21. 11. 2014 / Literatura

Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures

9. oktobra letos razglašeni Nobelovec Patrick Modiano se je rodil leta 1945 v pariškem predmestju. Njegova mati je bila flamska igralka, oče pa francoski žid, ki naj bi sodeloval z nacističnim režimom (po nekaterih navedbah je bil povezan z Gestapom, zato mu ni bilo treba nositi Davidove zvezde). Modiano je bil močno navezan na svojega brata, ki je umrl v desetem letu starosti, kar pisatelja zaznamuje še danes.
V svojih delih se dotika predvsem povojnega obdobja, v katerem skuša poiskati rdečo nit usod posameznikov, na katerih je vojna pustila globoke rane. 

 

V slovenščino imamo od petdesetih Modianovih del prevedena le dva njegova romana, Vila bolest in Ulica Boutiques obscures ter zbirko kratke proze Katarina, mala balerina. Morda je tudi to razlog, da je v domači Franciji sicer izredno priljubljen avtor pri nas slabo poznan. Mnenja posameznikov glede letošnjega Nobelovca pa so seveda, kakor vsako leto, precej različna. Mnogim ne gre v račun, da je Nobelova nagrada pripadla prav njemu, konec koncev je na svetu veliko vrhunskih avtorjev (temu mnenju se skromno pridružuje tudi avtor kritike). Po drugi strani so ga nekateri oklicali za Prousta našega časa, pri čemer se bralec lahko vpraša, če je to le velik kompliment za Modiana ali bolj neokusna šala na Proustov račun. 

 

Ulica Boutiques obscures je roman, ki nas popelje v iskanje preteklosti glavnega junaka Guya Rolanda. Ta je med drugo svetovno vojno doživel amnezijo, po njej pa življenje začel kot nov človek z novim imenom ter življenjem. Potem ko je njegov šef in lastnik zasebne detektivske agencije, g. Hutte, sprejel odločitev, da se upokoji, se je Guy Roland odločil, da bo poiskal svojo preteklost. Toda bralec bi pričakoval, da je iskanje pozabljenega življenja precej bolj kompleksna stvar, kot nam jo predstavi avtor. Če smo nekoliko cinični, lahko rečemo, da je imel glavni junak prekleto srečo, da mu je čisto vsaka oseba, ki jo je srečal na svoji poti, posredovala koristen podatek, s katerim se je nekoliko približal prejšnji identiteti. To je vsekakor občudovanja vredno, saj v romanu, ki je v našem prevodu dolg 184 strani, Guy prične potovanje popolnoma brez spominov, brez poznavanja svojega pravega imena in oseb, ki so ga poznale v stari “podobi”, na koncu pa se nekdanji Jimmy Pedro Stern naenkrat spet spominja neverjetnih podrobnosti iz svojega prejšnjega življenja.

 

Kljub temu da je smiselnost iskanja preteklosti, ki je v Modianovem romanu postavljena pod vprašaj, precej zanimiva tema, je avtor ni ravno najbolje izpeljal, saj se ne razreši niti ne usmeri v neko trdnejše razmišljanje. Kaj to, da najde svojo prejšnjo identiteto, sploh pomeni za posameznika, če pravzaprav ne gre več za njega samega? Tak posameznik dejansko išče drugo osebo, z drugim imenom, življenjem in lastnostmi. 

 

Morda so pričakovanja v zvezi z Nobelovimi nagrajenci previsoka ali pa je težava v tem, da Modianov roman nikakor ne more biti “ljubezen na prvi pogled”. Delo vseskozi pušča okus trivialnosti in lahkotnosti, ni pa v njem neke poglobljene note, ki bi pritegnila ljubitelja literature.


Toda čeprav je jasno, da roman ni presežek in da je o primernosti letošnjega Nobelovega nagrajenca mogoče precej polemizirati, Ulico Boutiques obscures lepo zaokroži stavek, ki nekoliko popravi celoten vtis.

 

“Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?”

 

Ulica-Boutiques-obscures-Patrick-Modiano