Po sledeh Tinte
Kaj: 13. Festival stripa Tinta
Kdaj: 7.-11. 10. 2026
Kje: vse naokrog
Letošnji največji slovenski stripovski festival je skoraj za nami, nas pa še kar spremljajo sledi Tinte. V teh zadnjih jesenskih dneh že zremo proti obzorju in vsemu, kar prinaša, Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu in Animateki, pa vsem dogodkom v LUDi knjigarni, Šiškli, na Vodnikovi domačiji in drugod. Festival Tinta pa je še marsikaj pustil za sabo, predvsem bero novih prevodnih in izvornih stripov, pa tudi vrsto odličnih razstav, ki jih brez kančka slabe vesti in celo z veseljem priporočamo vsem bralkam in bralcem Koridorja.
In kje je bolje začeti, kot na začetku, na prvem dogodku letošnje Tinte. V Izoli v galeriji Salsaverde, prostoru, ki je po besedah vsestranskega umetnika Mihe Eriča »odprt za vse pozitivne ljudi«, se je vse začelo z razstavo, posvečeno najnovejšemu (in post-tintovsko tudi nagrajenemu) stripu Martina in Janeza Ramoveša, Divja jaga. Morda se na prvi pogled res zdi, da stripi iz tega cikla (poleg Divje jage sem spadata še Kontrabantarji in Amerika) pripovedujejo predvsem o preteklosti v nekem določenem kraju, ki se imenuje Poljanska dolina. A kot je Martin povedal ob odprtju razstave, je to v svojem bistvu serija univerzalnih zgodb o rečeh, ki se ljudem dogajajo še danes, četudi se danes morda kažejo v drugačni preobleki.
Razstava Martina Ramoveša pa seveda ne bi bila razstava Martina Ramoveša brez glasbe. Avtor je v svojem delovanju strip namreč pogosto spajal z glasbo – vsak od krajših stripov v stripovskem albumu Nesojeni kavboji je tako denimo tudi komad na istoimenskem glasbenem albumu, kar velja tudi za Astronome, ob stripu o življenju in smrti Ivana Roba pa je uglasbil številne Robove pesmi. Ti komadi so sestavljali repertoar tudi ob odprtju razstave o Divji jagi, ko sta nam Martin in Miha Erič s svojo značilno udarnostjo in energijo vnovič okrepila duha. V nastop se je prikradel celo kakšen komad, ki ga ni slišal še nihče, če ga ni slišal v živo. Vestni pohodniki po križiščih umetnosti smo en tak komad, ki nam je posebej pri srcu, posneli, da bi vzdušje vsaj v neki meri delili z vsemi, ki vas tam ni bilo.
Iz majhne galerije je v izolski večer torej odmeval zven petja, kitare in orglic. Če vas do 5. novembra pot slučajno ponese v Izolo, glasbe takrat morda ne bo, vsekakor pa si oglejte razstavo in bodite pozorni na vse prihajajoče razstave in dogodke v galeriji Salsaverde in naokrog. Če pa ob obisku razstave v večernih urah nenadoma zaslišite glasek, ki pravi: »A ste vidli kakega gekona?«, se nikar ne prestrašite! Gre namreč za dečka, ki »po vsej Izoli« lovi gekone. Bodite do njega prijazni in ga pozdravite še v našem imenu. Je rekel, da se kmalu spet vidimo, pa smo se žal vračali v Ljubljano.
Že nekaj let v času festivala Unescovi mesti literature Ljubljana in Angoulême v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Ljubljani v Slovenijo pripeljeta izbranega francoskega striparja oziroma striparko, ki na rezidenci dela na svojem izbranem ustvarjalnem projektu in spoznava oktobrsko ljubljansko vzdušje. Letos je s svojo skicirko v Ljubljano prišla Jeanne Sterkers, v Angoulême pa januarja odhaja prav Martin Ramoveš!
Kdo je torej Jeanne? Jeanne Sterkers je ilustratorka in striparka, dejavna v kolektivih La Fourrière in Girlxcott. V Ljubljani se ta mesec posveča predvsem raziskovanju in razvijanju izraza za obsežnejši stripovski projekt, ki bo izšel pri založbi Actes Sud. V razstavnem projektu odstira zakulisje nastajanja novega stripa L’ascenseur du block, ki nastaja po scenariju dramatičarke Coralie Mennella. Gre za družbeno dramo, umeščeno v pariška predmestja. Razstava predstavlja avtoričin raziskovalni in risarski proces – od virov navdiha, prvih skic in zgodborisa prek snovanja likovne podobe in razvoja likov do končnih stripovskih strani. Če vas pot v oktobru zanese v Šiško, pokukajte v razstavni prostor Centra ilustracije na Vodnikovi domačiji – mogoče tam najdete tudi Jeanne, kako riše. Če je ne bo, pa gotovo naletite vsaj na kakšno njeno skico!
Uradno pa se je festival začel v naši najljubši ex ribarnici – v DobroVago so nekoč uvažali sveže ribe, danes pa se sem zatekajo mladi umetniki. Glede na količino svežega ulova tega večera razlika morda niti ni tako velika. DobraVaga je tudi letos poskrbela, da se je Tinta nekoliko izmuznila iz klasičnih galerijskih okvirjev – kar je glede na lokacijo ob ljubljanski tržnici morda kar primerno.
V njej so se odprle tri razstave, ki so vsaka po svoje pokazale, kako široko lahko razumemo strip. Kutiburger: (Ne)ukročena narava je v sodelovanju finskega kolektiva Kutikuti in domačega Stripburgerja soočila slovenske in finske avtorje v razmisleku o našem odnosu do narave – od občudovanja in sobivanja do izkoriščanja in uničevanja.
72 dni Žige Severja, mladega starega znanca festivala, se je osredotočilo na precej bolj vsakdanji motiv: vrat omare, na katerih se je 72 dni zapored menjala garderoba. Iz te navidezno enolične premise je Sever opravil raziskavo časa, razpoloženja ter meje med upodobitvijo in abstrakcijo.
Hana Černivec pa je v zinu Goljufam čas kot voajerka spečega mesta noč interpretirala kot prostor tavanja, sanjarjenja in drugačnega pogleda na mesto. Njene podobe se odmikajo od klasične pripovednosti in skupaj s fragmentarnim besedilom ustvarjajo sam občutek nočnega sprehoda bolj kot njegov dokumentarni zapis. Med slovenskimi umetniki, katerih dela so se v taki ali drugačni obliki pojavili na razstavi, pa so se znašli še Klara Kracina, Kaja Avberšek, Tamara Likon, Jure Engelsberger in Andrej Štular.
Za finsko-slovensko izmenjavo pa so poskrbeli tudi člani kolektiva Kutikuti, ki so nas poleg svojega stripovskega ustvarjanja seznanili še s finsko vodko z okusom sladkega korena. No, in tukaj postanemo izrazito nezanesljivi pripovedovalci. Tisti, ki vejo, vejo – če vas zanima kaj več, pa raje vprašajte v živo!
V četrtek smo brezsramno prešpricali odprtje razstave v galeriji Equrna – se globoko kesamo in obljubljamo, da si bomo razstavo francoskega striparskega dua Kerascoët, ki smo ga spoznali v soboto v Kinu Šiška, pogledali kak drug dan! Bil je »neobičan dan« in za to obstaja dober razlog …
V Kinu Šiška, kamor se bomo še vrnili, je namreč nastopila legenda jugoslovanske glasbe, Darko Rundek, nekdanji član skupine Haustor. Temu se pač nismo mogli upreti. Burno vzdušje, ki je po Rundekovih besedah ljubljansko publiko postavilo ob bok najboljših, kar jih je imel, je posrkalo tudi nas. Človek se preprosto dobro počuti med ljudmi, ki (malo pred zloglasnimi referendumi) z Rundekom v en glas prepevajo eno najlepših himn miru v zgodovini glasbe ali pa navdušeno pozdravljajo verze: »Želja nam je samo jedna, da fašista više nema!« Če Rundeka poznate ali ne – poslušajte ga. Dober je.
A vrnimo se k temi našega prispevka.
Kamni so nas k sreči potrpežljivo čakali … že vsaj zadnjih 16.000 let let! Vse to zato, da naposled spoznamo, da imajo tudi kamni čustva. In včasih so, kljub svojemu videzu in mineralni strukturi, še kako mehki. O tem se lahko – kot sta to na odprtju in je na fotografiji dokumentirano storila Andrej Štular in Edmond Baudoin – prepričate v galeriji Alkatraz, kjer se je v času festivala odprla razstava nemške striparke Nadine Redlich z naslovom Vse traja večno.
Rdeča nit razstave so avtoričini stripi Ambient Comics, Doing the Work, Paniktotem, I Hate You in Kamni – slednji so v času festivala pri založbi Stripburger izšli v slovenskem prevodu dveh piscev tega prispevka. Razstavljene izčiščene originale iz navedenih del pa dopolnjujejo še objekti in instalacije, ki njen minimalistični, humorno-absurdni in izrazito barvni stripovski svet širijo v prostor.
Vsakdanje prigode, zgode in nezgode, ki s paradoksalnimi ali pa povsem očitnimi logičnimi obrati osvetlijo absurdnost našega obstoja in bivanja, torej lahko spoznate in doživite v Alkatrazu vse do 6. novembra. Priporočamo!
Nekaj več o svojem ustvarjalnem procesu nam je Nadine predstavila v svojem sobotnem masterclassu v Kinu Šiška, ki pa ni bilo klasično predavanje, ampak izvirna kombinacija avtoričine ustvarjalne poti, navdihov in duhovite, nemalokrat samoironične interpretacije stripovskih pasic. Nekaj podobnega smo doživeli že nekaj Tint nazaj, ko je Ljubljano obiskala Anna Haifisch, ki ji je s svojim doživetim nastopom uspelo do solz nasmejati še tako zategnjeno slovensko publiko. Podoben odziv je požela tudi Nadine – kako se namreč ne bi smejali pistaciji, ki pleše na ponavljajočo se glasbo (party food pač), in nekompromisnemu, neizprosnemu nizanju slik avtoričinega psička, ker zdaj je pač pasja mati in nas je s tem dejstvom želela jasno in glasno seznaniti. Kakorkoli!
Tovrstni nastopi za nemški kontekst, iz katerega striparki prihajata, menda niso nič nenavadnega. Tam se je za takšno obliko predstavitve uveljavil celo poseben izraz: Comic-Lesung oziroma stripovsko branje. V nemško govorečem prostoru gre za že dolgo uveljavljeno prakso, pri kateri avtorji s projekcijami risb, glasovno dramatičnostjo in zvočno spremljavo stripe na odru tako rekoč oživijo. Strip se za trenutek odlepi od papirja, avtor pa iz risarja in pripovedovalca postane še nekakšen performer – z vso svobodo, da vehementno pretirava, ustvarja nerodne pavze in smrtno resno interpretira popolne neumnosti. Za slovensko publiko je tak format še vedno izjemno osvežujoč in dragocen, saj razbija pregovorno resnobnost kulturnih dogodkov in si dovoli biti sproščeno zabaven. Ob tem nas spomni, da humor v stripu ni zgolj glazura, ki jo polijemo čez resnejšo vsebino, ampak je lahko tudi način razmišljanja: način, kako avtorica pogleda sebe, svoje delo in svet okoli sebe – ne da bi se pri tem jemala preveč resno.
Po dogodku pa vsi obvezno na štant po strip in podris! Kot edina, ki se v tej pišoči skupinici lahko pretvarja, da ni vsaj malo pristranska, in kot nadponosna prijateljica Kamne absolutno priporočam v branje – naj vas ta navidezno inertna gmota preseneti s svojo iskrenostjo, humorjem in vas sune s svojimi eksistencialnimi uvidi.
Nadine Redlich je namreč vzela enega najbolj navidezno dolgočasnih protagonistov, kar si jih je mogoče zamisliti, in iz njega naredila presenetljivo dober medij za razmislek o absurdu bivanja. Kamen ne more nikamor, ničesar posebej ne počne, včasih ga kdo brcne, včasih ga prekrije sneg, včasih pa se mu preprosto zgodi življenje. In prav ta radikalna statičnost je eden od likovnih in narativnih čarov Kamnov: Redlich iz drobnih premikov, ponavljanja in skoraj popolne odsotnosti dogajanja iztisne humor, nelagodje in tisti neprijetno znani občutek, ko se zalotimo pri razmišljanju o smislu vsega skupaj.
Njeni kamni so seveda vse prej kot mrtva gmota. So občutljivi, osamljeni, zaskrbljeni, kdaj pa kdaj tudi precej dramatični – skratka, precej bolj podobni nam, kot bi si želeli priznati. Redlich človeška čustva s tem, ko jih prestavi v tako nečloveškega protagonista, pravzaprav še bolj izrazito osvetli: kamen, ki je žalosten, je morda nekoliko smešen, hkrati pa je njegova žalost nenavadno čista. Brez mimike, telesne govorice in psihološkega realizma ostane samo občutek, ki ga mora zapolniti bralec. In tako se zgodi precej zahrbtna stvar: začnemo se smejati kamnu, potem pa ugotovimo, da se smejimo sebi.
»… in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje,« v Kozmičnem življenju piše Srečko Kosovel, nam pa po branju Kamnov pač ne ostane drugega, kot da mu pritrdimo in jih začnemo brati znova.
Se spomnite tiste razstave, ki smo jo vsi trije prešpricali? No, v času festivala je pri založbi Stripolis v prevodu Izarja Lunačka izšel tudi prevod stripa Mračni srčki, najbolj kulten in priljubljen strip francoskega umetniškega tandema Kerascoët (Marie Pommepuy in Sébastien Cosset) ter scenarista Fabiena Vehlmanna. Njune originale od skice do polno pobarvanih akvarelov si bomo vsi skupaj v kratkem pogledali v galeriji Equrna, smo pa zato v soboto prelistali sveže izdan strip, ki je mračen, srčkan, nekaj vmes?
Na prvi pogled gre za prisrčno pravljično pripoved o drobcenih bitjih, ki po nenadnem propadu svojega sveta poskušajo preživeti v gozdu. Na drugi pogled pa ugotovimo, da smo pristali sredi precej morbidne pravljice, v kateri se ljubkost in krutost sprehajata z roko v roki. Nežne akvarelne ilustracije in prikupni liki namreč skrivajo zgodbo o boju za preživetje, drobnih podlosti in razkroju skupnosti, ki se zna v trenutku sprevreči v precej neprijetno ogledalo človeške družbe. Skratka: če ste iskali nekaj prijetnega za lahko noč, morda vseeno raje posezite po čem drugem, sicer pa ga le vzemite v roke!
Tudi onkraj navdušujočih novih stripovskih izdaj je bila sobota izjemno živahna, kakor smo vajeni že iz preteklih izvedb festivala. Zjutraj so v Kinu Šiška kraljevali najmlajši, ki so se gnetli na stopnicah, v dvoranah in svojo skrbno privarčevano žepnino trošili za najbolj pričakovane stripovske naslove, med drugim tudi za nove stvaritve v priljubljeni zbirki Ta ljudske v stripu, ki so jih letos prispevali Manca Krošelj, Ivan Mitrevski in Ana Zavadlav. Menda so otroci z največjim veseljem obkolili tudi Miho Hančiča in Mašo Ogrizek, dobro poznan stripovski tandem, ki trenutno soustvarja seriji Grozna šola in Luka iz bloka. Oba sta bila v fokusu letošnjega programa za najmlajše, ki pa se je za našo pišočo trojico (brez otrok) začel nekoliko prezgodaj.
Na sejmu so se domači in gostujoči stripovski založniki, striparne ter prodajalci rabljenih, a še vedno izvrstnih stripovskih klasikov, predstavljali z najboljšim, kar lahko ponudijo, in z veseljem poklepetali s stripovskimi navdušenci vseh starosti. Stripovski navdušenci pa smo se lahko razveselili še dveh povsem svežih izdaj: Vse poti domov Gašperja Krajnca (VigeVageKnjige) in Mrazova vojna Izarja Lunačka (Aristej).
Na predstavitvi dveh stripovskih skupnosti z inozemstva so dobri ljudje s Finske pravili, kako z oglasi v svojih stripih pokrijejo stroške stripovskih revij, ki jih kljub odsotnosti vsakršnega financiranja nato delijo zastonj. Stripi kolektiva Kutikuti, v katerih se pogosto poigravajo z mejami mogočega v stripovskem izrazu, posledično lahko zaokrožijo po rokah številnih bralk in bralcev. Podobno si srbska skupnost Matrijaršija minimalnim sredstvom navkljub v svojem delovanju prizadeva, da umetnost doseže vse mogoče ljudi. V Srbiji se je v zadnjih dveh letih javno financiranje na področju vizualne umetnosti preprosto ustavilo in umetniki so se prisiljeni nenehno prilagajati delu brez kakršnihkoli sredstev. Kot rečejo pri Matrijaršiji: »We are tested by the god of the underground.« In uporno vztrajajo. Umetniška dela različnih umetnikov in umetniških skupin razstavlja v devetih vitrinah sredi Beograda, kjer so nekoč bili filmski plakati in v kakršnih po vseh mestih na svetu v mimoidoče pogosto zre navadna komerciala s svojimi popusti in recepti za srečo. Iz devetih vitrin Ulične galerije (Street Gallery) v Beogradu torej umetnost vstopa v živ prostor in pozdravlja prebivalce in obiskovalce mesta, kamorkoli so že namenjeni. Vsekakor pa je omembe vredno tudi njihovo sodelovanje z beograjskimi Študentskimi protesti (velika začetnica je tu vsekakor na mestu!), h katerim je Matrijaršija pripomogla s tiskanjem protestnih plakatov študentskih umetnikov, med drugim tudi v živo na protestih, in pomagala postaviti razstavo o gibanju.
Večer se je tradicionalno sklenil s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše stripe letošnje bere in nagrad Sophie Castille za najboljša stripovska prevoda. Z uverturo v zaključek festivala pa sta nam postregla multi-instrumentalist Samo Kutin in francoski stripar Edmond Baudoin, ki smo ga slovenskoberoči stripoljubi lahko spoznali v stripovskem albumu Travestit, ki ga je za založbo LUD Literatura prevedla Suzana Koncut.
Baudoin velja za eno ključnih figur francoskega avtorskega stripa in enega od pionirjev avtobiografskega stripa; njegov opus je pomembno prispeval k temu, da se je strip v osemdesetih in devetdesetih letih začel osvobajati pričakovanja, da mora biti predvsem nosilec zgodbe. Pri njem je risba pogosto že sama po sebi pripoved: črta je lahko sled spomina, gesta telesa, zapis občutja ali pa preprosto prostor, v katerem se podoba zgodi. Njegov izraz je zato težko zamenjati za katerega drugega – surov, ekspresiven, na trenutke skoraj otroško neukročen, vendar z izjemno občutljivostjo za ritem in praznino. Travestit, precej nadrealistična in halucinatorna priredba Cărtărescujevega romana, se zdi dober vstop v takšno poetiko. V njem se prepletajo spomini, sanje, telesa in fragmenti vsakdanjega, pri čemer pripoved pogosto deluje bolj asociativno kot linearno. Pri Baudoinu ne gre toliko za to, da bi gradil svet, v katerega bi nas povabil, temveč nas spušča neposredno v tok lastnega risanja in mišljenja. Zato je bilo še toliko bolj zanimivo spremljati, kaj se zgodi, ko se njegova risba preseli iz knjige na oder.
Format risanega koncerta sicer ni novost, niti za Tinto ne, a je eden tistih, za katere se človek hitro vpraša, zakaj niso pogostejši. Vsakič znova namreč ponudi novo kombinacijo risarja, glasbenika in njunih precej nepredvidljivih interakcij, zato je težko vnaprej vedeti, ali bomo dobili koncert z risbami, risanje z zvočno spremljavo ali nekaj povsem tretjega. Tokrat je ta format Baudoinovi ekspresivni risbi vdihnil še dimenzijo ad hoc spontanosti, ki je od gledalca zahtevala precej več kot zgolj občudovanje končnega izdelka. Kutinova glasba je pri tem z nenavadnimi zvočnimi teksturami, ponavljanjem in postopnim plastenjem ustvarjala nekakšen lebdeč prostor, v katerega se je lahko ujela Baudoinova risba. Skorajda hipnotična glasba je vodila njegov čopič in pred našimi očmi so nastajale in se sproti razvijale prelivajoče se podobe, ki so se nenehno poigravale z našo domišljijo. Prav neverjetno je bilo spremljati, kako zelo usklajena sta umetnika, ki sta sicer padla vsak v svoj flow, a sta ga hkrati uspešno intuitivno usklajevala drug z drugim.
In kdo je slavil? Žirija, ki sta jo poleg piske pričujočega prispevka Eve Ule sestavljala še stripar Gašper Rus in prevajalka Julija Potrč Šavli, je zlatirepca za najboljša domača stripa podelila deloma Mojmir in Krištof: Primer izginule kuharice (Matej de Cecco, Janez Grm) in Divja jaga (Martin Ramoveš, Janez Ramoveš). Za najboljša prevedena stripa sta bila prepoznana Mawilov Kinderland v prevodu Amalije Maček in Jimmy Corrigan, najbrihtnejši poba na svetu Chrisa Wara v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica. Slednji je prejel tudi nagrado za najboljši prevod stripa za odrasle, medtem ko je kot najboljši prevod stripa za otroke in mlade obveljal prevod knjige Vrabčica Katje Zakrajšek.
Letos pa se je žirija odločila, da podeli še zlatirepca za posebne dosežke v slovenskem stripu. Prejel ga je Aleksander Buh – več kot zasluženo, bi rekli, kajti Buh je prvi v Sloveniji odprl specializirano knjigarno za stripe in je že več kot dve desetletji zagrizen poznavalec in promotor stripa. Poleg tega je tudi založnik ter pobudnik in soorganizator odmevnih stripovskih razstav, med njimi dveh preglednih o življenju in delu Mikija Mustra. Vendar pa je letošnja nagrada dobila tudi nekoliko grenak priokus: striparna, ki jo je toliko let vzdrževal pri življenju, se s prihajajočim letom iz finančnih razlogov namreč zapira. Priznanje tako prihaja v precej simboličnem trenutku, kot poklon človeku, ki je tako dolgo skrbel za to, da je imel slovenski strip tudi svoj fizični prostor, hkrati pa kot opomnik, kako hitro lahko takšni prostori izginejo. Morda je zato še toliko bolj pomembno, da mu je bila nagrada podeljena zdaj – dokler lahko (do februarja!!) še obiščemo njegov legendarni hram stripa, prelistamo kakšen album in se delamo, da bomo tokrat res samo malo pogledali.
Utrujeni? Malo pa. Odšli s torbami, polnimi novih stripov in printov? Seveda. Malenkost prehlajeni? Morda. Zadovoljni z letošnjim festivalom? Vsekakor in se že veselimo, da se spet vidimo čez eno leto.
Ampak! Tinte se še ne boste tako hitro znebili. Mi si že manemo roke, kajti oktobra poteka še kopica dogodkov, ki so del spremljevalnega programa in stripovsko vzdušje tako kot jesenske viruse raznaša po vsej Sloveniji!
*
Kavarna Layer, Kranj / razstava
Razstava OKNO, ULICA, PRIZOR
do 30. 10.
Knjižnica Otona Župančiča, Ljubljana / razstava
ANDREJ ŠTULAR: I, A.
do 30. 10.
Galerija Salsaverde, Izola / razstava
MARTIN RAMOVEŠ: DIVJA JAGA
do 5. 11.
Center ilustracije (Vodnikova domačija Šiška) / razstava
JEANNE STERKERS: DVIGALO NE DELUJE. PROSIMO, UPORABITE STOPNICE.
do 30. 10.
*
Ponedeljek, 19. 10., 17.00 & 18.00 / Knjižnica Otona Župančiča, Ljubljana / pogovor
ZLATIREPEC: NAJBOLJŠI DOMAČI STRIPI 2026
Torek, 20. 10., 17.00–20.00 / Vodnikova domačija Šiška, Ljubljana / delavnica stripovske kritike
STRIP MED PRIPOVEDJO IN PODOBO
*
STRIP PREOBRAZBE
serija literarno-stripovskih pogovorov
Sreda, 21. 10, 18.00 / Knjigarna Trava, Škofja Loka
MARKO KOCIPER & ANDREJ ROZMAN – ROZA
povezuje: Žiga Rus
Petek, 23. 10., 17.30 / II. gimnazija Maribor, Maribor
GVENDOLINA ZAVRŠNIK & TANJA BOŽIĆ
povezuje: Nina Medved
Sreda, 4. 11., 18.00 / Knjigarna kavarna Maks, Nova Gorica
MATEJ KOCJAN – KOCO & DENIS ŠKOFIČ
povezuje: Ana Geršak
Uredili: Lara Gobec in Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
