Mojca Širok: Pogodba

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2018 

Pogodba je roman, ki bo, še posebej slovenskemu bralcu, ostal v spominu zaradi snovi in tematike italijanske mafije, na podlagi katere je bil zasnovan. Avtorica se na tem področju gotovo dokaže za zelo razgledano, a nam svojega znanja ne sili v podobi izstopajočih nepotrebnih podrobnosti. Povprečen Slovenec pa bo o tej temi vedel bolj malo, deloma tudi zaradi medijske prenasičenosti, ki jo roman med drugim kritizira. Efektivnost vtisa na bralca izhaja iz te, če parafraziram avtorico, zaverovanosti v varnost in suverenost zahodnega sveta, ki pa se preko zgodbe izkaže za še kako zgrešeno.

V knjigi nastopa veliko oseb, a za protagonista bi lahko šteli le dve. Emanuele je policijski komisar, Flaminia pa novinarka. Oba sodelujeta pri preiskavi treh umorov, ki do neke mere vplivajo tudi na njuni življenji. Oba sta v svoji profesiji dobro podkovana in uspešna, v čimer določeni posamezniki prepoznajo potencialno nevarnost. Tekom zgodbe se tako srečujeta z mnogimi ovirami, ki v širšem kontekstu obsojajo današnjo družbo, na primer lobiranje, »fake news«, »pranje denarja« in tako naprej. Se pa roman tem problemom posveča tako zavzeto, da lahko bralec hitro izgubi rdečo nit, ki je v kriminalkah še kako pomembna. Pomembne informacije o tem, kdo je zagrešil umore, kako in zakaj, se lahko izgubijo med manj pomembnimi iz stranskih zgodbic. Med liki je na primer opisanih tudi več ljubezenskih povezav, za kar po mojem mnenju ni prostora. Tako te zveze kot tudi šibka karakterizacija oseb k zgodbi ničesar ne doprineseta, temveč ji kvečjemu škodujeta.

Pomembno se mi zdi omeniti tudi konec knjige, ki se ga je Širokova menda izmislila petnajst minut, preden ga je zapisala, a je bil v javnosti dobro sprejet. Primerjati ga moram s tistim v, v vsakem pogledu sicer popolnoma različnim, Grumovem Dogodku v mestu Gogi. Situacija, ki se zdi brezupna, ostane nespremenjena, vsak poskus izvedbe pozitivne spremembe pa se žalostno sfiži. Sistem ostane nespremenjen. S tem dobimo občutek, kot da kriminalka ni zares rešena, kar pa ni nujno slabo. Zadnja stran, ki je pri večini kriminalk namenjena tipični katarzi, ima tako dosti bolj svež in moderen pristop, kar pozitivno prispeva k celostnemu, končnemu vtisu knjige.

Kriminalka je razdeljena na tri dele, pri čemer vsak predstavlja en dan. Zgodba te delitve sicer ne potrebuje, saj je sama po sebi precej homogena, a bralca to ne bo motilo. Vsak del ima po sedemnajst krajših poglavij, na nivojih katerih je dinamika napetosti bolj očitna. Pisateljica jih po večini pridno zaključuje, ko zgodba doseže ali pa skoraj doseže nek vrhunec. Tako pisanje, ki je sicer že rutina tudi v trivialni literaturi, skupaj s kratkimi poglavji ohranja bralca vpetega in investiranega v zgodbo. Žal pa ima roman tudi težave, ki temu nasprotujejo.

Kot sem že omenil pomembne informacije pogosto niso dovolj »utripajoče«. Nekateri bolj zagrizeni bralci kriminalk bodo morda uživali v zares podrobnem branju in kasneje brskanju po spominu za temi informacijami. Deloma je to torej subjektivno. Druga težava bi bila količina nastopajočih likov. Avtorica ali pa urednica sta se tega očitno zavedali in knjigo na začetku opremili s precej priročnim »KDO JE KDO«. Kljub temu pa jih je že tam kar petindvajset, nekaj manj pomembnih pa tudi ni naštetih. Pomnjenje tolikih italijanskih imen, priimkov in celo vzdevkov je lahko prevelik zalogaj, med drugim pa so liki tudi preslabo označeni (kar pripomore tudi k prejšnji težavi). V njih ni ničesar vsaj približno novega, kar ne bi videli že v toliko drugih knjigah. Izjema bi lahko bila homoseksualnost, ki pa v zadnjem desetletju tudi že postaja vse bolj rabljen motiv, vsekakor pa ne meji na trend. Likom namreč doda več globine, preteklosti, opisano je tudi njihovo spopadanje s strahovi, ki jih imajo do predsodkov. Važno je predvsem, da so ti liki pomembni in da ta lastnost vpliva tudi na zgodbo. Primer slabe karakterizacije pa je na primer protagonist Emanuele. Ima uspešno karierno preteklost, a se, tudi zaradi posttravmatskega stresa, vse bolj vdaja alkoholu. Bolj kot to Emanuela žal ne bomo spoznali. Ta njegova hiba, prekomerno pitje alkohola, na zgodbo nima vpliva, temveč nam le prikazuje splošne težave in probleme policistov. Povrh tega ima še partnerja Luigija, o katerem se ne da povedati niti pol toliko. Pogodba je pisateljičin leposlovni prvenec in je požel dobršno mero pozornosti. Je solidna kriminalka z dobro uporabljeno in zanimivo snovjo. Če pa bo nameravala Širokova izdati še kaj podobnega, bo morala upoštevati, da so pričakovanja sedaj precej višja in dobro poznavanje tematike iz službe ne bo dovolj za dosego istih uspehov.