Miklavž Komelj: Stigmatizacija

Založba: Goga
Leto izida: 2019

Pred kratkim je pri novomeški založbi Goga izšla nova pesniška zbirka umetnostnega zgodovinarja, pesnika, esejista in prevajalca Miklavža Komelja z naslovom Stigmatizacija. Komelj, ki je pri Gogi izdal tudi monstruozno, več kot 400 strani dolgo pesniško knjigo Liebestod (težko bi ji rekli pesniška zbirka), v novonastali Stigmatizaciji, ki obsega dobrih 100 strani, nadaljuje svoje pesniško bruhanje. Gre za njegovo že dvanajsto knjigo poezije, ki vsebuje 65 pesmi.

Pa začnimo na začetku. Ja, povsem na začetku, pri naslovu – Stigmatizacija –, ki načeloma pomeni nekakšno zaznamovanost/nezaželeno drugačnost, na katero se okolje pogosto odziva nenaklonjeno (primer: rasa, veroizpoved, videz …). V tej pesniški zbirki pa je govora o zaznamovanosti s smrtjo (morda tudi z življenjem?), z dotikom iz onostranstva (ali morda tostranstva?): »O! Kako se / Pasolini / v svojem zadnjem // televizijskem / intervjuju / dva dni pred // smrtjo / kar / naprej // oblizuje!« Vsi se na nek način ves čas soočamo s smrtjo, a najbolj nas presune takrat, ko smo z njo direktno soočeni. Takrat nas to zaznamuje, na novo zariše in na novo osmisli, da postanemo (povsem) predrugačeni (»Samo / transformacija!«).

Stigmatizacija torej ne prinaša ničesar novega, to je na začetku vendarle treba izpostaviti. V njej so povsem komeljevske pesmi, ki smo jih vajeni že iz prejšnjih zbirk (Noč je abstraktnejša kot N, Roke v dežju, Liebestod, Nenaslovljiva imena, Minima impossibilia ipd.). Tudi tematsko bi težko rekli, da se odmika od avtorjevih preteklih zbirk, pravzaprav nasprotno – tudi tokrat se bolj ali manj ukvarjamo z večnimi temami: prevpraševanje meje med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo (»Samo / kdor / je // nesmrten, / vzdrži / svojo // smrt.«). Pesmi so polne medbesedilnosti, pesniško zbirko pa odlikuje intelektualna širina – od filozofije (»Izgubljenost, nujna, / da se najde izgubljeno.«) pa vse do umetnosti (»Manj radikalno je porušiti / oboke z razstrelivom / kot s poslikavo, ki razpre nebo / onkraj neba, da kakor muhe iz rane / vzletajo angeli v njegovo dno, / …«).  V zbirki prevladujejo trivrstične kitice; v eni vrstici je sicer pogosto zgolj beseda ali dve. Vrstice so torej izjemno kratke, a tudi izrazito (več)pomenske:  »Ljubezen / zahteva // raztelešenje.« Komelj je tudi tokrat veliko pesmi pustil kar brez naslova, kar pesmim daje neko svobodo, da lahko zadihajo po svoje brez začetne usmeritve v obliki imena pesmi.  Je pa jasno, da pesmi vselej prestopijo prag puste materialnosti in se preselijo v duhovnost, kar smo pri njem že vajeni, v duhovnost kot uvidom v nek pretekli/nek prihodnji čas, da se tako odprejo vrata, ki bi drugače ostala zaprta in nas soočijo z nerazumljivim in nedojemljivim: »Mogoče je to led, / ki ga v sebi čuti / čisti ogenj, / ne vemo.«

Komelj se vsakič znova, tudi tokrat, ukvarja s samo poezijo; z besedami, pomeni in njenim bistvom. Že v preteklih zbirkah je nakazal, da je poezija, kljub svoji oddaljenosti in na trenutke totalni hermetičnosti, pogosto paradoksalno razumljivejša in pristnejša od vsakdanje govorice, ki je pravzaprav le pusto rjovenje: »Govorica ljudi se mi smili. / Ponavljam jo samo zato, / da ni več govorica ljudi. / Z ljudmi ne govorim. / Od tebe je odvisno, / ali s tabo govorim ali ne.«  

Ne moremo reči, da se Miklavž Komelj ponavlja, bolj se zdi, da se enostavno vrti v krogu; njegov pesniški opus je namreč ena sama pesem, ki pa je vsakič znova drugačna. Ista, a drugačna. Očitno je, da si postavlja vprašanja, na katera najbrž ni moč enkrat za vselej odgovoriti (»Je kdaj kdo videl, kako se zarisuje / črta dlani v dlan?«), toda saj to niti ni treba, dovolj je že, če nas pesniška energija popelje v razmislek o tukaj in zdaj, o črki in besedi, o tostranstvu in onostranstvu … in jasno – o stigmatizaciji, s katero se vsakdo na tak ali drugačen način sooča.