Mirt Komel: Medsočje

Založba: Goga
Leto izida: 2018

Mirt Komel se je po Pianistovem dotiku (2016) z romanom Medsočje (2018) ponovno uvrstil med peterico nominirancev za nagrado kresnik.

Tokrat v branje ponuja detektivski roman, ki presega in združuje različne žanre. Medsočje je sestavljeno iz dnevniških zapiskov, časopisnih člankov, delov romana. Avtor dnevniških zapiskov je Erik Tlomm, uredil pa jih je Mirko Metel – kot je ugotovila že Mojca Pišek, gre pri teh imenih za anagrame.

Avtor tudi sicer ne skopari z jezikovnimi domislicami, referencami, metaforičnostjo: »Prekleto! Resnica se mi izmika kot pijača, ki jo v prevelikih količinah natočiš v Pitagorovo čašo: bolj kot si je želim, hitreje odteka!«

Tovrsten slog bo nekatere bralce navdušil, nekaterih pač ne. Morda je bolj na mestu vprašanje, koliko tovrstne primerjave in reference doprinesejo k zgodbi in tudi samemu bralnemu užitku. Detektivki je ime D. Dante. Dante je kot vemo, eden največjih srednjeveških pesnikov, kasneje v romanu je omenjena tudi Dantejeva jama (kar bi lahko brali tudi kot metaforo za pekel, sploh, ker je pisatelj v povezavi z jamo omenil temo povojnih pobojev). D. bi lahko nadomestil ali Diane (to je oseba, ki ji v Twin Peaksu Dale Cooper pošilja magnetofonske trakove) ali Dano (znanstvenica, preiskovalka iz serije Dosjeji X). Ali koga tretjega. Ali če se spomnimo že omenjenega primera z anagrami. Super premišljeno, k zgodbi, k napeti atmosferi pa ne doprinese kaj dosti.

A premaknimo se k fabuli; novinar Erik Tlomm po živčnem zlomu pride v Medsočje, da bi si spočil, da bi okreval. Vas je idilična; lepa narava, zanimivi in dobri ljudje ter krasna lokalna hrana. Zgodi se grozljiv umor in novinar se vključi v preiskavo umora. Po tej točki pričnemo o Medsočju dobivati drugačne, ne več tako idilične podobe. Maske so padle, razkrijejo se  razprtije, odkrije se tabor tistih, zbranih okoli lovca, ki bi radi ohranili Medsočje takšno, kot je, ter tistih bolj poslovno naravnanih, ki bi radi delali biznis, odprli Medsočje vsem, ki imajo denar. Slednje zastopa župan.

Do tu vse nekako spominja na televizijsko serijo Twin Peaks. Lokalni posebneži, prepričanje, da so v gozdovih vse naokoli zli duhovi (staroverstvo), umor mlade lepotice, za katero se izkaže, da je imela burno (promiskuitetno) življenje. Detektivka D. Dante ima precej skupnega z Daleom Cooperjem; tu mislim na način sklepanja, govorjenja, ko sogovornika osupneta s svojim notranjim uvidom (njun predhodnik bi bil lahko Viljem iz Baskervilla). Oba druži ljubezen do hrane, predvsem slaščic (Komel je celo izumil novo slaščico – čokosadno pitortico). Aktualnost oziroma verodostojnost dogajanju v romanu daje sam predsednik Pahor, ki na tiskovni konferenci zatrdi, da bodo storilca ujeli: »… in svoj lep govor sklenil z zaobljubo, da bo, če primer ne bo v kratkem razrešen, on sam ‘osebno poskrbel, da bo morilec priveden pred zakon!’ … ženske so vzdihovale ob njegovi lepoti, kamere pa so oslepele zaradi vsega političnega blišča.« 

Citat prikazuje, kako zna politik, ne glede na situacijo, grozo v tem primeru, povzdigniti in v lepi luči pokazati samega sebe. Ironičnih, z metaforiko nabitih mest, je v romanu še več.

Dodal bi, da je Komelu prepesnitev Twin Peaksa v slovensko okolje zelo dobro uspela; hkrati pa se od serije tudi oddalji, in to takrat, ko je to najbolj pomembno. Ko že misliš, da je storilec od zlega duha obsedeni oče (kot v že omenjeni seriji), naredi preobrat, ki me je spomnil na film Zlovešči otok, posnet po romanu Dennisa Lehaneta.

Kot v Zloveščem otoku imamo tudi v Medsočju prizor v norišnici. Erik gre tja na prisilni počitek, potem ko je od staroverca prejel in popil napitek iz čarobnih zeli, ki naj bi mu pomagal uzreti resnico. O resnici v norišnici razglablja z grofom Larucom. Kaj ta epizoda doprinese k sami zgodbi, odkritju zločinca, ne bi mogel reči. Ni videti, da bi imela bistveno povezavo z osrednjim dogajanjem. Tudi tempo je tu počasen, napetosti ni.

Komel obvladuje pravila detektivskih romanov, hkrati pa jih krši in skuša preseči. Ne gre le za iskanje storilca, gre tudi za iskanje identitete, branje referenc (dostikrat na temo resnice, ko denimo nekdo citira Bartola), razkrivanje ugank. Preko iskanja storilca, preko raziskovanja življenja žrtve, spoznavamo razklanost slovenske družbe, zabeljene s humorjem in pijanščino. Komel se dotakne tudi tem povojnih pobojev ter staroverstva. Kot je v navadi pri sodobnih piscih kriminalk, se nam v vsakem poglavju odkrivajo novi liki in dejstva, ki zločin predstavljajo v drugačni luči. Neredko preiskovalec odkrije zaroto pri najvišjih vejah oblasti. Takih, ki imajo moč preiskavo zapreti. Storilec pa je dostikrat tisti, ki je detektivu vseskozi blizu, kot denimo pri Nesbøjevem junaku Harry Holeu. Roman me je navdušil, vaški posebneži so izrisani tako, da jih lahko vidiš pred sabo. Preobrati, sploh tisti ta glavni, res presenetijo. Branje te drži v napetosti, razen v že omenjenem prizoru v norišnici. Menim, da imamo romanov, ki v sebi združujejo in presegajo različne žanre, premalo. Podoben sodoben tuj primer bi lahko našli pri npr. Laurentu Binetu in njegovi Sedmi funkciji jezika. Z veseljem bom prebral Komelovo naslednjo knjigo. Želel bi si le, da bi bilo v njej malo manj referenc in manj sklicevanj na že poznano ter da bi bilo v njej čim več lastnega.