Markus Zusak: Fant, ki je postal most

Založba: Sanje
Leto izida: 2019
Prevod: Maja Ropret 

Fant, ki je postal most je tenkočutna pripoved o družini Dunbar: o tem, kaj jih je ustvarilo, kaj razklalo in kaj ponovno povezalo skupaj. V središču je Clay, fant, ki je postal most – most med očetom in sinovi, most med preteklostjo in sedanjostjo, most, ki je povezal na videz še tako oddaljena bregova.

Markus Zusak, avtor uspešnice Kradljivka knjig, nam ponovno ponuja čudovit roman. S svojim poetičnim jezikom ustvarja pripoved, ki kljub temu da obsega skoraj 500 strani, ohranja svojo moč iz poglavja v poglavje. Dogajalni čas se izmenjuje med daljno in bližnjo preteklostjo, slednji poteka linearno in je osrednjega pomena za pripoved. S to dvojnostjo pripovedi nam pripovedovalec Matthew, najstarejši od bratov, lahko prikaže dogodke, ki so bili ključni za Dunbarjeve fante, še posebno za Claya, obenem pa z retrospekcijo poda razloge za njih in kaj je do njih privedlo. V posameznih delih romana (razdeljen je na osem delov ter uvod »pred začetkom« in zaključek »po koncu«) tako izvemo zgodbo o Penelopi, o Michaelu, o tem, kako sta odraščala, se spoznala, poročila in imela pet sinov; o njihovem odraščanju, Penelopini bolezni in umiranju, o tem, kako so fantje živeli sami po tem, ko je Penelope umrla in jih je Michael zapustil, in o Carey in njenem življenju, preden se je z družino preselila v hišo nasproti tiste, v kateri živijo bratje Dunbar. Pripovedovalec te dogodke povezuje s Clayevo zgodbo, vendar navadno nek motiv vzpostavi že veliko prej, kot ga z dogodki iz preteklosti tudi razloži. Tako je na primer kljukica za perilo, ki jo ima Clay stalno v žepu, z nami že od začetka romana, kaj mu pomeni, pa izvemo šele na samem koncu. Roman je nasploh poln raznih simbolov. Že sam naslov v originalu je poveden: Bridge of Clay. V angleščini in v kontekstu romana ima beseda »clay« dva pomena – je okrajšava protagonistovega imena, Clayton, hkrati pa je to beseda za glino, »zemeljsko snov, ki se uporablja v gradbeništvu, lončarstvu in kiparstvu«, kot Zusak zapiše v uvodnem Pripisu avtorja. Clay očetu pomaga zgraditi most čez reko Amahnu, ki je ob prejšnjem poplavljanju uničila most na njegovem posestvu. To je njegov most, čuti dolžnost, da ga zgradi, saj bo s tem premagal občutek krivde in pomagal očetu, da se ponovno poveže in zbliža s svojimi sinovi. Clay sam postane most, sebe preoblikuje tako, kot bi oblikoval glino.

Preden odide k očetu, v škatlo, ki mu jo je podarila Carey, spravi različne predmete, ki ga spominjajo na dom in brate, med drugim tudi figurico likalnika, ki jo vzame iz igre monopoli – kaj ta figurica predstavlja, izvemo šele proti koncu romana, ko se pripovedovalec spominja časa, preden je Penelope umrla. S tovrstnimi nakazovanji nas pripovedovalec ujame v zanko, saj želimo brati naprej, da bi kar najhitreje izvedeli, kaj posamezen namig pomeni. K temu prav tako pripomore stalno menjavanje pripovedi iz preteklih dogodkov v linearno pripoved.

Zusakov jezik je izredno poetičen, rad uporablja metafore in vizualne podobe. Posebno ob trenutkih, ki so osrednjega pomena za zgodbo in njen pomen, uporabi poetične podobe. Tako na primer zapiše, ko je most zgrajen, reka pa poplavlja čezenj: »Razširjena reka je gorela; zajela jo je perjanica zore in most je bil še vedno potopljen – vendar nedotaknjen in narejen iz njega.« Poetika jezika v romanu ni moteča, saj jo pri Zusaku (če poznamo njegove prejšnje romane) pričakujemo oziroma se je hitro navadimo. V romanu večinoma prevladuje dialog, v katerem najdemo govorjeni jezik, zaradi česar nas poetičnost jezika preseneti, ko je ta v neposredni bližini dialoga, kljub temu pa Zusakovo poetiko prej občudujemo kot grajamo.

Od izdaje romana Kradljivka knjig pa do izdaje Fanta, ki je postal most je preteklo 13 let. V intervjujih je Zusak že večkrat povedal, da bi rad, da je vsak njegov roman boljši od prejšnjega. V letih, ko je pisal Fanta, ki je postal most, je nad pisanjem romana skoraj obupal, saj se je bal, da si je zadal preveliko breme. Vendar je roman tu, pred nami, in z gotovostjo lahko rečemo, da je vsaj taka mojstrovina, kot je bil roman Kradljivka knjig. O tem, kateri od dveh romanov je boljši, pa naj presodi vsak bralec sam. Ljubiteljem antike bodo branje popestrile reference na Iliado in junake iz Homerjevih epov, občudovalci renesančne italijanske umetnosti bodo prišli na svoj račun ob referencah na Michelangela in njegovo kiparsko ustvarjanje, za ljubitelje sveta konjskih dirk pa je tu Carey s svojo zgodbo džokejke.

Fant, ki je postal most je roman za vse generacije, kljub temu da je protagonist šestnajstletni fant. Roman obravnava tako odraščanje in mladostniško ljubezen kot tudi težje teme, kot so emigracija, iskanje identitete, odraščanje brez staršev, nasilje med vrstniki, smrt ljubljene osebe, občutek krivde idr. Zusak vse te teme tenkočutno prepleta v celoto, ki na trenutke morda izpade že celo preveč dodelana. Vsako dejanje, dogodek, poved in stavek so do potankosti premišljeni in postavljeni na svoje mesto z razlogom. Pripovedovalec nikoli ne izda preveč ali premalo, ampak točno tisto, kar je v tistem trenutku potrebno za bralčevo razumevanje dogajanja. Pripoved gradi počasi, a vztrajno, vendar ta nikoli ne postane razvlečena. Z vpeljevanjem novih simbolov, ki pa so razloženi šele kasneje, gradi napetost, saj vedno bolj dojemamo, da za Clayevimi dejanji stoji pomembna skrivnost, ki se na zadnjih straneh romana tudi razkrije. Preseneti nas, morda celo šokira, vendar je popolnoma razumljiva in utemeljena. Vsi koščki sestavljanke padejo na svoje mesto, vsak delček romana dobi svoj pravi pomen, in Clayeva zgodba se zaključi tako, kot se mora, tako, kot je Clay sam vedel, da se bo morala njegova zgodba končati od trenutka, ko je storil tisto, česar njegov oče ni mogel.