Matjaž Zupančič: Zadnje drame
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2019
Zadnje drame so izšle leta 2019, a so nekatere že stare znanke tako bralcev kot gledalcev, v knjižni obliki pa imajo to prednost, da se lahko vanje zopet in zopet vračamo. Matjaž Zupančič, ki je zagotovo kanonski avtor slovenske dramatike, v zbirki uporabi najmočnejše orožje, da štiri dramska besedila poveže subtilno in odločno, v najbolj človeški drži, ki secira družbene pojave, razkriva nezavedno in tolče po najbolj občutljivem – uporabi humor.
Otvoritveno dramo Pesmi živih mrtvecev zaznamuje absurd politike, ki se staplja v absurd gledališča. Dramsko besedilo je že zaživelo na odrskih deskah, leta 2017 v PG Kranj in SLG Celje, nase pa je besedilo opozorilo že prej, saj je bilo 2015 med nominiranimi za Grumovo nagrado. V osrčju je brutalna in mrzla birokracija politike, ki se vije okoli incidenta – na otvoritvi nakupovalnega centra se je nekomu posrečilo pretihotapiti do slavnostne vrvice in predstavniku tuje delegacije odgrizniti uho, a komisija, ki je bila sklicana ob tem dogodku, naleti na nenavadnost, domnevni storilec je bil namreč razglašen za mrtvega v času incidenta. Strokovna, predvsem pa politična komisija zažene starodavni motor iskanja resnice, gorivo katerega so smisla izpraznjene besede. Časovno in prostorsko enotnost zaznamuje predvsem nenavadnost: komisija sestankuje v večnamenskem prostoru, ki »lahko služi sejni sobi, sodni medicini, zadnji večerji … ali tudi ničemur,« absurdnost pa potrjuje še več drugih elementov, med drugimi tudi mrtvi Pacient, ki obišče komisijsko zasedanje. Vsekakor primanjkuje smisla ravno v dialogu samih predstavnikov komisije, ki kmalu pokažejo neetičnost, oblastiželjnost in manipulativnost, predvsem pa pomanjkanje strokovnosti. Delo bi lahko označili kot preroško – čeravno so mehanizmi politike po svojih zakonitostih obratovali že prej, je verjetno ravno korona v letu 2020 in 2021 do obisti razgalila vez med politiko in stroko, predvsem pa njun absurd in ne nazadnje nemoč (uporne) pesmi živih mrtvecev.
Z drugačnim tonom nadaljuje komedija Vorkšop na Moljera, za katero je leta 2014 Zupančič prejel žlahtno komedijsko pero. Na podlogi, ali bolje rečeno ideji, Molièrovega Tartuffa drama brez milosti obračuna s pretencioznostjo sodobne gledališke prakse, osredotočene predvsem na potencial samopoveličevanja. Simon Luzer, njegova partnerica Elma in prijatelj Fridolin pod vodstvom Centra za brezdramsko kreativno pisanje skušajo uprizoriti Molièrovega Tartuffa. Producent Jerovšek, Štrigruber in dr. Pita Lombardi so zgroženi nad njihovim drznim, inovativnim konceptom – na oder postaviti realistično predstavo. Simon se zaradi denarne motivacije podredi zahtevam nadrejenih, a skozi (skupinsko) ustvarjanje predstave razgali moderne nebuloze in fine, a prazne besede ter ostane zvest sebi in svojim vrednotam. Gledališče v gledališču smo lahko videli leta 2014 v SLG Celje v režiji Borisa Kobala.
Prehod, nominiran za Grumovo nagrado leta 2016, še ni okusil odrskih desk, a se lahko tega kaj kmalu nadejamo. Tema nasilja je v Zupančičevi pisavi tako rekoč stalnica, tu se pridruži še apokaliptično vzdušje, ki se preliva v gledališko ozračje, ki ponovno riše mišnico, igro v igri, pa nagon po samoohranitvi, voajersko naslado v nasilju in pomanjkanje časa, tako zelo značilno ravno za gledališko umetnost.
Zadnje dramsko besedilo je satira Nova rasa, ki nas že s svojim naslovom popelje v svoje zgodovinsko ozadje, Hitlerjev vojni štab v 2. svetovni vojni. Drama je premiero doživela septembra 2020 v Mali drami, režiral je Matjaž Zupančič. Umetnik Karlstein po Hitlerjevem naročilu izdeluje največjo od vseh umetnin, pošastno bitje v moški in ženski podobi, Markusa in Heidi, popolna primerka arijske rase, ki bosta zmagovito orodje v rokah nacistične Nemčije. Deli teles morajo biti iz popolnega arijskega materiala, ki pa ga že zmanjkuje … Ni težko zgrešiti, da eno najbolj temnih obdobij zgodovine skozi satirično formo razgalja zgodbo o današnjem odnosu do sočloveka, do moči, sovražnega govora, rasizma in ksenofobije, seksizma ter avtoritarnega populizma. Orodje humorja avtor uporabi kar se da spretno in uspe mu, kakor zapiše v gledališkem listu, »eden /…/ najbolj radikalnih tekstov«.
Kljub temu da nas vse štiri iz Zadnjih dram popeljejo na popotovanje mešanih in nasprotujočih si občutkov, pa jih družita skupna imenovalca: humor in radikalna, razgaljujoča kritika, ki ne popušča, tudi če avtor naslavlja zbirko Zadnje drame – še več, njegov življenjski opus nadgradi in na mestih radikalizira. Zbirka potrjuje, da je Matjaž Zupančič eden najbolj lucidnih sodobnih piscev, ki popolnoma obvladuje instrument gledališča za širjenje svojega kritičnega sporočila.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
