Milan Kleč: Moji spomini na morje
Knjiga Moji spomini na morje je zbirka 17 zgodb, v katerih je glavna tema morje. Opisano je dogajanje ob njem (poležavanje na plaži, iskanje skritih zalivov, sprehodi po skalah, pitje hladnih pijač v barih ob plaži), v njem (plavanje, ženski vratovi ter lasje v vodi) ter pogovori in spomini na morje tudi daleč stran v deževni in megleni Ljubljani. Dogajanje nekaterih zgodb je postavljeno na hrvaško in slovensko obalo, v različna obmorska mesta, v polovici zgodb pa v celinski del Slovenije, največ v Ljubljano. Klečeva dela so sicer znana po prvinah fantastike, groteske in absurda, ravno slednje pa se jasno nakazuje tudi v zbirki zgodb Moji spomini na morje.
Prva zgodba z naslovom Morski prizor se začne in medias res, vrženi smo v pripovedovanje, ne vemo, v katerem kraju smo in kako smo tja prišli, samo tam smo. Prvoosebni pripovedovalec poseda v baru in opazuje dogajanje na plaži, opazuje par, ki poležava na soncu, in žensko, ki občasno zaplava po morju. Opisan je njegov tok zavesti, občasno se spomni tudi preteklih počitnic na morju, ki jih kasneje opiše v sledečih zgodbah. V zgodbi Spomeniki se pripovedovalec spominja starih časov, ko je še delal na šoli, njegovih potepanj po obali, kakšen občutek je imel, ko se je vračal nazaj v Ljubljano in kako se vedno dobro počuti, ko zagleda morje. V zgodbi Šibenik opisuje, kako par, ki ga pozna, morje predstavi otroku. Takoj zatem napiše, da bi morje najraje predstavil hčerki; skupaj bi se ustavila na eni izmed razglednih točk in uživala v razgledu.
V vseh zgodbah spoznamo nekakšen nered ob raznih mnogovezjih, kot bi se misli nadaljevale v neskončnost in bi se vsakič znova spomnili še česa novega ali boljšega. Avtor zna biti v nekaterih zgodbah tudi ironičen, očitno ironijo lahko opazimo v že omenjeni zgodbi Spomeniki, kjer pisatelj in hkrati učitelj ne pozna največjih slovenskih pesnikov in pisateljev. Nima pojma o vejicah, saj napis na spomeniku, ki je posvečen padlim borcem NOB, slovnično popravi na svoj način in upa, da bo tako prav. V azgodbah pa lahko zaznamo tudi odkritost, ki se verjetno najbolj kaže v zgodbi Devin, ko se pripovedovalec sprijazni s koncem mladosti, se poslovi od spominov in besed ter na nek način resignira.
Misli, ki se pripovedovalcu porodijo ob prebiranju knjige ali pogovoru s sosedi, imenuje spomini. »Pač še en spomin, ki mi bo nekoliko otežil spanec v naslednjih dneh, kjer res ni kaj, saj sem pomislil točno naslednje.« V tem delu se nam lahko zazdi, da nas želi popeljati skozi svoje življenje, se spomniti stvari, tudi tistih, na katere je že pozabil ali želel pozabiti. To se v zgodbah nakazuje tudi z opisovanjem drugih dogodkov, zavlačevanjem, kar je izrazito vidno v zgodbah Vratovi žensk, Razglednica in Devin.
Zanimivo je tudi to, da morje ni vedno samo dobro, ampak obstaja ravnovesje. Lepo vreme je včasih naliv in z morjem so včasih tudi preglavice. Na eno slabih dogodivščin naletimo recimo v zgodbi Vratovi žensk, ki je povezana z njegovo prvo ženo, in ki govori o tem, kakšne posledice je imel čisto nedolžen sprehod po žgočem soncu, hitro zatem pa sta se ločila. V zgodbi Čolnarna je v ospredju namesto morja reka Ljubljanica, ki protagonistu prav tako prinese kar nekaj slabih spominov – padec v reko, zapusti ga punca, ima občutek, da je osramočen, ampak se na koncu vendarle vse uredi.
Pisatelj se na več mestih zaveda, da so slani spomini bistvo življenja, da se zaradi njih zgodijo stvari, ki so nujne za potek naših življenj. Včasih se moramo posloviti od stvari, ki so nam resnično pri srcu, da jih lahko kasneje cenimo še veliko bolj. Tako se je tudi on moral posloviti od morja, ko so ga odpustili v osnovni šoli, ter se vrniti Ljubljano. Pred vsakim obiskom morja je zato izredno navdušen, da se vrača nazaj, da bo spet v svojem mehurčku sreče.
Pripoved se zaključi v posebnem tonu. Nekako (samo)refleksivno nam prvoosebni pripovedovalec zaupa, kako težko je pisati, da pa se pravzaprav počuti odlično in da mora tako tudi ostati. Glede morja se mu zdijo vsi verzi takšni, kot morajo biti, čeprav jih ni prebral ali popravil. Na koncu zapiše, da se ga »besede /…/ sploh več ne dotaknejo«, kar verjetno pomeni, da ga ne zanima več toliko mnenje drugih, ampak mu je pomembno njegovo počutje in občutki, ki jih ima ob življenju in tistem, kar bo še sledilo.
