Nina Kremžar: Babilon

Nina
Kremzar

ledena ploščad se je
odlomila od celine,
na njej smo postavili
svoj temeljni kamen,
tok nas je vlekel na zahod
proti sivemu robu obzorja,
kjer si bomo ustvarili ime,
tako so obljubili stari možje,
ki so drug za drugim umrli,
mi pa smo drseli po gladini,
leta in leta smo zidali hiše,
naše ženske niso znale rojevat otrok,
zato smo jim pustili mešat beton,
naši moški so klesali ledene opeke,
dokler se niso utrudili,
dajmo, je rekel nekdo,
prižgimo ogenj in se veselimo,
ko bodo prišla k nam nebesa,
jih bomo razparali in si naredili odeje –

in smo vrgli vesla v morje,
se veselili in skakali,
peli smo in plesali
in pili, dokler niso naše noge postale težke,
zapihal je vzhodni veter, ugasnili so ognji,
obsedeli smo za praznimi mizami,
glave smo naslonili med kolena,
naši želodci so obležali
kot kamenje ob naših nogah,
prenehali smo peti, tudi govorili nismo več,
ogulili smo jezike,
suhi kot brusni papir so nezavestno obležali
v naših ustnih votlinah –

tega je že dolgo,
še vedno čepimo na kolenih,
zibamo se levo in desno,
naše hiše razpadajo,
s smolo lepimo skupaj okna,
ki nenehno parajo živce,
s smolo smo sprijaznjeni,
s tišino tudi, všeč nam je,
včasih se nam zazdi, da še sonce
miruje in se samo ziba
levo desno –

nekega dne se nekaj premakne,
sunkovito,
nekdo zavpije s krikom živali,
naš kos ledu nasede
na belem pesku, uzremo babilon,
spomnimo se, da nimamo škarij,
da bi raztrgali rajske šive,
tudi njih smo vrgli v globino,
pa saj ne potrebujemo odej, pomislimo,
spet otrpnemo,
toplo morje nas
potegne nazaj na odprte vode,
bledimo v daljavi,
iz naših odprtih grl
se izvije begunski glas –