Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe
Založba: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki) Leto izida: 2020 Prevod in spremna beseda: Jana Unuk
Najnovejše delo Nobelove, bookerjeve in vileniške nagrajenke Olge Tokarczuk, zbirka desetih kratkih zgodb, črpa snov iz vprašanj, dilem in tematik, ki principno stremijo k neulovljivemu ter izmuzljivemu pojmu modernosti. Najizrazitejšo vpetost v sedanjost dosega prav takrat, ko najbolj prostodušno stopi po gasu in nič hudega slutečega bralca odtrga od ustaljenosti. Branje Bizarnih zgodb je hoja po robu, njegovo spoznavanje, mogoče celo prepoznavanje, ki odpira prostor za refleksijo, čudenje in strah.
Dogajalni čas zgodb se razpenja od, v večini pogledov kaotičnega, 17. stoletja do neke domišljijsko oddaljene prihodnosti. Prihodnosti, kjer je človekova vloga v svetu kirurško natančno, grozljivo sterilno opredeljena s stereotipom človeškega – kot bi si okolje sam naivno zasnoval za maksimalen užitek. Prav iz te naivnosti, vsaj za bralca, sledijo dognanja o zmotah, ki jih živimo. Kar konkretno: individualizacija, kastna oziroma enosmerna globalizacija, odpad od narave in vsi drugi odpadi, ki temu sledijo. Ekološka in socialna katastrofa sta, vsaj v zbirki, zasenčeni v kontekstu moralnih in psiholoških kriz. Tako na primer v zgodbi Zelena otroka čez noč v atmosferi zamaknjenosti vaški otroci izginejo v gozdu skupaj s čudaškima sorojencema zelene polti – poosebitvijo narave ali morda sožitja med človekom in naravo. Dogodek lahko predstavlja resignacijo nad starim in mehko tranzicijo k primitivnosti iz obupa ali pa, opitimističneje, očaranost, čudenje nad našim pozabljenim sestavnim delom, zavrženim od spoja tehnologije in evolucije. Enako stisko zaznamo v Srcu, kjer junaka preganja temačna slutnja o izvoru svojega novega presajenega srca, in v sami definicji narave, podani nekje v zbirki, ki da je »vse to, kar nas obdaja, razen tistega, kar je človeško«.
Navidezno samozadostnost človeka, njegovo avtarkijo, pisateljica nadalje ironizira s temo kloniranja, z novoodkritim orožjem za obrambo človekovega postopnega reduciranja na njegove želje. V predstavljenih svetovih, naj tu omenim očitni preroški značaj vseh zgodb, njihovo direktnost, se kloniranje povsem naravno integrira v merkantilistično družbo in miselnost npr. z baby-designom. V tem kontekstu je v zgodbi Transfugij postavljena antiteza, ključno diametralno nasprotje – človek se želi spremeniti v žival. Ta ohlapnost Jaza, skupna tako kloniranju kot metamorfozi (istoimenska Ovidijeva zbirka v zgodbi igra vlogo nekakšne Biblije), tu deluje v škodo fanatičnemu človekovemu ponosu.
Tu postane zrelo vprašanje o pomenu in vlogi naslovne bizarnosti. Menim, da ne gre le za vtkano stilistiko, ki bi namenoma medla s provokativnimi naključji in se sklicevala na soobstajanje več enigmatičnih smislov. Nikakor. Nenavadnost prej daje zgodbam svojo notranjo logiko, zbirko pa povezuje v zaključeno celoto več legitimnih sinekdoh (Tokarczukova je sicer za svoje romanopisje skovala termin konstelacijski roman, kjer se posamezne pripovedi združijo v bralčevi zavesti). Še več, vsaka zaporedna pripoved pojem bizarnosti gnete v svoj prid, dokler se pred nami ne oblikuje jasna definicija: gledati na svet z drugačnega zornega kota, »kot gledajo živali – malce skozi nas,« (spomnimo, kako nas je v perspektivo konja in psa postavil Tolstoj) obstajati ekscentrično. William Davisson iz zgodbe Zelena otroka tako pripoveduje o svojem odhodu iz kraja, polnega nedoumljivosti: »Zapuščal sem torej poslednji krog sveta, njegova ostudna vlažna obrobja, njegovo nikjer opisano bolečino.« Koristi tovrstnega postopka analitičnega mišljenja ali pa kar načina bivanja so očitne. Ne le da spodbuja prevpraševanje dogem in njihovo preurejanje v duhu novih vrednot pretresenega humanizma, temveč ponuja tudi možnost širjenja obzorij v pravem pomenu besede, odkrivanja novega. Posledice zavračanja take svobodomiselnosti so upodobljene v zadnji zgodbi zbirke Koledar človeških praznikov, kjer se homogenost civilizacije, kjer so ljudje »podedovali neki stari protest« in pozabili njegov smisel, ohranja prek banalnega obreda vsakoletne reinkarnacije antropomorfnega bitja, kar seveda aludira na krščanski mit. Treba je priznati pragmatičnost in hkrati problematičnost naslednje izjave iz taiste zgodbe: »Od tega trenutka se je zaustavilo vse zlo sveta. Ali pa so vsaj vsi verjeli v to.«
Bizarne zgodbe so nadvse petične v svoji atmosferičnosti, ki izvira iz vsega že omenjenega in seveda intenzivnega, mestoma kar poetično izčrpljujočega jezika. Na podlagi svojega branja lahko trdim, da za sabo puščajo zelo specifičen vtis, pookus, ki bi ga strnil kot doživljanje pospeševanja v natančno določenem pomenu, ki ga je ubesedil Marcel Štefančič z naslovom svoje knjige Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli. Beremo namreč o človeštvu, ki se vdaja nagonom, ki pa so presegli primitivizem in služijo sami sebi. V zgodbi Šivi se starčeva sogovornica olajšano nasmehne, ko ji ta potarna o svetu, ki ga ni mogoče ujeti. Preobremenjenost, inertnost ob soočenju z brezskončnimi možnostmi in potenciali – četverjenje na križiščih, vse to je postalo stvar spontanega klepeta za odganjanje nerodnosti, ki bi moral zadevati aktualno vreme in napoved za nekaj dni vnaprej. Naslednji teden je že tema za poglobljeno debato. Veliko zasluženega ostaja neizrečenega, zato bi zainteresirane gotovo napotil k branju zbirke. Če sem jo nenamerno prikazal kot preveč črnogledo in mrakobno, naj se takoj popravim; vsebuje namreč avtentične humorne vložke in prebliske bodrečega optimizma, res pa je, da se nikoli ne boji resnih vprašanj.
