9. decembra, 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Mitja Čander: Slepec

Aleš
Jelenko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Litera
Leto izida: 2019

Mitja Čander, ki ga najbolj poznamo kot urednika pri založbi Beletrina, je pred kratkim izdal svoj romaneskni prvenec z naslovom Slepec, v katerem prevprašuje vlogo in poslanstvo (slabovidnega) človeka v literarnem in tudi političnem polju.

Naslovno platnico krasi imenitna akvarelna slika papige, ki jo je sicer naslikal Fedja Šičarov, študent slikarstva v Ljubljani, in najbrž upodablja Kokija, papigo, ki jo ima v romanu v lasti predsednik vlade. In ravno ta papiga lahko na nek ciničen način prikaže stanje (slovenske) politične kulture; politiki pač govorijo, in govorijo tako veliko in tako pogosto, da se ponavljajo, ker – roko na srce – nimajo kaj veliko novega ali pomembnega za povedati, kot papiga!

Roman je razdeljen na 36 razmeroma kratkih poglavij, preko katerih se bralec lahko prebije dokaj hitro, saj je roman napisan v tekočem, vsakdanjem jeziku, brez odvečnega balasta, ki bi obtežil samo vsebino.

V zgodbi spremljamo slabovidnega (ne slepega!) protagonista, ki (ne)uspešno krmari skozi življenjske preizkušnje. To, da glavni lik ni povsem slep, je bistveno – razlika med videti malo ali videti nič je velikanska: »Sploh se nisem imel za slepca. Jaz vendar vidim, slabo, pravzaprav zelo slabo, a vidim. Med nič in nekaj je ogromna razlika. Med temo in svetlobo je prepad.« In ravno zaradi tega se zdi, da se nikoli ni zares vključil v skupnost slepih in slabovidnih, saj je bil vselej mnenja, da tja pravzaprav ne spada, toda nekako tudi na drugo stran ne spada povsem, zato je vselej v nekem precepu, v iskanju samega sebe.

Protagonist, sicer dober literat in urednik – kar kaže (jasno, poleg slabovidnosti) na avtobiografske elemente – se pravzaprav precej naključno vključi v politično dogajanje. Na nek način se v teh krogih ne počuti povsem domačega, zato na plano prikukajo tudi različna (negativna) čustva – jeza, strah …, a vendar v vsem tem najde nekakšno notranje zadovoljstvo, morda zaradi želje po spremembi, boljše prihodnosti (»Izkoristiti moramo čas, ki nam je odmerjen, in sicer za premike v naši zavesti in ne le za golo vegetiranje.«), morda pa le in zgolj zaradi tekmovalnosti, ki vlada tukaj, zaradi prosperiranja in želje po moči, ali pa oboje hkrati. Tega ne vemo zagotovo. Vemo pa, da se protagonist z vključitvijo v politiko spreminja. Spreminja se njegovo razmišljanje (in posledično delovanje), kar mu povzroči nemalo težav v družinskem okolju; noseča žena, s katero sta se pred tem zelo dobro razumela, ne podpira njegovega novega egoističnega značaja, zato se njuni odnosi začnejo krhati. V tem delu roman jasno prikazuje stanje družbenega sistema v katerem živimo, oziroma bolje rečeno životarimo; delamo, da ne živimo, oziroma ne živimo, da lahko delamo. Modus operandi je povsem kontradiktoren z duhovnim smislom; pomembno je povzpetništvo, ritolizništvo in, jasno, denar. Predvsem ljudje na položajih delujejo drugače; pogosto se zdi, da za njih pravila igre ne veljajo. Protagonist med drugim doživi tudi pravo pravcato medijsko gonjo, saj ga le-ti obtožujejo nekorektnega delovanja na t. i. Uradu za prihodnost, kjer želi uspeti in prosperirati: »V medijih so se pojavili namigi o precej po domače vodenem poslovanju njihovega urada, nanj letijo očitki o razsipnosti, netransparentnosti in klientalizmu. Da je izgubil kompas, priča tudi njegovo zasebno življenje. Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da se je razšel z dolgoletno partnerko, ki mu je sicer pred kratkim povila hčerko. Razhod naj bi povzročila šefica vladne PR-službe, s katero naj bi zadnje čase intimno prijateljeval.« Cena slave? Morda.

In umetnost v takšnem svetu res težko (v)zdrži, saj je – za mnoge – nepotrebna in odvečna. Če pa želi obstajati, se mora podrediti trgu: »Vaši kolegi me obtožujejo, da želim kulturo komercializirati. Toda podjetnost vendar ni nekaj slabega! Tudi v kulturi … Mi sledite? Tržna vrednost je priznanje, da nekaj ni samo sebi namen … da družbeni organizem nekaj res potrebuje … Ne trdim, da mora biti trg edino merilo, nikakor, pa vendar … Če si nečesa nihče ne želi, ima to bolj malo smisla.« Razmišljanje o vrednosti in pomenu leposlovja v današnjih časih je še kako aktualno. In na trenutke se zdi, da zgornji citat ni povsem zgrešen – ni pomembno le, da delamo dobro in kvalitetno literaturo, pomembno je tudi, kako jo prodati. In v tem primeru se morajo ustvarjalci do neke mere komercializirati, da tako postanejo potrebni (in pomembni) bralcem. Seveda ne za ceno kvalitete.

Slepcu lahko očitam zgolj dolžino; glede na samo zgodbo in razvoj likov, bi roman zagotovo lahko bil kakšnih petdeset ali sto strani daljši. Na ta način bi bolje zaživel. Ob koncu branja se mi je namreč zazdelo, da v romanu umanjka nek vrh, ki bi ga tekst – glede na tematsko pestrost in aktualnost – lahko dosegel. Izvedeli bi lahko tudi kaj več o protagonistovi partnerki, ki jo spoznamo bolj ali manj bežno, ali morebiti o njegovi sodelavki, s katero je pogosto v kontaktu. Sicer pa gre za politično obarvan roman, ki imenitno (do določene mere celo humorno) prikazuje slabovidnega človeka, ki se zaradi političnega angažmaja sooča z zasebnim zlomom. Roman pa nam prav tako kaže, kako težko je – gledano iz nekega kolektivnega duha – misliti prihodnost, kaj šele jo (so)ustvarjati. V intervjuju je avtor lepo povedal, da imamo resda večkrat občutek, da obvladujemo položaj, da obvladujemo prihodnost, a na koncu se pogosto izkaže, da smo se motili.

Slepec je roman, ki nas do presunljivega konca vodi čez vzpone in padce, da nam pred obraz lažje potisne aktualno sliko človeškega karakterja. Prav tako nam nudi uvid v problematiko slepih in slabovidnih, da lažje in bolj zrelo dojamemo s čim vse se soočajo. Idealno za branje med dolgimi zimskimi večeri.

               
72971584n_b-413x500