Neja Rakušček: Iskra
tapkanje neošiljenega svinčnika
ob vedno znova zmečkan papir
me počasi spravlja ob živce
v lijaku gnije rožasta starinska posoda
in me z začudenim zanimanjem gleda
kako pečem penice nad vžigalnikom
zato grem ven iskat taborniški ogenj
grem gomazeti po mestu
v noči krasti sončnice
plesti velikanske krone
ki bodo lomile vratove
razdejana vrtna ograjica
mi pomaga ošiliti svinčnik
ki ima zdaj moč ledolomilca
ki riše modre žile po pokrajini
začnem pisati male grafite
da jih nekdo v trenutku izbriše
kot mama z oslinjenim prstom
ki očisti umazan otroški obraz
tiho sprašujem daneče mesto
ali morda govoriva isti jezik
na obzorju začne goreti