Marjolijn van Heemstra: In ime mu bo
Založba: Založba Goga Leto izida: 2020 Prevod: Staša Pavlović
»Kje se začne junaška zgodba? S premaganim zlom? Z dejanjem? Z junakom? S pogumom, ki je potreben, da storiš, kar je treba, in na kocko postaviš svoje življenje? In kje se prične pogum? S krivicami? S strahom? Z željo ta strah premagati, si ga ogledati pri dnevni svetlobi, reči: ni me strah?«
Nizozemska pisateljica, pesnica in dramatičarka Marjolijn van Heemstra se v svojem prvem romanu In ime mu bo odloči raziskati življenje njenega strica, ki ga sorodniki kličejo bratranec bombaš, heroja iz družinskih zgodb, po katerem bi rada poimenovala svojega sina. Roman se prične z dialogom in medias res, s katerim je že takoj zaznati neomajen karakter Marjolijn: »»Ime mu bo Frans«, rečem, »Frans Julius Johan««. Od tega trenutka dalje spremljamo njeno nosečnost od drugega meseca pa do poroda. Tekom nosečnosti pisateljica razbije mit o družinskem junaku, ki jo sili v vprašanja: Kje se konča resnica in prične laž? Ali je pojem dobrega in zla za vse enak? Ali so vsi, ki imajo status junaka, ta tudi zares?
Ideja, da bi sina poimenovala po Fransu je bila produkt »efekta metulja«, ki ga opiše na začetku romana: če ne bi Frans njeni babici dal njegov edini kos nakita – prstan z navodilom, naj ga podari nasledniku, ki bo nosil njegovo ime, če babica ne bi pozabila kupiti darila za pisateljičin rojstni dan in ji namesto tega podarila ta prstan, bi ta »zgodbica ostala majcen, kot ogledalo gladek mit, kot je bila vseh sedemdeset let poprej«. Sprva deluje, kot da bo to za pisateljico prijeten projekt, ker jo je kot otroka »ta zgodba navdajala z upanjem, da obstaja pravičnost. Kazen in nagrada. Gotovost, da dobro vselej premaga zlo«, da bo poimenovanje sina po bratrancu častno in da bo po pravilu nomen est omen prvorojenec po svojem daljnem sorodniku podedoval pravičnost, pogum ter plemenitost. Želi, da bo sinovo ime »moralni kompas, ime, po katerem lahko krmariš«. Vendar njeno preučevanje s časoma postane pretirano, skoraj že obsedeno, kar ji na trenutke celo škoduje zaradi informacij, ki ji kvarijo iluzijo: »Bratranec bombaš ni bil junak, temveč morilec, in le kdo bi si želel poimenovati sina po morilcu?«. Bolj ko koplje po zgodovini, bolj spoznava, da bratrančeva opevana srčnost pravzaprav ne obstaja, oziroma je zelo subjektivna. Z brskanjem po zgodovinskih arhivih, kjer prebije večino svojega časa, ugotovi, da je bil Frans pravzaprav hladna in nemoralna oseba, ki je na vprašanje, kako se počuti ob smrti mladega dekleta, ki ni imelo nič opraviti z vsem skupaj, odgovoril, da »tako pač grejo te stvari«.
V intervjuju, ki ga je pisateljica leta 2021 imela s časnikom Dnevnik, medtem ko je bila na obisku literarnega festivala Novo mesto Short, pove, da na Nizozemskem prihajajo do neprijetnih dejstev, da ljudje, ki so med drugo svetovno voljno veljali za junake, to v bistvu niso, ter da so po koncu vojne dobili statuse junakov, ki jih dolgo časa nihče ni preverjal. Med njimi je bil tudi njen stric, katerega družinski vzdevek je bratranec bombaš. Za dotičen roman in temo pa pravi: »O stricu sem nameravala pisati že dolgo pred tem, ravno iz nekakšne hvaležnosti za prstan, ki mi je bil namenjen«. V romanu se dotika tudi nosečnosti in poroda, za katere pravi, da »nista ravno pogosta literarna tema«, loti pa se ju na humoren način: »Rodil si se temno vijoličast, spominjal si na prezrelo slivo.«
Zgodba romana je linearna, poglavja je pisateljica označila po tednih nosečnosti. Glede na to, da je napisan po resničnih dogodkih, določeni fragmenti delujejo kot odseki iz osebnega dnevnika, kar romanu doda zasebnost in intimen vpogled v pisateljičino situacijo in njeno doživljanje, razmišljanje in soočanje. Koleba med dokopavanjem do bistva resnice in tem, da bi morda bilo vse skupaj bolje pustiti tako, kot je: »Morda ni treba, da so zgodbe, ki si jih pripovedujemo, popolne; če nam pomagajo, če nas osrečujejo, če nam vlivajo zaupanje vase in v človeštvo – zakaj bi se potem spotikali ob podrobnosti?« Glede na to, da je to njen prvi roman, stil pisanja ni tako zelo poetičen, kar pa ne pomeni, da v naslednjem romanu ne bo evolviral. Nekje na sredini romana se tudi sklicuje na Coetzeeja, ki pravi, da življenje ni roman, in ki bi verjetno rekel, da je »vrtanje v podrobnosti, da bi iz njih sestavil resnico, povsem odveč. Razen če bi rad o njej napisal roman«.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic