Mojca Petaros: Tako drugačno, pa vendar vedno enako

Z zaspanimi očmi je zrl v migetajoči zaslon in čakal, kot vedno ne popolnoma prepričan, ali se bo stari prenosnik sploh prižgal. Ko je slišal, da je kava v kuhinji že začela brbotati, je z olajšanim vzdihom vstal in kafetjero umaknil s štedilnika. Vso njeno vsebino si je nalil v skodelico. Ker ni mogel čakati, da bi se črni napitek dovolj ohladil, mu je dodal še kanček mrzlega mleka.

V šolo je vedno hodil peš. Sprehod po svežem jutru ga je prebudil, jeseni mu je burja osvežila možgane. V času pouka na daljavo pa si je moral omisliti druge načine za zbistritev uma, da bi zmogel slediti spletnim predavanjem ob osmih zjutraj.

Ko se je s skodelico v roki vrnil k računalniku, je videl, da se je ta vendarle zagnal. Poiskal je pravo povezavo in se prijavil na videokonferenco.

»Dobro jutro, dragi kolegi,« je zažvrgolel dobro znani glas profesorice, ki je v živo še nikoli ni videl. Večkrat se je že vprašal, ali bi jo, če bi jo kdaj srečal na cesti, sploh prepoznal. Njo najbrž že: tudi ob tako zgodnjih predavanjih je bila vedno urejena in naličena, izgledalo je, da se rada nastavlja pred kamero, zato se mu je njen obraz nekako že vtisnil v spomin. A marsikaterega drugega predavatelja, predvsem če so imeli slabšo povezavo in zato neizostreno sliko, bi v živo z lahkoto spregledal.

Profesorji so bili še na slabšem: oni so se med spletnimi srečanji vsaj pokazali, študentov pa niso mogli videti, glede na to, da so skoraj vsi ohranjali kamere ugasnjene. Brucev torej niti virtualno še niso spoznali.

Žal mu je bilo, da ni mogel videti novih sošolcev. Ko so spomladi za nekaj časa prekinili pouk na šolah, je brez večjih težav ohranil stike s prijatelji iz razreda, v novem šolskem letu – ki je bilo zanj prvo akademsko – pa je bilo vse drugače. Navdušeno je pričakoval začetek nove študijske poti, zdaj pa ni imel pojma, kdaj bo sploh lahko prestopil prag fakultete. Že prvi teden so s posredovanjem tutorjev sicer ustvarili skupino na Messengerju, a tudi ta ni veliko pomagala, glede na to, da se s sošolci še niso srečali v živo. Sanjalo se mu ni, kdo se skriva na drugi strani temnih zaslonov: ni jim mogel kar tako pisati. Za računalnikom sredi svoje dnevne sobe se je počutil osamljenega.

Tistega jutra pa se je to spremenilo. Mlada profesorica se je po nekaj tednih od začetka virtualnega semestra očitno naveličala predavati nemim črnim kvadratkom. Z običajno vedrim, a obenem odločnim glasom je študente pozvala: »Dajte, no, vsaj danes se mi pokažite, prosim. Če ima kdo res težave s tehnologijo, naj mu bo, ampak prepričana sem, da lahko večina brez težav prižge kamero.«

Bil je med prvimi, ki so ji ustregli: prošnje je bil vesel. Ko so se eden za drugim začeli prikazovati obrazi v drobnih kvadratkih, si jih je z zanimanjem ogledal. Neznane obraze je preko imen na zaslonu skušal povezati z osebami, ki so se kdaj pa kdaj oglasile v skupnem chatu.

Tudi njo je takrat prvič videl. Bila je med zadnjimi, ki so se prikazali. Osamljen črn kvadratek sredi morja obrazov sošolcev, ki se je nenadoma osvetlil. Vzelo mu je sapo. Preplavil ga je zelo nenavaden občutek, saj se mu je kljub temu, da je bil prepričan, da je še nikoli prej ni videl – gotovo bi si jo zapomnil – obenem zazdelo, kot da jo že pozna. Se je res tudi preko zaslona mogoče zatreskati na prvi pogled?

Še isto popoldne je sklenil, da ji bo pisal. Na srečo je bila tako na Zoom kot na Messenger prijavljena s pravim imenom, zato jo je v skupini z lahkoto našel. Kljub vsemu je malo okleval, preden je poslal sporočilo; a nazadnje je sklenil, da nima česa izgubiti. Če bi sošolko srečal v predavalnici, bi gotovo brez obotavljanja stopil do nje – z dekleti nikoli ni bil sramežljiv. Zdaj pa so časi kar klicali po teh sodobnejših načinih spogledovanja.

*

Čakala je na pločniku pred kavarno in si nervozno mečkala rob obleke.

Ona je predlagala kraj zmenka, saj on mesta še ni dobro poznal; kljub temu, da je že ves semester študiral tu, ga zaradi virusne krize ni mogel ravno obiskati.

Kmalu zatem, ko sta si začela dopisovati, ji je zaupal, da bi jo, če bi pouk potekal v živo, gotovo že prvi dan prosil za telefonsko. Le napol v šali je izrazil svojo hvaležnost profesorici, ki jih je prisilila v prižig kamer in mu tako po več tednih končno dala možnost, da jo je opazil.

Ko se je s spominom sprehodila skozi zadnje mesece, se je kar strinjala z njim. Čeprav je ona vse skupaj doživljala zelo različno. Ko ji je prvič pisal – nekaj nepomembnega o domači nalogi –, je najprej pomislila, da se sploh ne bi odzvala. Vedno je bila nagonsko nezaupljiva do neznancev. A na srečo si je kasneje premislila, najbrž zato, ker se ji je zdelo vredno poskusiti navezati stik s sošolci kljub temu, da nič ni kazalo, da se bojo kaj kmalu lahko srečali v živo. Iz istega razloga je tudi sprejela njegove prošnje na družbenih omrežjih.

Pisal ji je precej pogosto in kaj hitro prešel s splošnih vtisov o faksu na bolj osebne tematike. Ugotovila je, da so ji pogovori z njim všeč. Bil je vljuden. Nikoli vsiljiv, vedela je, da bi ga lahko kadarkoli zavrnila, če bi hotela, pa bi jo pustil pri miru. A ni imela razloga za to. »Spoznala« sta se v obdobju, ko je zaradi tesnobnih misli večkrat težko zaspala, in razumevajoč prijatelj se je takrat izkazal za neprecenljivega.

Morala si je priznati, da ji je njegova pozornost laskala. Ni bila vajena, da bi jo kdo občudoval zaradi njene zunanjosti. Vse najstništvo je živela v prepričanju, da fantom nikoli ne bo privlačna, njega pa sploh ni bilo sram priznati, da ga je že z zaslona pritegnila njena lepota.

Zato pa je bila ob čisto prvem srečanju v živo še toliko bolj živčna. Bolje od kogarkoli je vedela, da je z računalniško kamero določene stvari zelo lahko prikriti. In nekako se kljub odprtemu odnosu, ki se je vzpostavil med njima, nikoli ni mogla pripraviti do tega, da bi mu zaupala svojo resnico. Ni želela, da bi tisto vplivalo na njegovo mnenje o njej. Le malo ljudi je znalo videti onkraj, videti njo takšno, kot je v resnici.

Njemu je to že uspelo, je pomislila. Spomnila se je vseh poznovečernih pogovorov, vseh zaupanih strahov in želja, in sklenila, da je bilo vredno poskusiti, kakršenkoli že bo današnji razplet. Ne glede na njegovo reakcijo mu mora biti hvaležna, da ji je s svojo virtualno bližino pomagal prebroditi eno najtežjih obdobij njenega življenja, in tudi če se bo v živo izkazal za manj strpnega, preteklosti ne bo izbrisal.

Pogledala je na uro. Zamuja ali sem res prišla tako zgodaj? Ni še zamujal: do dogovorjene ure je manjkalo še nekaj minut. Takrat jo je prešinilo, da je obrnjena v napačno smer – povedal ji je, da bo prišel s postaje, kar pomeni, da bo kavarno dosegel z druge strani ceste, ne pa iz parka, od koder ga je pričakovala.

S spretnimi, vajenimi kretnjami je prijela za kolesi in brez težav obrnila voziček v pravo smer. Hotela je videti izraz na njegovem obrazu v trenutku, ko jo bo prvič zagledal.