Muriel Barbery: En sam cvet
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2022 Prevod: Iztok Ilc
Zadnji roman francoske pisateljice in filozofinje Muriel Barbery, ki je po svetu zaslovela z romanom Eleganca ježa, nas posrka v pohajkovanje po duhovnem svetu kjotskih zenbudističnih templjev, prefinjenih okusov, cvetlic in neozdravljivih ran. V zadržano naravo japonskega sveta pljuskne francoska botaničarka, rdečelasa Rose, polna negativnih čustev do življenja, ki jo je vedno znova razočaralo in jo prikrajšalo vsega lepega. V sebi ima nakopičeno jezo do svojega očeta, ki je pred kratkim umrl in ki ga nikoli ni poznala, saj je nastala kot produkt kratkotrajne afere med Francozinjo in Japoncem. Barbery nas po dolgem času znova povabi v svet mojstrskega preigravanja in oblikovanja jezika, polnega sofisticiranih komparacij in metafor in bogatega notranjega občutenja, ki se ga komaj da izraziti z besedami. Kljub kračini romana si je za jezik pomembno vzeti čas, v vsaki besedi zaznati premišljen pomen, da ga dojameš v vsej polnosti. Na tej točki je primerno, da pohvalimo tudi prevajalca, ki je svoje delo mojstrsko izpeljal.
Skozi zgodbo smo priča prelevitvi Rose, kako se iz nataknjenega šamisena prelije v neobrzdano tekočino klavirja, kako se skozi soočenje z nepoznanim japonskim delom sebe počasi izvije iz miselnosti žrtve. V zgodbi je predstavljen tudi Belgijec Paul, dolgoletni sodelavec in prijatelj Rosinega očeta Haruja, ki jo po očetovih navodilih vodi po templjih. Njegovo začetno zadržano in izmikajoče obnašanje pripravi Rose do prevpraševanja pogleda na življenje in ljubezen. Paul pooseblja povezavo med dvema povsem različnima segmentoma, ki razdvajata Rose: evropejskim ter japonskim. Belgijec svojo vlogo in Rosinega očeta opiše tako: »Po svojih navadah je bil japonski, a netipičen po svojem razmišljanju. Mislim, da me je imel rad ob sebi tudi zato, ker je za svoje krivoverske koncepte potreboval tuje uho.« V njegovem obnašanju zlahka zasledimo tako frankofonske korenine kot elemente japonske asimilacije. Svoje maloštevilne besede večkrat začini s citati starih japonskih in kitajskih legend. To bi lahko izpadlo pretenciozno, vendar se z vsebino posamezne legende seznanimo na začetku vsakega poglavja in ta se potem smiselno poveže z nadaljnjim dogajanjem v knjigi. Potrpljenje in sočutna neposrednost Rose očitno dobro deneta, sta čisto nasprotje tega, česar je vajena. Vsaka od maloštevilnih oseb, ki nastopajo poleg Rose, najprej deluje kot nekakšen zavetnik, ki ves čas lebdi ob njej in pazi nanjo namesto pokojnega očeta, vendar je kmalu jasno, da tudi Rosina neposrednost prinese nekaj svežega v njihovo življenje. Na neki točki se vprašamo, kako dolgo lahko Rose izziva neskončno potrpežljivost in vljudnost svojih gostiteljev.
Roman ima dvanajst poglavij, ki so razdeljena na dva dela, prvi del ima naslov »po strehi pekla« in drugi del se nadaljuje kot »in si ogledujemo cvetje«, kar označuje okviren začetek Rosinega omehčanja in stopnjevanja pristnih čustev do enega izmed likov. Barbery se na tem mestu uspe izogniti klišejski naraciji in ljubezensko zgodbo izpelje suvereno, s stopnjevanjem razorožujoče in v glavnem čustvene privlačnosti, kar je po Rosinih besedah »bolje kot seks«.
Tematika odraščanja v nezdravem, letargičnem okolju, kjer je mama apatična in oče neutelešen, se kaže skozi Rosino impulzivno jezo, ki nenadno privihra in prav tako nenadno izgine. Odraža se v čustveni neuravnovešenosti, ki pa ni pretirana, in zato ostaja v okvirih razumljivosti. Glede na nenavadne okoliščine se lahko poistovetimo z njeno otročjo trmo, zaradi katere je na neki točki označena za »profesionalno tečnobo«. Vse osebe v romanu povezuje usoda izgube bližnjih, s katero se vsak spopada na individualen način. To jih naredi razumevajoče in empatične drug do drugega. Zelo sveža je perspektiva tujega človeka v neznani kulturi, h kateri pa avtorica pristopa brez predsodkov, všečni in nevšečni vidiki so strnjeni v nepristransko perspektivo, s katero se lahko evropejski bralec poistoveti, četudi ni toliko poudarka na sami kulturi, ampak bolj na doživljanju okolice, narave, od grdih kovinskih delov mesta do zasneženih gora, ki obkrožajo Kjoto. Podrobni opisi notranjega doživljanja templjev in njihovih vrtov, ki so opisani tako slikovito, natančno, kot bi japonski duhovi skozi knjigo prilebdeli tudi v bralčev svet, ne ponujajo nikakršnega duhovnega očiščenja ali katarze glavne osebe, temveč le točko sprijaznitve in vdanosti, skozi katero si Rose vsak dan po korakih dovoli malo bolj začutiti in razumeti.
»Spomnila se je vrtov v Srebrnem paviljonu, prirezanih z natančnostjo in ostrino meča, in pravkar obiskanih mehkih in brezskrbnih vrtov v Kotoinu – nato se je spomnila, da se je po prvih sprehodila podobno kot po deželi otroštva, in dojela, da vsak nosi v sebi svoj delež nedolžnosti in surovosti in da tam družno hodimo po strehi pekla, medtem ko občudujemo drevesa, da je to lovljenje ravnotežja med čistostjo sreče in krutostjo poželenja življenje samo.« Tako v Rosinem toku misli odzvanjajo dolgi odstavki, ki delujejo kot kontemplativen most, sestavljen iz komparacij in spominov, čez katerega se moramo sprehoditi, da lahko stopimo nazaj v vsakič bolj pristno realnost. Občutek imam, da nenavadne besedne zveze, kot je »horizontalna tišina«, ustvarjajo bolj vtis duhovnega občutenja kot dejanskega stanja, kar povleče vzporednice s poezijo. Nasprotno so dialogi kratki in odrezavi, osebe se le redko razgovorijo, med seboj si podajajo delce svojih zgodb, preoblikovane v lirične in premišljene misli.
To je knjiga, ki bi ji jo težko označil za legendaren ep, za provokativno ali kakorkoli senzacionalno, vendar je po mojem mnenju nepogrešljivo življenjsko delo, ki se me je dotaknilo na skoraj nadnaravno delikaten način. Izzvalo me je besedišče in podnetilo mojo zmožnost domišljanja abstraktnega. Knjiga je polna misli in prebliskov, ki migetajo nekje v ozadju naših misli in so zdaj končno čudovito izraženi.
En sam cvet je vsebinsko preprosto branje in kot tako daje večji poudarek na globino surovih čustev. Če bi obupano iskali nauk zgodbe, bi ga lahko našli v stavku: »Nihče ne živi v zenovskem vrtu.« Vsak človek doživlja bolečino, ne glede na to, skozi koliko templjev in vrtov se je sprehodil v življenju. Pripoved izstopa po tekočnosti in kontemplativnosti, nenadnih in nepričakovanih obratov ni, zato deluje pomirjujoče. Knjiga nas umiri, posede pred skodelico matča čaja in nas izzove, da se potopimo vase.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tjaša Mislej
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
