Patrick Rothfuss: Ime vetra
»Spet se je znočilo. Krčmo Pri kažiskali je ovijala tišina, tišina v treh delih,« se prične roman Ime vetra, letošnji najbolj pričakovan prevod fantazijske literature, ki bo za nekaj časa uspešno zamotil tudi obupane čakajoče na Georgea R. R. Martina. Rothfussova prva knjiga trilogije Kraljemorčeve kronike se bohoti na več kot 700 straneh in kar težko je verjeti, da je to za Sergeja Hvalo prevajalski prvenec – izziv je opravil z odliko, saj s posrečeno izbiro besed, ki zvenijo ravno prav starinsko in nenavadno, zariše pristno atmosfero pripovedi v duhu originalnega besedila.
Pripovedni okvir je premišljen: gre za zgodbo v zgodbi, saj je okvirna fabula postavljena v krčmo, v kateri ždi skrivnostni krčmar Kote, slednji pa se z obiskom Zapisovalca prelevi v pripovedovalca legende – o sebi. Kote je namreč Kvothe Kraljemorec, Brezkrvni, Arkanski, Lahkoprsti in še kaj, človek mnogih obrazov. »Nemara ste slišali zame,« pravi in začne z razkrivanjem svoje prave zgodbe, ki je neverjetna, predvsem pa epska. Kvotheja spremljamo vse od otroštva, ki ga prekine grozljiva izkušnja, do tavanja po ulicah in končnega prihoda na Univerzo, kjer se njegove težave in prigode šele začnejo.
Rothfuss največ fantazijskih klišejev poruši ravno z nekonvencionalnim protagonistom – ta je zmotljiv, nadut, predrzen, jezikav, nepotrpežljiv, vihrav, na trenutke prav nemogoč, toda ravno to mu daje svojevrsten čar, ki prežema njegovo pripovedovanje in prevzame s svojo iskrenostjo izraza. Če imamo »princa«, morata biti nekje seveda tudi »princesa in zmaj«, pri čemer je ona, Denna, svojeglava, samostojna in ne potrebuje nikogaršnje pomoči, on, zmajelik, pa je precej kilav in brezbrižen do ljudi.
Dodatno vrednost ustvarjajo tudi kančki magije, ki to ni, in osupljivo poetični opisi vetra, tišine, glasbe, kjer se pokaže Rothfussova melanholična stran. Bralsko pozornost več kot očitno popolnoma ukrade notranja zgodba s prvoosebnim pripovedovalcem Kvothejem, okvirna zgodba pa vsake toliko zareže v pripoved in ustvarja še večjo napetost.
Na pravi zaključek zgodbe bo sicer treba še malo počakati – za 2. dan pripovedovanja (2. knjiga The Wise Man’s Fear, ki je v originalu že izšla), Kvothe Zapisovalcu obljublja še več nevarnih zgodb, kar se tiče zadnjega dne (3. knjiga, še napovedana Doors of Stone) pa niti sam avtor še ni postavil pike.
