Mart Lenardič: Boj v požiralniku
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2020
Že na platnicah zbirke Boj v požiralniku beremo besede avtorja, Marta Lenardiča, ki nam dajo slutiti, da bo knjiga v naših rokah prežeta s prav posebnim smislom za humor. Tam namreč zapiše, da mu je najbolje »ustreči in se zanj ne zmeniti«, saj s »skromno izjemo, morda, tu in tam kakšne kratke zgodbe ta avtor nikoli ni naredil ničesar takšnega, da bi moralo biti javno razglašeno«. A se s povedanim ne morem in ne smem strinjati – Mart Lenardič je nase že pomembno opozoril, sprva konec osemdesetih let z v našem prostoru izjemno dobro sprejeto zbirko kratkih zgodb Moje ženske (Mladinska knjiga, 1989), za katero je prejel tudi nagrado za najboljši prvenec, sledila ji je kratkoprozna zbirka Še večji Gatsby (Založba Weiser, 1994). Po četrt stoletja književnega molka se Lenardič na literarno prizorišče ponovno vrača s kratkimi zgodbami. Teh je natančno triindvajset in se nam s svojo duhovitostjo, presenetljivostjo in pretresljivostjo zlahka vtisnejo v spomin, vabijo pa tudi k premisleku o sodobnem svetu in prihajajoči prihodnosti.
V ospredju Lenardičevih kratkih zgodb je človek – središče lastnega univerzuma –, ki je v navzkrižju z marsikom: z važnim sosedom, z gospo, ki prek telefona prodaja knjige, z Nezemljani, z Martom Lenardičem, avtorjem samim, ali pa kar z vsem svetom in najrazličnejšimi zagatami moderniziranega sveta nove realnosti, v katerem je človek obdan z mnogim(i), a hkrati tako osamljen. Vsaka zgodba v središče postavi nov lik, ti so raznovrstni – ženske in moški, poslovneži in delavci, važiči in skromneži, nasilneži in potuhnjenci, Zemljani in Nezemljani – in nov konflikt, ki se proti koncu zgodbe razreši na najbolj nenavaden način, kot bi si ga lahko zamislili (a si ga ne zmoremo, zato nas Lenardič vedno znova preseneti).
Vse kratke zgodbe se začnejo in medias res, avtor nas pahne v sredino dogajanja, v globoko misel protagonista, prvoosebnega ali tretjeosebnega, na sredino dogodka, vodila zgodb pa so najrazličnejši utrinki iz vsakdanjega življenja mnogih običajnih in manj običajnih ljudi (proti koncu zbirke se avtor poigra še z znanstveno fantastiko). Njegovi liki so pogosto osamljeni, naveličani, zapuščeni ter utrujeni od življenja in odnosov, spet druge pestita nepravična urejenost sveta in razdeljenost dobrin, tretji so tako otopeli, da jih ne preseneti niti prihod vesoljca na Zemljo. Skoraj vsem – vsaj tistim, ki niso apatično otopeli – pa je skupno, da se v svoji naveličanosti, jezi, ob prebujenem čutu za pravičnost ali le iz dolgčasa začnejo boriti. Proti čemu? Komu? Njihov boj je morda že vnaprej obsojen na propad.
V kratkih zgodbah Metka in Valovi je denimo prevpraševana potrpežljivost človeka ob nasilnem telefonskem oglaševanju. V Metki si osamljen in naveličan protagonist želi le miru: »Ste mi pripravljeni priznati vsaj pravico do članstva na vašem seznamčku ljudi, ki ne želijo, da bi jih še kdaj poklicali?« zahteva naveličan gospod Emil, ko ga zopet kliče prodajalka knjig. »Klicarjenje tujih ljudi pač ni posebno manirlih,« uči svojo nadlegovalko, a se izkaže da tudi Metki na drugi strani linije ni najlažje: »[M]ar mislite, da ne bi raje počela česa drugega? Da sem si jaz izmislila telefonsko oglaševanje? Naj grem na cesto ali kaj?« V Valovih gre zgodba še dlje – človek srednjega razreda se fizično spravi na poslovneža, vodjo marketinške službe zavarovalnice, ki mu s svojim oglaševanjem ne da miru, in ga prisili v podpis pogodbe, da ga ne bodo več klicali.
Pa vendar se moderni svet ne da, oglaševanje in nadlegovanje se bosta gotovo nadaljevala na drug način, bitka je vnaprej izgubljena. Tudi tista v domišljiji: v kratki zgodbi Brood War ostareli gospod v plenicah bije bitko v svoji glavi, v računalniški igrici, dokler ga spat ne nažene negovalka. »Tako klavrno se je, žal, iztekla moja zadnja bitka,« ugotovi. Kar klavrno se izteče tudi bitka premalo odločne ženske v kratki zgodbi Selitev, ko se, da bi se znebila manipulativnega astmatično zvenečega pokašljevanja svojega soseda ob svojem vsakem prižganem cigaretu na svojem vrtu iz velike hiše, v kateri se je veselila poležavanja na vrtu s čikom v ustih, preseli v stanovanje v mestu. Tudi ona beži pred neznanimi nadlegovalci, vseprisotnimi v modernem svetu: »Nove pošte ni. 26 neželenih sporočil je bilo izbrisanih s strežnika,« je sporočilo, ki jo edino razveseli v njenem bednem, neodločnem življenju.
Zbirka na čase sicer malce izgubi rdečo nit, bralci se nekoliko zmedemo, saj kratkim zgodbam sledijo nekatere, ki jih ne moremo nikamor umestiti in za katere se zdi, da pravzaprav ne sodijo med ostale, pa vendar bi se jih dalo skleniti v nekakšen časovni trak. Njihov dogajalni čas je kar širok: segajo od najbrž nekaj let pred slavnim 2020 pa vse do (bližnje) prihodnosti, ko svet zavzamejo vesoljci, ljudje se ljubijo le še z robotskimi ljubicami – najboljša je menda Ljubica 3.04 Classic – in se kličejo kar z uporabniškimi imeni, avtor pa protagonistom vendarle da priložnost, da se borijo proti nečemu konkretnemu (denimo proti invaziji vesoljcev). Prvo srečanje človeka z nezemeljskim bitjem nam da uvid v tujost človeka na njemu lastnem planetu v kratki zgodbi Sliventka, kakor Nezemljan poimenuje Slovenijo. Tam je pristal pomotoma, želel je namreč na Mars, Martius.
»’Tu sem pristal nehote,’ je pojasnil.
‘Jaz tudi,’ sem bil kratek.«
Še en izgubljen človek, ki se počuti, kot da je na Zemlji pristal po nesreči – tako se prav gotovo marsikdo zares počuti tudi danes. Izgubljeni v lastni kratki zgodbi se zdita še cimri iz kratke zgodbe Vanessa, v kateri Lenardič postreže s še več humorja in se poigra z metafikcijo – njegovi liki se namreč začnejo spraševati, ali so morda le izmislek pisatelja: »Kako pa veš, navsezadnje, da nisi literarni lik? A? Tole postaja nekam creepy …« Zgodbi, začinjeni s humorjem in samokritiko – »In počemu bi sam Lenardič /…/ napletel to, kot praviš, bedno skropucalo?« –, proti koncu zbirke sledi še nekaj izrazito znanstvenofantastično obarvanih in nenavadno zastavljenih kratkih zgodb, prežetih s cinizmom in ponovno – odličnim humorjem.
Z vedno znova presenetljivo vsebino odlično sovpada avtorjev slog s številnimi humornimi vložki, obarvan s slengom, tudi vulgarnimi izrazi, ljubljansko govorico, včasih še slovenskimi narečji. V smeh nas spravita tudi lingvistična in slogovna zmešnjava, ko pisatelj oponaša denimo govor vesoljca ali slogovno nespretnega dekleta iz Afrike, ne manjka niti medbesedilnosti – v eni izmed kratkih zgodb naletimo celo na navezavo na Zupanov Menuet za kitaro –, ves čas pa so prisotni cinizem, samokritika in navsezadnje posmeh nad tem, kar človek v moderniziranem svetu vsakodnevno počne na svojem koščku planeta – to, kar prispeli Nezemljan običajno počne na Marsu:
»’Veliko krati pristanem na Martiusu,’ se je [Nezemljan] oglasil čez nekaj minut. ‘Opravil nimam tam, a pristanem. Spustim se na planet, stojim na njem dokaj dolgo v času. Brez opravil. Ni mi znano, zakaj izberem ta planet za to … raznavado.’«
»’Jaz to počnem tu,’ sem kdove zakaj omenil, ‘na tem koščku Sliventke.’«
