Mihail Bulgakov: Morfij in druge zgodbe
Založba: Goga
Leto izida: 2016
Prevod: Lilijana Dejak
Spremna beseda: Miha Javornik
Morfij in druge zgodbe, ki jih je mojstrsko prevedla Lilijana Dejak, slovenskemu bralcu predstavijo neko novo plat mojstra čudaškega. Kljub temu da so kratke zgodbe nastale zgodaj v pisateljski karieri Bulgakova, ki je sicer svojo kariero pričel kot zdravnik, tudi tu čudaškosti in fantastike ne manjka. V novem izboru njegove kratke proze najdemo 18 zgodnjih novel, ki jih je izbral Miha Javornik, in sicer iz zbirk Zapiski mladega zdravnika in Zapiski na manšetah. Kot v spremni besedi pojasni Miha Javornik, pa je v zbirko zavoljo pregleda ustvarjanja Bulgakova vključil tudi nekatere satirične feljtone (Diaboliada) in tudi novelo, ki Bulgakova zelo očitno povezuje z gogoljskim načinom pisanja (Dogodivščine Čičikova).
Avtor izbora sicer ne pojasni, zakaj je v naslovu izpostavil kratko zgodbo Morfij. Lahko sklepamo, da je izpostavil najbolj poznano in opevano kratko zgodbo, saj je zaradi avtobiografskih elementov in spretnega dnevniškega zapisa popularna tako v Rusiji kot tudi pri nas. V Rusiji je celo zelo radi uprizarjajo v gledališčih. V zgodbi namreč spremljamo »mladega zdravnika«, ki dobi v roke dnevnik svojega mrtvega sošolca z medicinske fakultete, ki se je boril z odvisnostjo od morfija. Dejstvo, da je bil tudi Bulgakov sam odvisen od morfija, se močno zrcali v zgodbi, ki bralca seznani s krutimi posledicami tovrstne odvisnosti.
»Jaz, nesrečni doktor Poljakov, ki sem februarja letos zbolel za morfizmom, opozarjam vse, ki bi jih doletela enaka usoda, naj ne poskušajo nadomestiti morfija s kokainom. Kokain je krajno odvraten in zahrbten strup. Včeraj me je Ana komaj oživila s kafro in danes sem napol mrtev /…/ Če že torej vodim zgodovino bolezni: morfij si zdaj vbrizgam dvakrat dnevno – ob petih popoldne (po kosilu) in opolnoči pred spanjem. Raztopina je triodstotna, dve injekciji. Torej je enkratni odmerek 0,06. Kar spodoben.« (Morfij)
V primerjavi z njegovimi romani se zdijo začetna dela res preveč zaznamovana s tradicijo literarnega realizma in obremenjena z avtobiografskimi tendencami. Kratke zgodbe so namreč silno zaznamovane z letom 1917, ki ga je Bulgakov kot zdravnik preživel na fronti, hkrati pa se v kratkih zgodbah tega obdobja zrcali njegov odnos do takratnih družbenih vprašanj. Hkrati je v njegovih delih vidna razcepljenost individualnega ruskega človeka carske epohe ob nastopu komunizma. Kljub temu da njegovo močno personalno dojemanje revolucije proseva skozi fabule kratkih zgodb, Bulgakov uspe na kaotični predrevolucionarni čas pogledati z nekakšno tujo ironično distanco. Poleg tega z vpletom fantastičnih elementov napihne dogajanje do kirurško natančnega opisovanja detajlov, ki delujejo na bralca hkrati fascinantno in strašljivo: »Leve noge praktično ni bilo. Pod zdrobljenim kolenom je ležala krvava kaša, rdeče zmečkane mišice in drobci kosti, ki so ostro štrleli na vse strani. Desna noga je bila prelomljena v goleni tako, da sta kosti s konicami prebili kožo in pogledali ven /…/ enkrat v življenju sem na univerzi videl amputacijo /…/ Spretno kakor izkušen mesar sem v krožnem gibu z najostrejšim nožem potegnil po stegnu, in koža se je razprla, ne da bi pritekla ena sama kapljica krvi.« (Brisača s petelinom)
V drugi polovici zbirke beremo zgodbe, ki na mejah absurdnega poudarjajo zbirokratiziran sovjetski sistem – takšni sta na primer zgodbi Zapiski na manšetah in Diaboliada, ki bi ju lahko označili kar za epopeji kratkih zgodb ali celo romana v malem, saj jih stilsko nikakor ne moremo povezati z nekaj stranskimi utrinki začetnih pisarij Bulgakova. Kratki zgodbi z več podpoglavji odlično ponazarjata neskončnost in kompliciranost birokracije, ki v svojih krempljih drži Rusijo še do današnjih dni. V Zapiskih na manšetah, zbirki novel in feljtonov, napisanih po vzoru impresionistično-ekspresionistične proze, priljubljene v dvajsetih letih 20. stoletja, spremljamo literarnega urednika, ki bega po mestih in po pisarnah ter poskuša birokraciji navkljub ohraniti literarno delovanje. Medtem pa v Diaboliadi sledimo zelo gogoljanski fabuli odpuščenega uradnika, ki v neskončnih nadstropjih pisarn in uradov išče svojo pravico. Hkrati je zgodba polna fantastičnih elementov, glavni lik pa je že na začetku obsojen na propad.
Ob branju takšnih zgodb Bulgakova si bralec želi knjigo jezno zabrisati pod posteljo ali vreči čez okno, saj junake spremlja večna nesreča, nepravica, neprizanesljivi in nezainteresirani ljudje na visokih položajih. Tu nas kot bralca povsem zajame gosta, dušeča atmosfera, pikre šale na račun zaostalega ruskega podeželja, zbirokratiziranega ruskega meščanstva, izobčenega izobraženega ruskega posameznika.
Zaradi prvoosebne perspektive, ki zaznamuje njegove kratke zgodbe, postane bralec del ruske realnosti, obupnega in žalostnega naroda, ki večno propada, a ohranja tudi svoj večni ponos. V (p)opisovanju dogajanja opazimo skoraj manično vnemo natančnega predstavljanja situacije, napolnjenega z ogorčenjem, ki se hitro prenese na bralca. Če na začetku zbirke v Zapiskih mladega zdravnika ogorčenje leti na neuke vaščane, ki se raje kot k zdravniku obrnejo k ljudskim vražam, kasneje leti na sovjetska mesta, ki jih presevajo hladni nečloveški odnosi.
Že na začetku sem omenila Bulgakovovo povezanost z Gogoljevo linijo fantastičnega pisanja, ki je ob omembi velikega pisatelja 20. stoletja na koncu jezika vsakega literarnega teoretika. A bi Bulgakovu storili veliko krivico, če bi ga slepo primerjali z Gogoljem le zaradi fantastičnih zbirokratiziranih tragičnih fabul. Medtem ko nas zgodbe Gogolja malodane spravijo v smeh in bi jih sama že skoraj primerjala z začetki parodije, pri Bulgakovu zaman iščemo smeh. Grenka ironija nam morda na obraz za nekaj kratkih sekund privabi prav tako grenki nasmeh, ki ga vsakič znova zamenjata grenkoba in nekakšno tuje sočustvovanje z liki.
Sama sem se čez knjigo zaradi specifik v stilu Bulgakova in emocionalne nravi težko prebila. In kljub temu, da kar nekaj časa zdaj ne bom posegla po kratkih zgodbah Bulgakova, sem vesela, da kratkih zgodb nisem kar tako zabrisala pod posteljo. Vesela sem, da sem doživela vso to literarno grenkobo in ogorčenost, ker je le-ta tako specifična in tako individualna, da jo težko najdeš pri katerem drugem avtorju. Seveda pa moram pri tem nujno omeniti tudi prevod. Prevod je genialen, saj si po tem, ko sem prebrala ruski original, nisem mislila, da je v slovenščini možno ujeti ironijo, ki preseva Bulgakovov stil kratkih zgodb. Lilijana Dejak je svoje delo opravila mojstrsko. Če pomislim na romane Bulgakova, na Mojstra in Margareto, v odnosu do kratkih zgodb, zbranih v slovenskem prevodu, lahko pripomnim le, da Bulgakova ne bi smeli in ne moremo brati ločeno kot romanopisca in kot dnevnikarja in pisca kratkih zgodb. Če želimo res dobro razumeti njegov opus, moramo prilesti čez grenkobo njegovih kratkih zgodb vse do norosti njegovih romanov.
