Pesem tedna: svet kot je videti iz okna v tretjem nadstropju
gledam dekle oblečeno v
lahko zeleno jopico, modre kratke hlače in dolge
črne nogavice.
nosi nekakšno ogrlico
in ima majhne prsi, uboga stvarca.
opazuje svoje nohte
medtem ko njen umazani beli pes ovohava travo
v brezciljnih krogih.
tudi golob kroži
napol mrtev s svojimi majhnimi možgani.
jaz pa si zgoraj v spodnjem perilu,
s tridnevno brado nalivam pivo in
čakam, da se pripeti kaj literarnega ali simfoničnega.
oni pa kar krožijo in krožijo. mimo se prikotali
suh starec v svoji zadnji zimi, potiska pa ga dekle
v katoliški šolski obleki.
nekje tam so Alpe, ladje
plujejo preko morja
in kupi H in A bomb.
dovolj jih je, da poženejo v zrak petdeset svetov in še Mars povrhu.
oni pa kar naprej krožijo,
dekle miga z ritjo
in tam so Hollywoodski griči
polni pijancev, norih ljudi,
poljubljanja in avtomobilov.
vendar to ni dobro: che sera, sera.
njen umazani beli pes se ne bo posral,
še zadnjič si pogleda nohte
in z veliko vrtenja svoje riti
odide proti svojemu dvorišču.
sledi ji njen zaprti pes (povsem nezaskrbljeno)
in prepustita me pogledu na najbolj nesimfoničnega goloba.
da, kot vidim, smo lahko mirni:
bombe se ne bodo nikoli razpočile.
Avtor: Charles Bukowski
Zbirka: Pesmi (Književna zadruga Jesenice, 1990)
Prevedel: Tone Škrjanec
