Max Porter: Bridkost je stvar s peresi
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2020 Prevod: Anja Golob in Katja Šaponjić
Knjiga, lahka kot pero, a hkrati tako težka; v svoji večplastnosti humorna, bridka, boleča, igriva, cinična in ljubeča. Kompleksna in elastična kot življenje samo, spreminja obliko, identiteto in bralca od prve strani pa do zadnje – nato pa še enkrat, znova in znova, zmerom za odtenek drugače.
Prvenec angleškega pisatelja Maxa Porterja predstavlja žalovanje kot nekaj neoprijemljivega, prostorskega in nelinearnega – kot nekaj, kar pride in gre, vendar nikoli dokončno, saj postane del nas: »[…] povsod eno samo žalovanje, vsaka površina mrtva Mama, vsaka barvica, traktor, plašč, škorenjc, vse prevlečeno s tanko plastjo bridkosti.« Žalovanje sčasoma popusti, vendar je okrevanje samo delno, saj izguba ostaja, odsotnost je prisotna, skorajda materializirana in kljub svoji strašljivi naravi sčasoma celo pomirjujoča.
Tako za očeta kot oba sinova v zgodbi je ob izgubi mame najbolj presunljiva nenadna tišina. Pomanjkanje hrupa, krikov, pompa, ki bi zadostili gromozanskosti šoka, ki pride s tako nenadno in izredno izgubo, kaže na individualnost bolečine, a hkrati tudi osamljenost, ki jo lahko povzroči. Medtem ko gre svet dalje, tančica bridkosti čas v družini ustavi, počitnice in šola postanejo eno in isto, bolečina pa obleži na njihovih življenjih kot krap na dnu jezera.
Ampak krap ni vran in podoba slednjega, ki trešči v življenja protagonistov kot kafra, postopoma razbije njihovo monotonost (ter navidezno linearnost zgodbe) ter s pluralnostjo identitete in pristopa prikaže bridkost z različnih narativnih kotov, kubistično, neenoznačno. Bridkost je veliko stvari, ki se nahajajo tako v duhu kot telesu; je svetla in temna, nepremična, gibljiva, sorazmerna z življenjem. To se kaže tudi v sami sestavi knjige, ki je mešanica večglasnih basni, esejev o žalovanju, poezije, dramatike in pravljic. Robustna zloženka različnih tehnik pisanja pa ne le prikaže raznolikost soočanja posameznikov z žalovanjem, temveč tudi težavnost pisanja o ljubezni in izgubi. Je več kot le seštevek svojih delov, saj ustvari nekaj izven meja romana in ga hkrati s tem prevprašuje in preizkuša njegov potencial.
Porterjev atipični roman se poleg teme žalovanja poigrava tudi z vlogo spomina, njegovimi zmagami in porazi ter z močjo umetnosti, ki ga obuja. V intervjuju za The New York Times je pisatelj rekel, da ga zanima predvsem koncept »napačnega« spominjanja, kar se v delu najbolj izraža skozi zgodbe otrok, pa tudi očeta samega. S stavki, kot je »To je samo delno res.« in pa v nagovoru bralcu »Vi se odločite.« kaže, da objektivna resničnost ni zares pomembna, je težko določljiva in včasih s fiktivnim prepletom zgolj toliko bolj »prava«.
Tako je tudi vranova prisotnost nedvomna. V življenju ranjene družine se pojavi kot »Obiskovalec« v Pasolinijevi Teoremi in postane vse, kar potrebujejo, dokler ne nastopi trenutek, ko ga več ne. Je vsevedni mediator, ki od zunaj vstopi v zastalo življenje, da omogoči prebujenje iz otopelosti, refleksijo in postopne korak(c)e naprej. Je vse od šaljivca, varuške, psihoanalitika do simbola življenjske sile in sredstva kaosa. V personifikaciji alter ega, podzavesti in zavesti hkrati materializira izgubo, ki se je do tedaj družini zdela tako abstraktna in neoprijemljiva. Z vpeljavo Vrana, ki se skozi zgodovino literature, legend in mitov pojavlja na mnogo različnih načinov, se pisatelj tako loti teme žalovanja, ki mu omogoči vpogled vase skozi nekoga drugega in v prehajanju med sentimentalnim, humornim, vulgarnim, vljudnim in pa pretečim odnosom ponovno opomni, da je žalovanje veliko različnih reči.
Knjiga je kot triptih razdeljena na tri dele, ki z naslovi Obliz noči, Obramba gnezda in Dovoljenje za odhod po avtorjevem principu »zaplet – razrešitev – blagoslov« namigujejo na korake na poti do okrevanja. Število tri se prav tako pojavi v pripovednih glasovih (Vran, oče in sinova), ki krojijo nekakšen antični zbor zapuščenih moških, ki sestavljajo kolaž odsotne matere. Magična števila se tako z basenskimi motivi ves čas pojavljajo v koraku z ostro realnostjo in jo s tem v njeni kompleksnosti zgolj poudarjajo.
Če sta žalovanje in bridkost glavni temi knjige, pa ju avtor nikakor ne posploši, temveč z izjemno preciznimi in njegovi situaciji dotičnimi opisi pravzaprav hiperlokalizira. S tem naredi vse procese, tudi univerzalno sprejete (in pogosto sterilne), izjemno subjektivne. Tako faze žalovanja zanj postanejo »Norost. Nastopaštvo. Zanikanje. Uživaštvo. Nesmisel«, namesto časa potrebuje »Shakespeara, Ibn’Arabija, Šostakoviča, Howlin’ Wolfa«.
Življenje je eksperiment, nad katerim pogosto nimamo nadzora, in stvari, za katere mislimo, da jih poznamo, da so ustaljene in nedotakljive, se lahko kaj hitro pokažejo za nasprotne. Porterjeva knjiga deluje kot osebna skica nedokončnosti tovrstnih konceptov, ki daje bralcu prostor, da pridoda Vranu nekaj sebe in s tem zgodbi omogoči tok v strugi nepredvidljive neenoznačnosti. Po besedah prevajalk Anje Golob in Katje Šaponjić: »Kolikor je prevodov, tolk različnih vranov je.«
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
