Na mentalnem presečišču slepih ulic

Otessa Mosfegh: Domotožje po drugem svetu
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2024
Prevedla: Sara Virk

Ameriška milenijska pisateljica Otessa Mosfegh je leta 2018 zaslovela z romanom Moje leto počitka in sprostitve, v veliki meri po zaslugi posrečeno izbrane naslovnice (neoklasicistični portret meščanske ženske nesrečno naveličanega izraza), ki je sopostavljena z naslovom romana ujela naveličano občutenje sveta na Zahodu ob koncu prejšnjega desetletja. Tudi sicer v romanu teče beseda o ženski, ki skuša svojo depresijo pozdraviti z celoletnim medikaliziranim spancem. Roman govori o – morda danes nekoliko manj aktualnemu – duhu časa srednjega razreda prelomu iz 20. v 21. stoletje, torej je  sodobna iteracija romantičnega malodušja. Podobno občutenje pa je (z manj pompa) ujela že s kratkoprozno zbirko Domotožje po drugem svetu, ki jo je izdala leto prej, v kateri skozi štirinajst tako ali drugače obupanih, apatičnih, v telesu in duši odvratnih ter moralno in čustveno propadlih likov zariše pesimistično podobo trohnečega brezizhodnega sveta. 

Zgodbe v zbirki so tako slogovno kot vsebinsko precej enotne. Vsebinsko lahko nanje gledamo kot na značajske potrete, zasidrane v vinjeti nekega dogodka, ki sprva deluje pomemben za osebo, a se nato na melanholično neafektiran način izjalovi ali izteče brez kakršnekoli katarze. V večini zgodb gre za like, zaznamovane z neke vrste patološko zmedenostjo, ki se boleče izraža v njihovih povsem zgrešenih, napačno identificiranih objektih želja ali poželenja. V prvi zgodbi tako spoznamo alkoholično in depresivno učiteljico, ki  jo motivira upanje, da jo bo bivši mož vzel nazaj, a ji namesto tega pove, da se z njo noče več slišati. V drugi zgodbi spremljamo ostarelega gospoda Wuja, ki se zaljubi v blagajničarko, a ga prežemajo psihopatološki kompleksi, ki zgodbo iz ljubkosti nenadoma preusmerijo v odvrat. V zgodbi Tu se nikoli nič ne zgodi spremljamo fanta, ki pobegne v Hollywood, da bi postal igralec, čeprav ga filmi sploh ne zanimajo, in zato tudi propade, v Plesu v mesečini pa moškega, ki postane obseden s prodajalko pohištva, nato pa se na božični večer zapije v zakotnem lokalu.

Kot je že iz pričujočih kratkih premis razvidno, gre za izrazito čustveno izčrpavajoče zgodbe, toda ne na običajen, neposreden način psevdoromantičnega objokovanja preteklosti, izražanja suicidalnih ali drugačnih žalobnih misli. Prav tako zgodbe niso depresivne zaradi  elementov iz zunanjosti, denimo zaradi institucionalnih in medosebnih krivic ali sistemske represije. Vsa nesreča izvira iz samih likov, a je v njih nekako zakamuflirana, saj gre za like, ki nesreče kot take, v smislu žalosti in obupa, sploh zares ne občutijo, namesto tega pa jih obsedejo čudne fantazije in kontraproduktivna hladnost do sočloveka. 

Avtorica s svojimi značajskimi orisi protagonistov vedno znova uspe uloviti delikatno ravnotežje med lastnostmi in življenjskimi okoliščinami, s katerimi se nemudoma poistovetimo, in takimi, ki nas povsem odbijajo. Po eni strani lahko sočustvujemo s tem, kako jih lastne blodnje premetavajo okoli kot prazne lupine, po drugi pa nas skrajno odvračata njihovi skrajna ljudomrznost in pomanjkanje samorefleksije. Večina tega, kar spoznamo o njih, je namreč zgolj to, kako drsijo ali se brezvoljno vlečejo skozi življenje, brez posebnih hobijev in interesov, brez pozitivnih medčloveških odnosov in  vrednot. Vse to jih ne naredi  žalostne, izgubljene individuume, temveč hladne pojave, ki mejijo na zgolj sence tega, kar pomeni biti človek in kar pomeni živeti življenje. V tem lahko vidimo ironičnost zavajajočega naslova zbirke: domotožja sploh ni, saj drugi ali drugačen svet za protagoniste zbirke sploh ne obstaja kot koncept, niti v prostoru niti v času. Ujeti so na mentalnem presečišču slepih ulic. 

Osrednjo značilnost zbirke vidim v tem, da avtorica skorajda nikoli ne vzpostavi distance do svojih likov, temveč v svojem glasu in perspektivi ostaja zlita z njihovo nemoralnostjo in bolehnim malodušjem. Kar nas karseda močno približa izkušnji blodenja po svetu, ki jo doživljajo liki, tako da bralska izkušnja postane tavanje po meglenem močvirju opisov, brez kakršnihkoli posrednih ali neposrednih moralnih sodb, usmeritev za boljše ravnanje, katarz, spoznanj ali kritičnih analiz dogajanja. Liki ne le da nikoli niso označeni kot moralno slabi, temveč tudi nikoli ne premorejo pozitivne refleksije. Prav tako jim (in nam) pri tem niso v pomoč stranski liki, ki bi v drugačnih zgodbah utegnili odigrati vlogo moralnega smerokaza. Svet, ki ga avtorica naslika s svojimi solipsistično črnogledimi liki, je svet obupa, svet vrtenja v krogih in strmenja v steno, svet (pogosto prostovoljne) ujetosti v nesreči. Kot se izrazi protagonistka zgodbe Čudaka, ki ostaja v zvezi s fantom, ki ga ne mara: »Seveda bi lahko koga poklicala. Saj nisem bila v zaporu. Lahko bi se sprehodila do parka ali kavarne, šla v kino ali v cerkev. Lahko bi si privoščila poceni masažo ali šla k vedeževalki. Pa mi ni bilo do klicanja niti do zapuščanja stanovanjskega kompleksa. Torej sem obsedela tam in opazovala fanta, ki si je strigel nohte na nogi«.

Zgodbe ne bi označil kot repetitivne, temveč gre prej za variacijo na temo, saj je vsak naslednji lik obupan in zmeden na svoj izjemno niansirano in detajlno izrisan način. V tem tudi najdemo največjo odliko avtoričinega sloga, namreč da s svojimi opisi apatične praznosti nikoli ne zapade v repetitivnost in dolgočasje, temveč z dinamičnim dotokom informacij v nas vzbuja radovednost, z nenavadnimi podrobnostmi pa v vsako instanco apatije vbrizga obilico značaja in jo oživi, četudi v zombijevsko življenje. Protagonist ene zgodbe tako denimo živi v stanovanju brez oken in pohištva, a ves denar zapravi za luksuzna oblačila, ki jih hrani v plastičnih vrečah, v drugi pa je protagonistka karierno uspešna ženska, ki vsako poletje počitnice preživi na trdih drogah, ki jih kupi od brezdomcev.

Ob branju zbirke se je prav zaradi avtoričinega amoralnega sloga pisanja, s katerim zgolj opisuje in prikazuje, ne pa tudi komentira ali usmerja in ne daje moralnih sodb, težko otresti občutka obupa in misli, da zbirka morebiti odseva avtoričin lasten skrajno pesimističen pogled na sodobno družbo in svet. S tem nam avtorica, namreč, pokaže znotraj vse te amoralnosti zgolj človeške patologije, ne da bi jih postavila v kontekst ali prikazala njihov izvor. Tri zgodbe sicer ponudijo nekaj pozitivnosti in upanja, a le v prebliskih. V zbirki sem zato močno pogrešal vsaj eno zgodbo, ki bi lahko odigrala vlogo protiuteži ostalim in vso negativnost zbirke postavila v perspektivo. Zgodbo, ki bi si drznila reči, ja, dobro življenje obstaja in izgleda takole. Domotožje po drugem svetu je utrudljivo koncipirana kratkoprozno zbirka, ki jo moramo večkrat odložiti že zato, da se otresemo njenega malodušja. Je zbirka, ki bi bila veliko bolj berljiva, če bi kontekstualizirala stiske likov in prikazala njim kontrastno življenje. Kljub temu pa na nas pusti trajen vtis kot galerija zablodelih miselnosti.

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.