Mojca Petaros: To se pri nas ne dogaja

»Ne razumem, kako je mogoče, da te vse to sploh ne prizadene. Saj govorimo o Ameriki, za božjo voljo. O državi, ki bi morala biti napredna.«

»Rekla sem samo, da to ni nič novega,« je odvrnila Gaja. »S tem nisem mislila, da me ne prizadene.« Medtem ko je govorila, je vzela kuhalnico iz roke mami, ki jo je pogovor tako vznemiril, da je pozabila, da bi morala mešati enolončnico.

Mama se je umaknila korak stran od štedilnika in pripravo kosila prepustila Gaji. Vztrajala je: »Govoriš že tako, kot da te ne bi! Kot da bi bila to že norma – nič novega. Saj prav zato je tako grozno, se ti ne zdi? Take brutalnosti bi morale biti že zdavnaj del zgodovine. Ne pa, da je zmeraj huje. Da ljudje ne morejo zaupati …«

Njun pogovor je prekinilo odpiranje vhodnih vrat. Čez nekaj trenutkov je v kuhinjo stopil Elias. »Dober dan,« je rekel tašči, Gajo pa poljubil v pozdrav. »O čem se pogovarjata?«

»Mah, nič takega,« je odvrnila Gaja, njena mama pa je istočasno rekla: »O policijskem nasilju.«

»Jaz samo pravim, da te ne bi smelo presenečati,« je Gaja spet prevzela besedo. »Predvsem, ker ne gre le za neumne Američane. Ko pravim, da ni nič novega, hočem reči, da se pri nas dogaja isto.« Čeprav je govorila mami, je ob tem gledala Eliasa. On ji je nepremično vračal pogled.

»Ne vem. V naši Italiji bo marsikaj narobe, ampak o takih rasističnih izpadih, s strani države, pa še nisem slišala …«

Pa bi lahko, si je mislila Gaja, vendar tega ni rekla naglas. Njena mama bi že od nje lahko slišala marsikaj, kar pa ji je hčerka nalašč zamolčala. Ni je hotela po nepotrebnem razburjati. Elias je to vedel.

Zrla je v njegove kot noč temne oči in vedela, da mislita isto. Oba je spomin popeljal nekaj let nazaj, na začetek življenja v dvoje, ko sta bila še mlada in naivna … Vsaj Gaja je zase vedela, da je bila taka. Elias je v teku svojega kratkega življenja že doživel marsikaj, kar mu je odprlo oči o krutosti človeške narave.

Njej pa se je tisti dogodek boleče vrezal v spomin. V misli si je lahko jasno priklicala sliko izpred let, svojega takrat še bodočega moža, ko se je nekega jesenskega večera neobičajno pozno vrnil domov. »Hej, naporen dan na delu? Komaj čakam, da te malo razvedrim …« ga je takrat pozdravila. Manj kot dve leti sta bila par in v tistem obdobju, ko sta se pravkar vselila v skupno stanovanje, sta večino časa preživela kot na medenih tednih. Včasih je pogrešala tisti brezskrbni čas svojih dvajsetih let, čeprav je bila tudi z resnejšim poročnim življenjem zadovoljna.

Njeno razigranost je surovo prekinil en sam pogled na fantov obraz. Ob Gajinih besedah se je Elias skušal nasmehniti, kar pa mu ni najbolje uspelo. Izgledal je, kot bi pravkar zagledal duha.

»Kaj se je zgodilo?« ga je zaskrbljeno vprašala. Ko se mu je približala in mu roke položila na prsi, je začutila pospešeno bitje njegovega srca.

»Nič, nič, samo … težek dan, ja,« je odvrnil. Takrat ji je določene zgodbe hotel prihraniti, podobno kot je Gaja še vedno počela s svojo mamo. A njegova punca je znala biti vztrajna.

»Povej mi,« je rekla nežno in odločno obenem. »Tvoje težave so tudi moje, saj veš.«

Elias je globoko zavzdihnil, a nazadnje popustil. »Nič takega, samo … majhen nesporazum s policijo. Ne skrbi, ničesar nisem storil,« je dodal, ko je Gaja ob omembi policije široko razprla oči. »Vse je v redu.«

»Kaj se je zgodilo?« Le nekaj mesecev prej je Elias, takrat še študent, začel delati v skladišču bližnjega nakupovalnega središča, da bi starše vsaj malo razbremenil ogromnega finančnega zalogaja italijanske univerze. Gaja si ni mogla predstavljati, kako bi lahko v takem delovnem okolju prišlo do trenj s policijo.

»Ma nič,« je ponovil Elias, a kljub temu nadaljeval: »Mojemu kolegu se je zdelo, da je videl nekoga v skladišču. Šla sva pogledat in res je bil nekdo tam, pojma nimam, kdo, ker je zbežal, ko naju je slišal. Tudi ne vem, če je šel ven ali se je skril kam med robo. Po kratkem pregledu sva v nekem kotu odkrila kup cunj, kot da bi si tam nekdo uredil ležišče. Tako da je najverjetneje šlo za kakega brezdomca. Zato se nama je zdelo primerno poklicati policijo.«

»In ne vesta, koliko časa je bil tam?«

Elias je zmajal z glavo. »Saj niti ne veva, kako je sploh prišel noter. Možno, da je tam že več dni, a dvomim, da kaj več. Prej ali slej bi ga gotovo odkrili.«

»Kaj pa se je potem zgodilo s policijo?«

»Policije dolgo sploh ni bilo. Očitno se jim je zdelo, da imajo pametnejše opravke od oprezanja za brezdomci. Z Brunom, kolegom, sva hotela počakati, dokler ne pridejo, ampak jaz sem postajal nestrpen, saj je bilo moje izmene že konec. Res mi je žal, da si me čakala. Nisem te utegnil obvestiti, da zamujam.«

Eliasova zamuda je bila v tistem trenutku zadnja od Gajinih skrbi.

»No, nazadnje sem se odločil, da kar grem,« je nadaljeval pripoved. »Tako ali tako je že prišla moja zamenjava, Bruno pa je rekel, da bo počakal tam. Vse okej. Ko sem šel na cesto, kjer sem imel parkirano kolo, sem videl, da se je pravkar bližal policijski avto, tako da sem pomislil, super, bojo z Brunom vse uredili, in sem se odpravil.« Za trenutek je pomolčal, kot da pravzaprav ne ve, kako nadaljevati. Gaja je osuplo ugotovila, da se je začel rahlo tresti. Nežno ga je pozvala, naj ji zaupa, kaj se je zgodilo potem.

»Še sam ne vem, kaj, kako, zakaj,« je obotavljaje rekel Elias in se kislo nasmehnil. »Vse se je odvilo tako hitro … Odvezal sem kolo, in medtem je policijski avto že zavil mimo mene na parkirišče. Pospravil sem verigo v nahrbtnik, zato jih sploh nisem videl izstopiti iz avta, ampak zdi se mi, da sem zaslišal loputanje vrat in potem korake. Nisem se ozrl, nisem jih nameraval nagovarjati, vedel sem, da jih Bruno že pričakuje. Tako da sem se zavihtel na kolo, da bi odpeljal …« Spet je za trenutek pomolčal. »Naslednje, kar sem zagledal, je bil mož v uniformi, ki je vame meril s pištolo.«

Gaja je zaprepadeno zajela sapo. »S pištolo je meril vame,« je ponovil Elias, kot da tudi sam še vedno ne more verjeti, da se je to res zgodilo. »Morda je tudi rekel ‘Mani in alto‘, ne vem, bil sem tako zgrožen, da sem se kar sam ustavil in dvignil roke. Skoraj bi se prekucnil s kolesa.«

Tesno ga je stisnila v objem. »Ma kaj je narobe s temi ljudmi?« Zaslišala je ostrino v svojem glasu. »Kaj smo v vojni?! Kako so lahko kar tako naperili orožje v civilista?«

»Jaz sem se spraševal podobno,« je rekel Elias. »Vsaj mislim … Tako sem se prestrašil, da nisem mogel zelo jasno razmišljati. Vedel sem samo, da nisem naredil ničesar slabega, to zavedanje mi je nekako pomagalo. Ne vem točno, kaj sem jima rekel, temu s pištolo in njegovemu kolegu. Blebetal sem nekaj o tem, da sem nedolžen. Ampak nazadnje je bil prav kolega tisti, ki je drugega ustavil. S prstom je pokazal na mojo majico, očitno je opazil logotip supermarketa. Razumel je, da delam tam.

Tako je oni končno spustil pištolo, kolega pa ga je lopnil po rami, češ, kaj se pa gre, in nato sta se oba začela naglas smejati. Se mi končno opravičila za ta nesporazum, kot sta se izrazila. Rekla sta, da ju je nekdo poklical, češ da se je v skladišču nastanil nek migrant. Kako ironično, kaj, da sem bil prav jaz tisti, ki ju je poklical. In da sploh nisem omenil nobenega migranta. Ker človeka v skladišču nisem videl. Možno je, da sem po telefonu omenil brezdomca, a kaj drugega gotovo ne.«

Nesporazum. Kako prikladna beseda, si je mislila Gaja, ko je poslušala Eliasovo pripoved, ki ji jo je v podrobnostih povedal do konca šele nekaj dni po dogodku, ko se je končno pomiril. Njegova izkušnja je bila tako podobna vsem tistim nesporazumom, do katerih pride med belimi policaji in temnopoltimi Američani.

Ker čeprav se ji je prvi trenutek zdelo nepojmljivo, da so njenemu takrat še fantu zagrozili s pištolo, je kmalu uganila, zakaj je prišlo do tega. Vedela je, da nje nikoli ne bi zamenjali za migrantko.

Gajini mami ni ušel pomenljiv pogled, ki si ga je njena hči izmenjala z možem. Ogorčeno je zajela sapo. »Hočeta reči, da se je tudi tebi …«

Njen pogled je od Gaje počasi zdrsel na Eliasa, saj so bile besede namenjene njemu. Odgovorila pa ji je hči: »No, mama, naj bo še tako žalostno, to te ne bi smelo preveč presenetiti. Saj veš, koliko ljudi ni odobravalo najinega razmerja. Še vidva … Okej, ti morda ne,« se je popravila, ko je videla, da ji mama že hoče skočiti v besedo, »ampak tata prav gotovo ni bil zadovoljen z mojo izbiro fanta …«

Mama je povesila glavo. »Tvojega tata je pri Eliasu najbolj motilo to, da ni znal slovensko. Italijan, Afganistanec … on bi imel v vsakem primeru kaj proti,« je vseeno hotela poudariti. »Saj se zdaj čisto v redu razumeta.«

Ne Gaja ne Elias nista odgovorila na to. Njun odnos z njenim očetom ni bil ravno prijateljski, a Gaja je morala priznati, da se je tata iz leta v leto bolj trudil, da bi sprejemal kulturne razlike s svojim zetom.

Nikoli ne bo pozabila trenutka, ko je izvedel za njuno zvezo. Res mu je pripravila nepričakovano presenečenje: Eliasa je povabila domov na večerjo, ne da bi starša prej obvestila. Njen tata je bil prepričan, da ga je našla v centru za prosilce za azil, kjer je nekaj mesecev delala kot prostovoljka. Na začetku sploh ni hotel verjeti preprostejši resnici, da sta se srečala na poti v šolo in se na avtobusu začela zapletati v pogovore. Ko sta se spoprijateljila, jo je Elias skoraj vsako jutro pospremil od avtobusne postaje do slovenskega liceja, zaradi česar je moral marsikdaj teči nazaj do svoje šole, da ne bi zamudil pouka.

»No, pa saj ni važno. Nisem te hotela obremenjevati s tem. Hotela sem samo, da razumeš moj zorni kot glede trenj v Ameriki … To je pač občutljiva tema. Bolje, da se pogovarjamo kaj lahkotnejšega,« je nazadnje rekla Gaja. Mamo je poslala pogrnit mizo, saj ji je kljub čustveno napornemu pogovoru uspelo, da hrane ni prismodila. Ko so vsi trije sedli h kosilu, so že pozabili na boleče novice iz nepravičnega sveta.

Samo Elias je ostal zamišljen. Gaji nikoli ne bi naglas priznal, da so mu novice o nasilju prišle do živega, samemu sebi pa tega ni mogel skrivati. Ko sta njegova starša pobegnila iz Afganistana, je bil še tako majhen, da se je rojstnega kraja komajda spominjal, a po vseh teh letih je v sumničavih pogledih soljudi še vedno čutil moč predsodka. Bolelo ga je njihovo nezaupanje, ki je temeljilo le na njegovem videzu. Kazalo se je v drobnih dejanjih. Sprevodnik na vlaku ga je neprijazno ustavil in bil celo presenečen, ko mu je Elias pomolil veljavno vozovnico. Večkrat so ga ljudje avtomatsko ogovorili v angleščini, nato pa pohvalili njegovo odlično italijanščino; kot da bi šlo za naučeni jezik, ne pa za jezik, v katerem je z odliko opravil vse stopnje šolanja. Kot da bi pričakovali, da si za popolno integracijo poleg potnega lista spremeni še barvo kože.

Niti Gaja ni mogla popolnoma razumeti teh ran, in si tudi ni delala utvar, da bi jih lahko. Pa vendar se je Eliasu zdelo, da ga včasih razume bolje od marsikoga, in ne le zato, ker ga je imela tako rada. Tudi ona je bila v njuni državi manjšinka.

Vseeno pa je bil vesel, da se Gaji nikoli ne bo treba soočiti s tem, kar je on doživel tistega dne z oboroženima policistoma. Pravzaprav ji nikoli ni povedal, kaj mu je od tiste nezgode ostalo najbolj vtisnjeno v spomin.

V glavi mu je še vedno odzvanjal njun smeh, ker se jima je dejstvo, da sta nehote na smrt prestrašila poštenega mladeniča, očitno zdelo neskončno smešno. Še jasneje pa je lahko slišal besede, ki so sprožile salve smeha.

»Hja, če bi bili v Ameriki, bi na tegale že sprožil …«