Nina Medved: »Vse je treba tvegati«

Nina Medved je pesnica, fotografinja in prevajalka. Njene pesmi so bile objavljene v Sloveniji, Franciji in Kanadi, lani je Slovenijo zastopala na evropskem prvenstvu v slam poeziji, letos je urejala fanzin Literarna krpanka. Pri njem je sodelovalo 20 mladih avtoric in avtorjev: Matic Ačko, Alenka Avguštin, Kaja Brezavšček, Laura Butaja, Sara Fabjan, Ariela Herček, Monika Kos, Klavdija Košec, Nina Kremžar, Sarah Marn, Adelisa Palić, Amadeja Pipan, Larisa Pohorec, Ema Odra Raščan, Danaja Schaubach, Nika Štumberger, Tom Veber, Klavdija Volf, Nina Vombergar in Metka Zadravec. Pogovarjala sva se prav o tem: mladih ustvarjalcih, njihovih možnostih za objavo, predvsem pa prihodnosti, kot so jo upesnili v Krpanki.

Martin Justin: Nina, letos si bila urednica Literarne krpanke, mariborskega fanzina. Nam za začetek lahko poveš nekaj več o projektu?

Nina Medved: Literarna krpanka je pesniški fanzin, ki si ga je leta 2013 zamislila pesnica in urednica Tonja Jelen, potem pa je fanzin prehajal iz enih uredniških rok v druge. Vsak urednik si je zamislil svoj pristop k urednikovanju, koga povabiti k sodelovanju, kako oblikovati knjižico, kako organizirati predstavitev. S fanzinom sem tako sodelovala že preteklo leto, ko me je k objavi moje poezije povabil takratni urednik Krpanke, pesnik Aleš Jelenko.

Zdi se mi, da je Aleš izbiral predvsem mlajše avtorje, ki pa so se že izkazali z vidnejšimi nagradami, nastopi in drugimi priznanji. Ob povabilu mi je rekel: »Ne skrbi, v dobri družbi boš!« Kar me sploh ni skrbelo. Projekt se mi je zdel simpatičen in Alešu sem zaupala, da bo pripravil zanimivo izdajo. Naša pesniška tema je bil jesenski čas.

In ko me je potem na predstavitvi za rokav pocukal Dušan Hedl iz Kulturnega centra Maribor, ki izdaja Krpanko, če bi prihodnje leto prevzela urejanje fanzina, sem sprejela izziv. Predvsem sem si želela k objavi pritegniti čim mlajše avtorje, ki že kažejo avtorske glasove, in pa da bi bil del knjižice delan ročno. Na začetku sem se celo poigravala z mislijo, da bi sama ročno tiskala strani s pomočjo ciklostila (če bi ga le še kje našla) ali kombinirala kolažno tehniko s fotokopiranjem. Ker pa je na koncu naš izbor obsegal že kar 20 avtorjev in skoraj 50 strani, sem te ideje opustila in se zadovoljila, da sem sama naredila prelom na računalniku in da naslovnico krasi ročna ilustracija, ki je delo Boštjana Kmetca, sicer prevajalca, ampak tudi nadarjenega ilustratorja, ki je vložil kar nekaj potrpežljivih ur, da je izrisal vsak list na naslovnici posebej.

Kar pa se tiče avtoric in avtorjev (zanalašč dajem na prvo mesto žensko obliko, saj mlade ženske prevladujejo v tokratni izdaji), sem najprej prebrskala vse literarne zbornike in portale, ki so mi bili na voljo, da bi izbrskala čim več zanimivih glasov, objavili pa smo tudi javno povabilo k objavi. Na podlagi prispelih pesmi sem nato »sešila« Krpanko.

MJ: Neprijetno vprašanje: si bila z dobljenimi prispevki zadovoljna? So te na kakršenkoli način presenetili?

NM: Izbora med prijavljenimi pesmimi nisem delala, ker gre za fanzin, torej za načeloma neprofesionalno in odprto delo, v katerem se predstavljajo avtorji-entuziasti, ki si želijo deliti svoje ustvarjanje z drugimi. Če bi komu onemogočila objavo, bi to šlo v navzkrižje z duhom fanzina. Zato na prispele pesmi nisem gledala kot ocenjevalka, temveč na bolj radoveden način. S čim me nagovarjajo te pesmi? Kako so se avtorji lotili teme?

Si pa vseeno pri sebi mislim, da je letošnja Krpanka že nekakšen »crossover« v pesniško knjižico, ki tako po uredniškem delu kot vsebini že presega meje entuziazma in nakazuje nekaj zelo zanimivih pesniških pristopov. Prebiranje pesmi mi je bilo namreč res v užitek.

MJ: Bi rekla, da imajo mlade ustvarjalke in mladi ustvarjalci veliko možnosti za objavo? Je, glede na tvojo letošnjo izkušnjo, še veliko ustvarjalk in ustvarjalcev, ki te možnosti še niso dobili ali je izkoristili?

NM: Danes je na voljo veliko literarnih revij, spletnih literarnih portalov, natečajev in nagrad, tudi vedno več odprtih dogodkov je in delavnic, na katerih se lahko mladi ustvarjalci pokažejo. Je pa res, da je morda lažje uspeti z objavo na kakšnem literarnem portalu kot v tiskani reviji, kjer je pravilo, da je treba počakati. Pa da se je najprej sploh treba orientirati v literarnem prostoru, da odkriješ priložnosti, ki se ti ponujajo. K temu lahko ogromno pripomorejo literarni mentorji, ki lahko usmerjajo svoje mentorirance k primernim priložnostim. Sama sem imela srečo, da sem v različnih obdobjih svojega pisanja dobro sodelovala z dvema izvrstnima mentorjema pisanja: najprej z Danico Križanič Müller, nato pa s Petrom Semoličem. Zdaj poskušam občasno tudi sama deliti kakšno misel z mlajšimi ter se skupaj z njimi učiti in znova naučiti, v čem je čar pesniške besede.

MJ: Kakšen je bil tvoj uredniški pristop? Si delovala tudi kot mentorica ali si avtoricam in avtorjem pustila povsem proste roke?

NM: Pri Krpanki sem se zadržala in naredila le nekaj rahlih lektorskih popravkov, vstavila nekaj pik, ki so ušle, nekaj rodilnikov, takšne reči. V tem primeru torej nisem bila mentorica, morda pa mi bo kateri od sodelujočih avtorjev to zaupanje pokazal ob kakšni drugi priliki.

Sem namreč ravno del umetniškega natečaja Izodraz od Kluba mariborskih študentov, na katerem bodo izbrani mladi avtorji poleg pozitivne izpostavitve deležni tudi kratkega mentoriranja in odziva na lastno ustvarjanje s strani mentorjev z izbranih področij: analogna fotografija, poezija, likovna dela in kiparstvo. Meni je bilo zaupano področje poezije. Mimogrede, natečaj še do 17. maja zbira prispevke!

MJ: Bi morala biti poleg prostora za objavo mladim večkrat omogočena tudi mentorska pomoč? Se ti zdi, da ta aspekt pri mladinskih projektih prevečkrat umanjka?

NM: Mislim, da bi medgeneracijsko sodelovanje odlično delo celotnemu ustvarjalnemu prostoru. Sodelovanje, v katerem se lahko učita oba vključena. Mentorstvo je ena od oblik sodelovanja, kjer je proces po mojem uspešen predvsem, kadar skozenj napredujeta mentoriranec in mentor. Meni je kot razvijajoči se pesnici takrat vlilo nekaj samozavesti, mi pokazalo nove možnosti ustvarjanja. Druge vrste pa so tudi soustvarjanje, diskusija, odnos urednik-avtor, kritik-avtor, katerih bi si ustvarjalci različnih generacij po mojem razveselili, ker bi dobili več priložnosti za razvoj bolj poglobljenega medsebojnega odnosa in skupnega dela na pesmih.

MJ: Tema letošnje Krpanke je prihodnost. Ste s tem želeli premagati »paniko čistega sedanjika«, kot je današnje stanje družbe opisala filozofinja Alenka Župančič Žerdin?

NM: Zanimivo, vidiš, sedanjik ni bil tisti čas, ki sem ga zasledovala. Zame je bila Krpanka neke vrste lakmusov papir, ki sem ga pomočila v eno zelo specifično generacijo mladih, ki smo v verjetno najbolj občutljivih točkah odraščanja doživeli veliko ekonomsko krizo in krizo vrednot. Zanimalo me je, ali je to spremenilo odnos mladih do prihodnosti, je to vneslo kakšne specifične elemente, posebej močen strah ali odklon, deziluzijo. Pa sem zelo vesela, da nisem odkrila nič temu podobnega. Namesto tega je Krpanka zelo dinamičen in bogat spekter pisanja o vseh mogočih časih: kako zadržati preteklost in sedanjost, sploh, kadar sta posebej prijetni, vitalnost in hedonizem, zdrav pomislek okoli tega, kako se pripraviti na prestop v prihodnost, futuristično družbeno kritiko, ki skozi podobo prihodnosti v sebi nosi tudi kritiko sedanjosti.

MJ: Kaj lahko mlade ustvarjalke in mladi ustvarjalci prispevajo k javni diskusiji o prihodnosti?

NM: Da bi ostali na tekočem z novostmi in izumi, ki bodo usmerjali naš svet v prihodnosti, moramo biti ekstremno dobro informirani o razvoju na znanstvenem, političnem, kulturnem, ekonomskem in drugih področjih. Do poplave informacij, do katerih nam dostop omogoča visoka tehnologija, moramo pristopati agilno, inteligentno in kritično. In to so tri lastnosti, ki so po mojem današnjim mladim dobro pisane na kožo. Mlade generacije bodo (oziroma bomo) ključne za interpretacijo, kakšne spremembe lahko pričakujemo in kako z njimi živeti – predvsem pa, kako voditi tok sprememb v smer, ki bo nekoliko bolj etična, ekološko ozaveščena in pravična za večje število ljudi. Se mi zdi, da so to stvari, ki jih današnji mladi močno cenimo.

MJ: Hkrati pa po mojem v objavljenih pesmih prevladuje občutek nekakšne prepustitve samega sebe prihodnosti … Kako to?

NM: Če ne bi imela veliko stika z mladimi in mladostniki, bi si verjetno mislila, da gre za nekakšno vdanost v usodo. Zato pa mislim, da gre bolj za zdravo odvezovanje od nadzora tega, kar bo prihodnost prinesla, in usmeritev v to, kar lahko naredimo tukaj in zdaj. Cenimo dragoceno sedanjost. Krepimo kritično zavest. Ozaveščamo, kaj si želimo spremeniti na bolje. Tako kot sem zapisala v pesmi, ki sem jo dodala na koncu še sama v Krpanko in ki je sestavljena iz verzov, izposojenih iz pesmi vseh drugih dvajsetih avtorjev: »Vse je spremenljivo / Vse doživljeno / Vse je treba tvegati«.

Avtor naslovne fotografije: Gregor Salobir