Marie NDiaye: Moje je maščevanje
Založba: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki) Leto izida: 2022 Prevod: Suzana Koncut Spremna beseda: Mladen Dolar
Moje je maščevanje, delo francoske pisateljice in Goncourtove nagrajenke za roman Tri močne ženske Marie NDiaye, ponuja potopitev v kalno močvirje nezanesljivosti spomina in krhkosti zavesti, z njo pa tudi identitete posameznika, njegovih interakcij in odnosov. Avtorica številnih romanov, od katerih so štirje prevedeni v slovenščino, dramatičarka in scenaristka francosko-senegalskega porekla se v svojem literarnem ustvarjanju ne ukvarja eksplicitno s to nacionalno in rasno dvojnostjo, saj se čuti docela vkoreninjena v francosko kulturo. Način pisanja v tem romanu, ki pod vprašaj postavlja vsak drobec človekove percepcije sveta, dojema kot skrajni realizem, saj nihče od nas nima popolne gotovosti v lastno zaznavanje in zaznavanje drugih.
Gospa odvetnica Susane je v romanu ves čas poimenovana s tem formalnim nazivom, kar ustvarja paradoks, saj je celotna pripoved vpogled v njeno zmedeno in nestalno zavest. V prvem poglavju v svoji pisarni sprejme Gillesa Principauxa, ki jo najame, da bi na sodišču zaradi umora njunih treh otrok branila njegovo ženo Marlyne. A medijsko odmevni proces ni osrednji dogodek romana, pravzaprav je postavljen na njegovo obrobje. Namesto tega spremljamo odvetnico Susane, ki v temnih kotičkih svojega spomina mrzlično, vse bolj obsesivno išče odgovor na vprašanje: »Kdo je zame Principaux?« Nevpadljiv, pretirano vljuden moški, mož morilke, oče umorjenih, ki želi svoji ženi iz neznanih razlogov do konca stati ob strani, ji nejasno priklicuje dogodek iz otroštva. Bežno jo spominja na mladostnika, s katerim je, ko je bila stara deset let, on pa štirinajst, doživela usodno izkušnjo, ki se vedno bolj izrisuje kot travma, potisnjena v globino, a razraščena prek vse njene življenjske poti, vtkana v vse njene zaznave.
V prvi polovici romana se zdijo literarne osebe nedorečene, psihološko neprepričljive, kot da megla, ki obdaja mrzli in nepriljudni Bordeaux, ovija tudi njihove identitete, do katerih bralec skozi približne sodbe in skrivnostne namige nikakor ne more seči. Vendar se ob branju postopoma izkaže, da gre za element, ki namerno podkrepi vtis nezanesljivosti zavesti protagonistke. Tudi zaradi nejasne predstavitve oseb, na trenutke nenaravnih dialogov in prizorov, za katere ne protagonistka ne bralec nista prepričana, ali so resnični, začnemo postopoma dvomiti o vsem, kar smo na začetku zgodbe avtomatično sprejeli kot dejstvo. Prijazno vljudni Principaux, nevpadljiva in skromna hišna pomočnica Sharon ter odvetničina sicer naivna in neizobražena, a ljubeča starša postanejo figure, ki si jih ne moremo dokončno predstavljati. Odnosi, zgrajeni na interakcijah, ki se ves čas prikazujejo kot le napol iskrene, na dialogih, v katerih je mnogo več zamolčano kot izrečeno, se zazdijo odvetnici Susane in tudi bralcu skoraj nenaravni, fantomski.
Tudi slog romana pripomore k temu vtisu. Stvarno izražanje tretjeosebnega pripovedovalca lahko bralcu na začetku prikrije, da celotno dogajanje spremljamo izključno tako, kot ga dojema protagonistka, in da njene sodbe niso zanesljive. Ritem pripovedi na trenutke upočasnjujejo ponavljanja vedno iste pretekle situacije in opisovanje vsega, česar junakinja ne bo nikoli izrekla ali nikoli naredila. Sedanjost, preteklost in prihodnost se prepletajo, pomešane s situacijami, za katere se izkaže, da so le hipotetične. V dveh odlomkih romana, ko Gilles in Marlyne Principaux pojasnjujeta okoliščine smrti svojih otrok, pa se slog radikalno spremeni in preide v prvoosebno pripoved, nekakšen izrečeni tok zavesti. V Gillesovem monologu se obsesivno pojavlja veznik »ker«, v Marlyninem pa »ampak«, s čimer je strukturno uokvirjen njun odnos:
»Ampak razumem ga. Ampak ne sovražim ga zaradi tega, ampak zaradi hinavstva njegove drže. Ampak zdaj laska samemu sebi z mislijo, da imam najboljšo možno obrambo. Ampak jaz ga nisem za nič prosila. Ampak ne! Ampak nočem imeti najboljše možne obrambe, ampak hočem, da sploh ne bi imela obrambe.«
Mladen Dolar v spremni besedi zapiše, da je »Marlyne govorka protivnosti, Principaux pa je govorec kavzalnosti«. Njun zakon, čeprav ju v romanu nikoli ne srečamo skupaj, definira njegovo pojasnjevanje in njen ugovor.
Roman ponudi več zgodbenih niti, primer Principauxovih, odnos odvetnice Susane z nekdanjim partnerjem Rudyjem in njegovo hčerko Lilo, ki jo ima skoraj za lastnega otroka, nejasno otroško travmo ter protisloven odnos s hišno pomočnico Sharon, nezakonito priseljenko iz Mavricija, ki ji želi pomagati legalno ostati v Franciji. Prevod, ki mu je uspelo v slovenščino prenesti vse nianse in interpretativne možnosti romana, se je dobro znašel pri problemu naziva, s katerim je poimenovana glavna junakinja in v katerem leži zrno družbene kritike. V francoščini »maitre«, specifičen naziv za odvetnike in notarje, prvotno pomeni tudi gospod, gospodar. »Gospa odvetnica« prav tako vzpostavlja distanco in prestiž družbene funkcije, ki se ne skladata z neuspešno, zmedeno in neodločno žensko za nazivom. Ta stilna finesa je pomembna, saj se v odnosih v romanu ves čas prepletajo vprašanja razmerij moči, žrtve in storilca, gospodarja in podrejenega, vezane na družbeni status, a tudi na subtilnejše, psihološke vzroke, ki si jih niti same osebe, udeležene v preigravanju vlog, ne znajo racionalno pojasniti. Družinski oče Principaux morda ni samo žrtev skrajnega dejanja svoje žene in priseljenka Sharon svoji delodajalki, ki ji poskuša urediti papirje, ne izkazuje hvaležnosti, temveč v njej prepoznava lažni, s ponotranjenimi predsodki pomešani altruizem in njenega pomilovanja ne sprejema. Avtorica tako ruši in na novo gradi vnaprej predpostavljena razmerja ter s tem, čeprav se sama odločno upira etiketi »angažirane avtorice«, posega v sfero družbenih razlik in krivic.
Pripoved nikoli ne odgovori na vprašanje središčne skrivnosti o identiteti fantoma iz protagonistkinega otroštva, čeprav ga Ga. odv. Susane nazadnje ukroti, vsaj v svoji notranjosti. Vendar ta nerazrešena enigma ne zmanjšuje bralskega užitka, ravno nasprotno, saj se že dolgo pred koncem romana zavemo, da za avtorico enoznačnih odgovorov ni in da je naše potovanje skozi pripoved namenjeno razkrivanju, ne razkritju. Tudi odgovor na naslovno napoved – Čigavo je torej maščevanje? – je prepuščen bralcu, ki lahko v romanu, hkrati psihološkem trilerju in modernistični ubeseditvi človekove nemoči pred samim seboj, odkriva nove plasti in interpretacije še dolgo po tem, ko ga odloži na polico.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Lipin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
