Otvoritev Prepišnega uredništva
V ponedeljek, 20. 4., se je s predstavitvijo projekta Zamotane knjige otvorilo Prepišno uredništvo LUD Literatura. Pri omenjenem projektu gre za združevanje literature z drugimi umetnostmi, v tem primeru z oblikovanjem. Arjan Pregl, Miha Perne in Leon Zuodar (slednja sodelujeta pod skupnim imenom Beli sladoled) so pripravili alternativne ovitke za nove knjige, ki se jih da poljubno kombinirati z novo, pravkar kupljeno knjigo, tako da ovitek ni podrejen knjigi, ampak postane knjiga nosilec novega umetniškega dela, ki potuje naokoli – gre torej za »potujočo razstavo«.
Predstavitvi zamotanih knjig je sledila predstavitev novih knjig iz zbirke Prišleki. V njej so izšle štiri nove knjige:
Tone Škrjanec: Sladke pogačice
Tina Mlakar Grandošek: Vse je v redu
Tomaž Šalamun: Ta, ki dviga tačko, spi
Maja Vidmar: Minute prednosti
Začeli smo z edinim odsotnim – Tomažem Šalamunom. Pesniku je tudi v celoti posvečena zadnja številka revije Literatura. Postumno izdana pesniška zbirka pa je pravzaprav poklon mlajšemu pesniku Karlu Hmeljaku, nad katerim se je Šalamun navdušil in bil celo mnenja, da ga je pesnik prehitel. Toda ker se Šalamuna pravzaprav ne da prehiteti, se njemu v poklon izvaja projekt, imenovan Izbris Šalamun, v katerem želijo z eksperimentalnim pristopom reinterpretirati branje in pisanje Šalamunove poezije. V projekt je lahko vključen vsakdo, saj je ta prosto dostopen na www.ludliteratura.si/izbris-salamun. S tem pristopom želijo snovalci projekta ponovno dokazati, da je možnih branj (Šalamunove) poezije nešteto.
Sledila je pesniška zbirka Toneta Škrjanca Sladke pogačice. Andrej Hočevar, glavni urednik Prišlekov, je takoj na začetku povedal, da se mu zdi, da ta pesniška zbirka v sebi nosi »nekaj drugačnega«, neko umirjenost, nov nivo počasnosti, neprizadetosti, umirjen pogled na stvarnost, ki je sicer značilen za Škrjančevo poezijo. Po njegovih besedah gre v mnogih pesmih za izjemno pronicljiv pogled, pogled, ki sega zelo globoko – nekaj se dogaja na površini, toda dogajanje se da slutiti »tam zadaj«, ki ga lahko ujame le zelo dober opazovalec. Ob tem sta si s pesnikom postavila vprašanje: ali pišemo, da lahko vidimo? Je pisanje v resnici gledanje?
V pesniški zbirki Maje Vidmar Minute prednosti, ki je bila na vrsti po predstavitvi Sladkih pogačic, imajo močno vlogo živali. Te so v očeh pesnice izjemno pomembne, so več kot predmeti in celo več kot ljudje. Maja Vidmar jim v pesniški zbirki daje glas, ki je obenem tudi glas avtorice. V svojih pesmih poskuša biti čimbolj avtentična, s čimer pomaga tudi drugim, ki se želijo izraziti s pomočjo besede – s pesnico Aljo Adam sta zasnovali literarne delavnice, kjer pišejo s pomočjo geštalt terapije in joge. Skupaj so spoznali, da kjer pesem ne funkcionira, je ta del pesmi pogostokrat neavtentičen in pri pisanju prihaja do blokade, ki jo je mogoče preseči z iskanjem lastnega ustvarjalnega procesa.
Zadnja knjiga je zbirka kratkih zgodb Tine Mlakar Grandošek Vse je v redu. Zgodbe v zbirki povezuje tematika družine in odnosov – vse to avtorico zelo vznemirja, saj se je, kot je povedala sama, tudi njej v tem času »zgodila družina«. Stavek, da je vse v redu, liki v zbirki ponavljajo kot mantro, včasih na mestu, ker je res vse v redu, včasih pa zato, da bi prekrili bolečo resnico, kako pravzaprav ni vse v redu. Zgodbe podajajo vse možne odtenke tega stavka. Avtorica je spregovorila tudi o tem, kaj pomenijo družinske tradicije, rituali, obredi – pri tem morda vztrajamo, ne ker bi nam bilo zares všeč, ampak ker je občutek varnosti in nečesa že znanega preveč prijeten? V mnogih zgodbah se pojavlja tudi figura individualista, obrobneža, ki se v neko celico družbe ne more ali ne zna zares vklopiti.
