Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2022
Prevod: Anja Zag Golob in Katja Šaponjić

Najbolj človeška lastnost ljudi je najverjetneje težnja in želja po tem, da se slišimo obstajati. Svoje življenje moramo definirati, osmisliti in ga strukturirati, in vse zato, da se lahko za bežen, bajen trenutek čutimo vredne živeti.

Bežen trenutek bajnosti je romaneskni prvenec Oceana Vuonga, v katerem sin v pisemski obliki nagovarja mater, med njima pa je tako telesna kot duševna distanca. Protagonistova težnja, da ji izpove svojo zgodbo, čeprav je zaradi nepismenosti nikoli ne bo mogla prebrati, sprva bega in se zdi nesmiselna, na kar opozarja tudi Katja Šifkovič v svoji refleksiji, vendar se na koncu izkaže, da je pismo samo sebi namen. Tematizacija odnosa med materjo in sinom je vpeta v mozaik rekonstrukcije družinske zgodovine ter v kontekst mnogih aktualnih tematik, ki so določale avtorjevo odraščanje. V romanu tako spregovori o vojni v Vietnamu, vprašanju rasizma ter homoseksualnosti in pestri distribuciji opiatov v Ameriki na prelomu tisočletja. Posebej zanimivo pa je tudi polemiziranje o jeziku kot poglavitnem delu naše identitete.

Cuki v pismu materi osmišlja, razlaga in opravičuje svoj obstoj. Roman se pogosto bere kot poezija, saj je prežet z retoričnimi vprašanji in metaforami, ki v ospredje postavljajo stanje Cukijevega notranjega sveta. Ker je roman neke vrste pesem v prozi, vsebuje estetsko podane elemente avtofikcije. Nanje je namignil tudi avtor sam, mnogi pa se sklicujejo tudi na povezavo med elementi sodobne poezije in avtofiktivnostjo. Hrepenenje po samospoznanju in enačenje avtorja s protagonistom sta torej dediščina Vuongovega pesniškega ustvarjanja. Na to napeljuje tudi slog, prežet s poetiko, ki besedilu daje metrični pridih, lastni srčni utrip. Refleksivnost poetičnega jezika odraža čustvenost pripovedovalca. Cuki je namreč fant, ki joče, in njegova čustvenost je vpeta v vsako odločitev. Posnetki Cukijevega razpoloženja in misli spominjajo na odpiranje okna med pomladnim popoldnevom – sprva nekaj hrupa, utrujenosti in skrbi, ki so se udomačile v kosteh, nato pa odprto okno, pridušeni zvoki in vonji pomladi, utrujenost in skrbi odpihne nežna sapica, na koncu pa ostane le spokojna svežina in spomin. Avtor lastno preteklost, v kateri se skriva kup bolečine, generacijske travme in težkih preizkušenj, pred bralca postavi ovito v pentljo poetičnega jezika in nas tako opominja, da lahko ostanemo mehki, čuteči in ranljivi ne glede na izkušnje, ki so nas oblikovale. Sprehajanje skozi Bežen trenutek bajnosti je hitro odstranjevanje obliža z nezaceljene rane, da jo lahko nazadnje sveže obvežemo.

Nekatere Cukijeve rane izvirajo že iz življenj njegove matere in babice, ki sta predstavljeni v prvem delu. Cuki grozot vietnamske vojne ni izkusil neposredno, vendar jih je živel skozi njiju. Ob tem avtor odpira razmišljanja o generacijskih travmah, nasilnih tendencah staršev s posttravmatsko motnjo, ukoreninjenju kolektivne bolečine in njenega vpliva na življenje posameznikov. Drugi del pisma se osredotoča na Cukija in njegovo prvo ljubezensko izkušnjo, ki jo prvič zaupa materi. Tu je homoseksualnost obravnavana na surov, iskren in pristen način. Cuki se odkriva, se razodeva pred materjo in bralcem, prednje postavlja najgloblje dele svoje duše. Poziva in opozarja, da so prav duševne vsebine in doživljanja velik del njegovega življenja in si zaslužijo biti sprejeti. Ob tem poda tudi svoje pomisleke o razmahu odvisnosti od najrazličnejših opiatov, ki so bili v začetku enaindvajsetega stoletja v Ameriki široko dostopni. Tretji del pisma pa spremlja Cukija v njegovo odraslo življenje, na fakulteto v New York. Fragmenti, ki se v tem delu tudi oblikovno bližajo pesmi, imajo predvsem estetsko vrednost. So meditacija o dejstvih, ki jih je materi in bralcem zaupal v prvih dveh delih, in hkrati njegov sklep o življenju in minljivosti. 

Bežen trenutek bajnosti je mozaik bežnih, bajnih trenutkov Cukijevega odraščanja, ki jih s samorefleksijo osmišlja. Travmatične okoliščine Cukijevega življenja mestoma ponujajo izredno težko branje, ki pa je neprestano blaženo z blagodejnim poetičnim izražanjem, da ga sploh zmoremo prenesti. Težke preizkušnje našo vrednost le še povečajo, kar Vuongu uspe predstaviti na avtentičen, neizprosen in neponovljiv način.