, zato je cel svet v stanju nenehne tesnobe in obsedenosti. Ob takih skrajnih trenutkih nastopi tišina. Pregovor pravi, da muze molčijo, dokler se oglašajo topovi. To je čas brez jezika, ker ni tistih, ki nas lahko slišijo. Če svet ne sliši krikov, kako jih bo šele pesem?
Zadnja leta pišem poezijo, ki ne nagovarja sebe in teksta, ampak jasno računa na bralce, želi vzpostaviti dialog z njimi in želi govoriti o političnih temah. Mislim, da je to tudi stvar razreda, pravzaprav vzgoje v socialistični družbi, ko so bili na pesniška branja povabljeni vsi, ne samo intelektualne elite. Če si iskreno želiš, da te sliši nekdo onkraj najožjega kroga, obstajajo načini, da ostaneš razumljiv, najteže pa se je pri tem izogniti banalnosti. V resnici je večina velikih pesnikov pisala in piše na ta način, verjeli so v moč poezije, da premakne človeka za človekom, da živi med ljudmi, ljudje so verze znali na pamet in jih recitirali, kar je danes vse redkejše. Pesniki zdaj v najboljšem primeru govorijo drug drugemu. Rada berem tudi hermetično poezijo, ker razmika zavese v jeziku, kar je lahko zanimivo in pomembno, ampak sama bi želela pisati poezijo, ki se lahko prebije čez mejo med tekstom in svetom, ki bo povzročila, da oživimo, kjer smo omrtvičeni, ki nas bo povezala v naši človeškosti.
2. Ob branju vaše poezije lahko bralec občuti različne ravni in položaje telesnosti. Senzualnost lahko pomeni tako občutljivost kot tudi ostrino, zaradi česar jo lahko opazujemo skozi kontraste. Kako kontrasti izgrajujejo vašo poezijo? Kako pišete o telesu in senzualnosti?
Ne mislim, da je telo dom duše bolj, kot je duša dom telesa. Izkušnje telesa so izkušnje duše in obratno.
Vedno mi je bilo všeč čutno, telesno pisanje, bolj od izrazito cerebralnega, ki je kdaj pa kdaj neprebavljivo. Od književnosti, poezije, pričakujemo več kot zgolj intelektualno igro, ujame namreč lahko tisto, kar bogati življenje, in zapolni prostor med neizgovorljivim in razumsko nedosegljivim; lahko pa tudi napada tabuje. Sodobna umetnost se pogosto izogiba senzualnosti, čustvom, mogoče zaradi strahu pred zapadanjem v banalnost, kar se v času interneta res pogosto dogaja. Res je škoda, da se čustva prepušča banalnostim in trivialnostim, saj je poezija tu vedno dosegala najboljše rezultate. Pri tem je pomembno, s katerimi sredstvi, na kakšen način gradimo pesmi; to je ključno. Pomembna sta intuicija in občutek za ritem, česar se po mojem mnenju ne da naučiti. Je pa branje del drugih avtorjev vseeno neprecenljivo, ker nas odpira, oblikuje nas v občutljivejše, prisotnejše posameznike in izboljša naš jezik. Pesnice so veliko naredile za mojo senzualnost, njihova poezija je šesti čut sveta.
Ko sem bila mlada, sem bila tudi nora, pa sem tako tudi pisala. Kot ženska, ki se dobro počuti v svojem telesu. Na podlagi lastnih izkušenj bi lahko izbrala tudi neko drugo identiteto, nek drug lirski subjekt, a so bili vsi že tradicionalno zasedeni, porabljeni in ne pretirano naklonjeni mlajši ženski; mesto ženske, ki je radovedna, ki zahteva svoje, je pripravljena na igro življenja, na življenje kot avanturo, pa je bilo še kar prazno, a meni osebno privlačno.
Mislim, da je to tesno povezano z mojimi formativnimi leti v vojnem in povojnem obdobju, ki sta vedno obdobji strahu, represije in nadzora nad telesom in jezikom. Moja poezija je postala podpornica dekliškega upora, osebna bojna taktika, saj ne želim napadati s škornji in puško, prav tako pa ne želim molčati. Torej, morala sem poiskati svoj način govora, ki ni glas žrtve, ni govor besa, a je vseeno jasen in glasen, provokativen na drug način. Za svoj lirski subjekt sem izbrala žensko, ki se ne boji, oziroma je ona izbrala mene.
Z zorenjem se spreminja tudi slog pisanja, dlje kot sem od sveta, bolje ga vidim, medtem ko ga zapisujem. Naša telesa se z leti spreminjajo, in poleg tega da so od nekdaj prostori vznemirjenja in strahu, ne samo lepote, v nekem trenutku postanejo tudi prostori bolečine; a menim, da naše duše postanejo prostori bolečine veliko prej in nas na nek način pripravijo na srečanje s karnalno, telesno bolečino, izginjanjem.
Ne vem, kdaj se senzualnost konča, mogoče ko svet za nas neha biti taktilen, okusen in dišeč, mogoče nikoli, a če je to res, bo pokazal tekst.
3. Pišete poezijo in prozo, pa tudi pesmi v prozi. Na kakšen način usklajujete različne pristope? Ali med njimi obstajajo očitne razlike ali nastajajo s prepletanjem? Ali je sploh smiselno, da kategoriziramo književne vrste?
To je smiselno samo, kadar o književnem delu govorimo kot o tržnem proizvodu. Nekateri mladi bralci, ki danes promovirajo knjige, so »bralsko zanemarjeni« (ne vsi, a ne gre za redek primer), mogoče so tudi prebrali veliko knjig, vendar še naprej pričakujejo linearnost, predvidljivost; zlahka izgubljajo fokus. Z njimi delam na delavnicah, spremljam jih na družbenih omrežjih, ampak ne vem, kje je vzrok za to, še posebej tristo let po Tristramu Shandyju in šestdeset po Cortazarjevem Ristancu, ki sta danes klasiki. Posamezni pisci se temu posledično prilagajajo, saj računajo na branost. Tako dobimo prazne knjige brez substance, ne samo prozne, ampak tudi pesniške, ki se imajo za malodane sodobne klasike, vendar ni vsak hit klasika, nikoli ni bilo tako. To je manierizem časa, a vzporedno s tem obstaja tudi dobra književnost, ki se nenehno obnavlja, nadgrajuje in računa na bralca, ki je senzibiliziran, odprt do besedila kot do popolnoma nove izkušnje. Tovrstni bralec nima potrebe po tem, da bi se znašel.
Foto: osebni arhiv
4. Zanima me, kako doživljate svojo pesniško identiteto. Pišete v hrvaščini, kar pomeni, da živite v izbrani jezikovni strukturi z vsemi njenimi omejitvami in svobodami. Ali je pesniška identiteta vezana na nacionalno identiteto ali gre za nekaj povsem svojega?
Zase lahko rečem, da sem prepričana, da lahko prevzemam različne identitete, kar mi je pomagalo pri pisanju proze; pri tem pa je vsaka od njih resnično moja.
Kadar beremo knjige, nam nacionalna identiteta ni posebej pomembna, zato je ne potrebujemo niti, kadar jih pišemo. Gre za nekaj, kar je verjetno onkraj književnega besedila, razen v nekaterih skrajnih situacijah, kot je vojna. Na primer, rada berem palestinske pesnike, a v resnici zato, ker njihove pesmi, vsaj tiste, ki so mi dostopne, niso budnice, polne bojnih vzklikov in sovraštva, niti ne govorijo v imenu naroda, ampak so vseeno globoke, intimne priče tega naroda in stvari, ki so univerzalno človeške. Danes ima vojna književnost smisel samo, če je protivojna.
Poezijo večinoma pišem v standardnem hrvaškem jeziku, v romanih, še posebej v dialogih, pa mešam idiome jezika, ki sem ga podedovala in ga imenujemo na štiri različne načine: hrvaški, srbski, črnogorski in bosanski. Če jih bo v mojem besedilu komu uspelo razlikovati, naj se mi javi.
5. Če ostaneva pri jezikovnih »primanjkljajih«: Ali ste kdaj občutili, da ima jezik nasploh luknje, ki vas motijo?
Jezik ima veliko lukenj in ponorov, besed in konstrukcij, ki manjkajo, a na nas je, da jih zapolnimo. Mislim, da poezija obstaja zaradi nezadostnosti jezika, zaradi neizgovorljivega, nedosegljivega, zamolčanega in prepovedanega.
6. Pogosto se zdi, da pesniki_ce počnejo nekaj izrazito skrivnostnega, če ne celo magičnega, kadar pišejo. Kot da jih nagovarja nekdo ali nekaj neoprijemljivega. Nam lahko razkrijete, kako to deluje pri vas? Imate kakšno posebno pesniško rutino ali postopek?
Pišem zjutraj, skuham kavo, odprem prenosnik. Z leti se je spremenilo samo to, da zdaj čez čas ne skuham še druge kave, ampak čaj ali matcho, ker moram misliti na vse občutljivejši želodec.
Kot zanimivost lahko omenim le, da nekajkrat vstanem in se sprehodim po sobi ali okoli mize, kar precej zabava moje otroke.
7. Paul Valéry je dejal, da pesem nikoli ni dokončana, ampak je zapuščena. Kako vi občutite odhod iz pesmi – če je ta sploh mogoč?
Lepo je rekel Paul Valéry, čeprav se sama pogosteje počutim, da je pesem zapustila mene. Odhod iz pesmi je mogoč, ker omogoča vrnitev, in to velikokrat, v svojo ali tujo pesem. Pri tem ne delam razlik, tuja pesem se mi lahko približa v enaki meri, če ne še bolj od kakšne, ki sem jo napisala sama. Rekla bi, da je pesem moja le, dokler jo pišem; takoj ko jo napišem, pa pripada vsem, ki jo najdejo.
8. Nekateri pesnici_ki pravijo, da jim zaključek pesniške zbirke pomeni tudi konec enega življenjskega obdobja, nekateri pa se na to ne ozirajo. Kaj zaključek pesniške knjige pomeni vam?
Nekaterih obdobij se spominjam tako po tem, kaj sem takrat pisala, kot tudi po krajih pisanja ali intenzivnih razmišljanjih o besedilu pred samim pisanjem, kot so osamljene nočne vožnje z avtom ali v polsnu. V resnici prej nisem razmišljala o tem, a bi se za vsako pesem lahko spomnila, kdaj in kje sem jo napisala. In na koga sem mislila, ko sem jo pisala.
9. Festival Dnevi poezije in vina je mednarodni festival, na katerem je mogoče opaziti različne kulturne in književne pristope. Mešanje različnih pogledov na resničnost – tisto, v kateri smo bili, smo in bomo – lahko ustvari heterogeno sliko človeškega življenja. Kaj vam pomeni mednarodni literarni prostor in kaj vam pomenijo stiki s tujimi pesniki?
Na Dnevih poezije in vina sem bila prvič pred dvajsetimi leti, takrat so bila še v Medani. Festival je obeležil mojo vrnitev k pisanju po pavzi, ki je sledila moji mladostniški zbirki. Zato sem z radostjo sprejela obisk Ptuja, posebej pa je bila zanimiva prevajalska delavnica v pravljični vasi Jeruzalem, kjer smo slovenski in hrvaški pesniki prevajali drug drugega. Mene sta prevajala Kristina Hočevar in Aleš Mustar, jaz pa sem njiju s pomočjo Maje Kovač. Z nami so bili tudi Kristina Kočan, ki je bdela nad nami in pisala, ter hrvaška pesnika Miroslav Mićanović in Monika Herceg.
Foto: osebni arhiv
Uspelo se nam je spoprijateljiti, ker se je prek poezije res mogoče hitro povezati.
Edinstveno se je srečati s starimi znanci, veliko mladimi kolegi in novimi pesniškimi praksami s celega sveta in v živo doživeti pesnike z mitičnim statusom, kot ga ima Giaconda Belli. Vsekakor si bom zapomnila poslušanje in branje poezije na odru prepolnega trga na Ptuju in v manjših krajih, sprehode in pogovore, zaradi katerih je vredno živeti za pisanje.
Iz hrvaščine v slovenščino prevedla: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
