Pesniki, ki jim nisem obljubila prevoda: MARIE ILJAŠENKO

prevodna afehtarija: sposobnost pesnikov, da si poti k svetovni slavi ne utirajo s pomočjo vez in poznanstev

Marie Iljašenko je pesnica ukrajinskih, čeških in poljskih korenin, rojena l. 1983 v Kijevu. Njen prvenec Osip je namenjen na jug je bil nominiran za prestižno nagrado Magnesia Litera in preveden v več jezikov. Danes živi v Pragi in je ena najbolj prepoznavnih pesnic mlajše generacije.

Anjuša Belehar je literarna prevajalka.

______________________________________________________________________________

Prevodoželjnost ali saj smo kolegi pesniški prevodi

Pesniška scena v Pragi je podobna vsem pesniškim scenam, za katere vem. Govori se, da se trepljanje po ramenih in od kolen navzgor nemalokrat zaključi na stranišču neke literarne kavarne. Menda neki pesnik, ki sicer ne spada v pesniški krog dotične kavarne, organizira tudi orgije, na katere so vabljeni mladi fantje, ki želijo iz smetane praškega literarnega življa iztržiti objavo. Znano je, katera pesnica živi dvojno življenje in kdo je tisti pesnik, ki speljuje soproge. Mavrica okusov in obrazov torej, ki pa se, zgolj predpostavljam, od našega umetniško-literarnega okolja kaj malo razlikuje.

A značilnost literarnega vsakdana v multikulturni Pragi je tudi vseprisotnost književnih prevajalcev iz raznoraznih koncev sveta. Prevajalci so del zgodbe, so del klape. Tisti, ki so se v Prago preselili iz pomembnejših jezikovnih okolij, so, seveda, najbolj zaželeni, v špici popularnosti so trenutno poljske prevajalke in aktivistke, prevajalci iz majhnih evropskih jezikov pa – še vedno bolje kot nič.

Marie Iljašenko me ni nikoli prosila za prevod, nikoli mi ni častila piva, nikoli mi ni razlagala, kako fajn bi bilo iti na Vilenico ali na Ptuj, pravzaprav se sploh ne poznava, pravzaprav me ni hotela za prijateljico niti na Facebooku, zaradi česar sem ji morala poslati DM na Instagram in nato dolgo čakati na odgovor. Simpatija, ki jo gojim do nje, se je zato le še povečala.

Majhna knjigarna na zimsko popoldne

Ko so se lani knjigarne na Češkem na kratko odprle, preden so se kmalu nato znova zaprle, sem v praški majhni knjigarni Ostrov kupila drugo zbirko Marie Iljašenko, Sv. Outdoor. Tanko knjižico s hip dizajnom ta hip najbolj hip oblikovalca knjig na Češkem – Martina Pecine sem v žep pospravila za dobrih 8 evrov, kar je na Češkem povprečna cena za pesniško zbirko.

Pesmi, ki se pričenjajo z verzi »pijem svojo jutranjo kavo in vidim« (Nova dežela), »Grem si po kavo: Ste v redu? me vpraša natakarica« (Arktično sonce), »V kavarni sedijo mamice z velikimi trebuhi« (Mama Coffee) ali pa so naslovljene z imeni praških ulic (Seifertova 35) in kavarn (Mama Coffee), na prvi pogled delujejo kot nadaljevanje značilne mestne poezije. A drobnarije in miniature, kraji, sobe, hiše, okna, plastične vrečke in kafetiere so le kulisa ali začetek, cona udobja, za katero se razrašča svet podob favne in flore, dragih kamnov, stepe in gora: »Domača skuta je ledena gora« (Antarktida). Potrebno se je prebiti skozi džunglo stvari, da bi na drugi strani reči našli džunglo drugega sveta. V pesmi Sestri lirski jaz skozi sliko na steni praškega stanovanja stopi na daljni pomol, sprehod skozi romsko četrt ga/jo pripelje na daljni Vzhod, za madežem na steni odkrije nov kontinent, medtem pa vso to čudnost in čudovitost opazuje, kot bi si jo sproti izmišljala in jo polnila z že nekoliko vdanim in neprizadetim domotožjem.

Temna čokolada, salep, baldrijan, New York, arktično sonce, metulji, Ural

V poeziji pesnice, ki ima tri domovine in hkrati nobene, se kot osrednja motiva pojavljata dom in zapuščanje. Dom, ki je izgubljen v času in prostoru, je nadomestil na novo ustvarjeni svet, nadprostor, ki ne pozna razlike med tu in tam. Je svet levitacije, prehajanja, fluidne vseprisotnosti in nezmožnosti ukoreninjenja. To je svet, ki je prenosen in ga lahko vzamemo s seboj kamorkoli: »z doto sem dobila najhitrejšo ladjo / neskončno srajc in sposobnost vstati in oditi / in si nesti dom povsod s seboj« (Aspekt srajce). V svetu brez koordinat je lahko Sv. Outdoor le zavetnik večnega gibanja in avanturistov, ki prestopajo neoznačene meje. V njem sta Indoor in Outdoor (tudi prvi in drugi del zbirke) eno. Iz notranjosti se ne premikamo ven, v outdoor, pač pa indoor sam v sebi že obsega outdoor. Ko Marie Iljašenko pogleda skozi okno svojega stanovanja, ne gleda le ven, pač pa tudi navznoter, kajti na površini reči se nahaja vhod v globino. Za dosego svobode je torej dovolj odpreti okno in sprejeti tveganje, da se od nekod lahko vedno prižene tudi nevihta – Sv. Outdoor je namreč tudi »zavetnik piščančkov, ki se valijo iz jajc / tudi tistih, ki jih čaka tovarniški trak« ter »zavetnik tistih, ki odpirajo okna mačkam / da bi se lahko izgubile v gostem prometu ulic / kjer jih morda povozi prvi avto (lahko pa tudi ne)« (Sv. Outdoor je jedrnat).

V aromatičnih pesmih, ki nenehno lebdijo nad neobstoječo mejo med indoor in outdoor, se rojeva na novo zamišljeni biotop. To je svet-mehurček, ki smo mu sami določili pravila in svoboščine, ker je edini zares naš. Prav zato pa ga zdaj lahko le še vdano opazujemo in se mu prepuščamo, se po njem pomikamo, kakor se hkrati on pomika po nas. Vesolje Sv. Outdoora lebdi med svobodo in osamljenostjo, ki druga drugo predpostavljata in nenehno zamenjujeta.

Prevajanje in surprise efekt

Za prevajalca z defektom, da ob vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, že po nekaj uvodnih straneh pričenja pomišljati, kako bi se jo dalo prevesti, ima (med drugimi tudi) zbirka Sv. Outdoor pripravljeno zanko. Začetne pesmi so kot bi človek na zaspano, megleno jutro pogledal skozi okno in popil prvo kavo. Njihova besedna igrivost, prijetna, a skoraj nedoločljiva ritmičnost ter tu in tam izpad kakšnega logičnega stavčnega člena delujejo kot magnet. Še preden se zave, ga že posrka v meglice tega zunaj-znotraj sveta. In ko se v njem že dodobra udomači, si reče »naj zgolj poskusim«. In tako poskusi. A že po verzu ali dveh se izkaže, da ga je nonšalantnost verzov preslepila. A kakor vsako besedilo prelisiči prevajalca, tudi prevajalec vsaj malo prelisiči vsako besedilo. Če zna.

Marie Iljašenko je pesmim odvzela ločila in izpustila jasno določene premore med stavki in intonacijskimi sklopi, mednje in vanje pa vpletla ritem s polrimami, netočnimi rimami, ritmičnimi ponavljanji, katerih odmev je že v naslednjem verzu spretno zadušen z besedami, ki se samozavestno izdajajo za polnovredne in samostojne, čeprav se v resnici prav boječe prilagajajo druga drugi, kot bi se človek hotel iztrgati iz objema, ki si ga hkrati želi in ne želi. Iljašenko je tako tudi z ritmom prebrisano podčrtala, da reči niso le reči, ampak odprtine med svetovi, kakor je ritem tisti stroj, ki poganja svet, ladje, kolesa, tramvaje in korake tja in nazaj, noter in ven.

______________________________________________________________________________

New York blues
Anički
 
Slišiš tisti krik? V frekvenci vetra v frekvenci snega v frekvenci mraza
prebija šipe in ledene rože cvetijo brstijo razgaljajo vzorce in čipke in kar je kot gaza
Se širi po tkivu skozi opeke skozi kosti po plesnivi steni po pregradi iz kartonastih plošč
ima valovno dolžino sneženih jezikov zamrzlih neonk koščic grenivk
le tvoji prsti so nežni in topli kot trebuščki tujih rajskih ptic
 
Dotikaš se me z nežnimi rokami in mi govoriš:
V New Yorku je na neki aveniji neka mala trgovina
kjer prodajajo metulja krila za dvajset dolarjev paket
tam imajo tudi repna peresa in hrošče in lupine mrtvih ščipalcev
vence ščipalcev in pragozdne lijane
 
Se širi po tkivu skozi opeke skozi kosti po plesnivi steni po pregradi iz kartonastih plošč
ima valovno dolžino sneženih jezikov žlebičev v plazovih
ozona in jezer v katera ne bova nikoli vstopili
steklenih kozarcev in pip oken zastekljenih z nočjo ledenih drobtin brizgalnih igel
slišiš tiste razpoke razstrele prasket živčnih vlaken iz razcefranih tkiv?
 
Dotikaš se me z nežnimi rokami in mi govoriš:
V New Yorku je na neki aveniji neka mala trgovina v katero ne bova nikoli vstopili
na ulici v zametu božičnega snega v njej neki stari niger prodaja hrošče
za metulja krila hoče bogih dvajset baksov –
odvij jih in glej in se ne dotikaj z rokami
 
in molče poslušaj in v tisti božični tišini boš zaslišala moj krik
ki prebija stene brstov in led in gaze cvetove in zvezde in plohe
in steklene krogle prodira skozi bloke ubija metulje in ptice lijane in vence ščipalcev
V New Yorku je trgovina v katero ne bova nikoli vstopili
v katero ne bova nikoli vstopili v kateri ne bova nikoli pristali
 
   
Sv. Outdoor
 
Zjutraj vstanem še preden se zdani
včasih ob štirih včasih pol ure prej
in grem na kolo in grem na kolo
in grem na kolo
 
Ne gonim ves čas včasih sestopim
v mikrospanju sanjam mikrosanje
včasih se zgodi da s kolesa tudi padem
ampak v bistvu gonim kolo
 
Prve tri dni malo jem in nič ne spim
gonim od vzhoda na zahod gonim od zahoda na jug
nekega dne se je prikazal sveti Outdoor
me pogledal in rekel:
 
Nekoč boš šla na kolo nekoč boš šla na kolo
nekoč boš šla na kolo včasih sestopila
Nekoč boš šla na kolo nekoč boš šla na kolo
tako bo zahtevalo tvoje telo  

 
Lebdeče rože
 
Lebdeče rože preko dneva spijo ponoči pa
izplujejo ven in plujejo skozi zrak privezane kot majhne boje
odgovorne za vse déja vuje v tem mestu.
Komaj kaj imajo korenin te majhne oljke ti citronovci
 
dihajo globoko te orhideje mandarine
kaj je tisto kar jih veže na prejšnje domovine
da imajo okus po soli salepu janežu in vinu ves čas na jeziku
ves speči magreb in viseče vrtove ki jih ni?
 
Kaj je tisto kar jih veže na tisto gledališče na fasade na girlande
na popendekelasto ploskev rojstne mize
na blažene speče v samostanu pod gorami?
 
Domotožje jih veže toda one se smejijo letijo skozi zrak
v steklenih kroglah dobro navajene na praški zrak
strmijo skozi okno: črnka črna kot noč zakuhava kavo
v gledališču v kavarni sicer pa v džungli rož
 
Lebdeče rože so brez korenin toda dihajo cvetijo
lebdeče rože vse nepopisno krasne
ni jim mesta nimajo zemlje nimajo svoje dežele
da je ne bi nikdar izgubile

 
Sv. Outdoor je zavetnik južnih morij

tistih kamor gremo največkrat na počitnice
tistih o katerih smo brali v knjigah o sinbadih
tistih po katerih je plul Odisej
 
je zavetnik Odiseja ne pa Kirke ali Penelope
je zavetnik lastnikov jadrnic in tistih s kapitanskim dovoljenjem
ne pa tistih ki bruhajo v podpalubju
 
Ni zavetnik tistih ki se vkrcajo na čolne
da bi odpluli v boljše kraje
kjer iz njihovih otrok morda nekoč še nekaj bo
 
Raziskovalci so še danes v sporu
ali je tudi Odisej plul naproti boljšemu življenju
ali je plul zato da bi plul
 
A eno je gotovo: morja so enaka
misli čisto druge

______________________________________________

Pesmi je iz češčine prevedla Anjuša Belehar.
Pesmi so bile prvotno objavljene v zbirki Sv. Outdoor (HOST, 2019).

Lektorirala: Zala Vidic