Mohor Hudej: Vlažne duše
Vlažne duše so romaneskni prvenec avtorja Mohorja Hudeja, ki je sicer že izdal zbirko kratkih zgodb Mumps v zrelih letih in napisal biografijo slovenske rock skupine Mi2.
Vlažne duše so napisane v prvi osebi in zdi se, da imata protagonist romana Matjaž in pisatelj veliko skupnega. Rekli bi lahko tudi, da Matjaž živi življenje, kot bi ga želel živeti pisatelj – je pa v enem od intervjujev med drugim priznal, da za kaj takega nima jajc. Roman je napisan v preprostem jeziku, ki ga vsake toliko popestri kakšna kletvica, zato ga lahko prebereš na mah. Razvidno je tudi pisateljevo zanimanje za filozofijo, saj se že na začetku romana pojavi misel, da je odgovor na vprašanje »kdo si?« drugačen, glede na to, v kakšnem okolju je človek. Pisatelj je torej mnenja, da ima okolje velik vpliv na človeka, čemur bi le malokdo oporekal.
Matjaž ali Mat, kot ga kličejo ljudje na Tajskem zaradi lažjega izgovarjanja in sporazumevanja, je turistični vodnik srednjih let, ki ga lažna obtožba direktorja, da ga želi ubiti, pripelje do roba, zato se odloči zapustiti Slovenijo. Slovenija je zanj dežela koruptivnih direktorjev in politikov, ki se želijo družbi pokazati kot solidarni do drugačnih in nasploh najboljši, vse to pa spremljajo narodno-zabavna glasba, vaške govorice in seveda vlaga, ki se ji, tako kot korupciji in govoricam, ne moreš izogniti.
Mat vse življenje čuti prepad med seboj in okolico (»Kar se je meni zdelo preprosto, enostavno, jasno, je v stiku z okolico postalo popolnoma nasprotno.«), ki postane sčasoma nepremostljiv. Zanimivo je, da je zanj ta prepad vezan le na Slovenijo, v tujini je prepad tako majhen, da ga skorajda ni. Da je drugačen, je začel čutiti že v gimnaziji, med služenjem vojske pa je postala njegova drugačnost še bolj očitna. Tako je v romanu izrazita kritika vojske, medijev in špicljev. Pove, da je do vojakov v preteklosti čutil sočutje, saj so služili obvezen vojaški rok. Kritizira predvsem današnje vojake, ki se sami odločijo, da gredo v vojsko, in niso nič drugega kot plačanci, poklicni morilci. Ne zdi se mu, da so slovenski vojaki naša vojska, marveč so vojska NATA, širšega smrtonosnega stroja. Opisuje, da so mu v vojski naročili, naj krivo ovadi prijatelja, saj da je za domovino potrebno narediti vse. Ko se temu ukazu upre, ga pošljejo k psihiatru. Mat se zato odloči, da ne bo nikoli nosil »pofukane« uniforme in ne bo ukazoval drugim, niti lastnemu otroku. Radovednost mu veleva, da na Tajskem dnevno prebira slovenske novice raznoraznih medijev, za katere meni, da »niso nič drugega kot propagandni stroji te ali one politične opcije, sicer pa popolnoma pod nadzorom trenutne državne politike, ki je bila pač takšna, kakršna pač je – nikakršna«.
Vse to in še več ga pripelje do odločitve, da zamenja podalpsko vlago za očiščujočo vlago samotnega tajskega otoka, a glej ga zlomka, tudi na idiličnem otoku se je primoran ubadati z vzvišenimi, rasističnimi in zahtevnimi slovenskimi turisti, ki s seboj poleg nespoštljivosti in disharmonije prinesejo še slovensko vlago, ki je ni tako lahko očistiti kot tajsko.
Matjaž na Tajskem živi z Jackom, ki je po stresnem delu v Bangkoku kupil hiško z restavracijo na Ko Lanti. Podobno kot Matjaž je pobegnil pred ponorelim in stresnim svetom ter se ustalil v mirni hiški ob obali. Hrup avtomobilskih siren in vrveža ljudi je zamenjal za čivkanje ptic in petje čričkov.
Roman nas nauči tudi veliko o življenju tako imenovanih morskih ciganov, ki živijo preprosto, v stiku z naravo, in ne poznajo kraje, nasilja in laži, saj verjamejo, da se ti v življenju vse povrne. Mat zanje pove, da so razsvetljeni in da bi Buda, če bi ga kdo vprašal, kaj je nirvana, pokazal nanje. Razvidna je tudi velika razlika med njimi in turisti, ki jih seveda navdušeno slikajo, njim pa za to ni mar, še več, turisti se jim zdijo neumni.
V romanu se pojavi tudi več komičnih opisov in retoričnih vprašanj, ki še dodatno popestrijo zgodbo. Matjaž opisuje peklensko čakanje na letališčih ter preganjanje kadilcev. Čakanje si popestri s kršenjem vseh pravil, predvsem kadilskih. Tako recimo najraje kadi v otroških previjalnicah, kjer ga nihče ne preganja, ker »kdo pa bi bil tako podel, da bi zakadil ta sveti previjalni prostor?« Komičen pa je tudi na primer opis »zmačkanega« Maksa, ki sloni ob ograji, nerazumljivo momlja in z rdečimi očmi zre v daljavo, pri tem pa je očitno, da še komaj sploh gleda.
Vlažne duše se dotikajo aktualne problematike v Sloveniji, selitve mladih iz Slovenije in premalo zaposlitvenih možnosti za mlade. Tako se tudi Matjažev sin Lovro in njegova punca preselita na Tajsko. Lovro pove, »da med tistimi pesjani nima kaj početi«, ter da gre proč od naroda kelnarjev. Na koncu romana je torej vsa družina pobegnila pred slovensko vlago in zaživela novo življenje brez strahu pred vlago.
Matjaž zelo dobro opisuje položaj mladih, zanje pravi, da so »postali ujetniki starejših generacij, sebičnih nadutežev, ljudi, ki so ljudje le zato, ker je tako zapisano z zakonodajo, še neumnejšo od njih samih, zakonodajo, ki so si jo spisali sami. Če si bil rojen pravi čas, si kaj imel od nje, zdaj pa ni nič drugega kot legalen genocid nad mladostjo«.
Roman bo všeč vsem, ki imajo sicer radi domovino, ampak ne marajo politike in zakonodaje, govoric, neiskrenosti in »prasic«, ki se zibajo v ritmu narodno-zabavne glasbe. Poučen bo za vse turiste, ki nestrpno in nespoštljivo ravnajo z domačini in pričakujejo vse preveč od turističnih vodičev. Kritizirale pa ga bodo vse tiste vlažne podalpske duše.
