Marco Missiroli: Zvestoba
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2020 Prevod: Janko Petrovec
Ali smo zvesti, če sanjarjenje o prevari ostane samo v naših mislih, tudi če o tem razmišljamo dolga leta? Kaj pa, če skok čez plot udejanjimo in na to pozabimo?
Mlad in obetaven italijanski pisatelj Marco Missiroli se v svojem šestem romanu Zvestoba posveti zgoraj navedenima vprašanjema na posreden način. Roman se prične z dialogom in medias res, ki nas takoj vplete v sporno situacijo: »Tvoja žena mi je sledila.« V romanu, razdeljenem na dva dela, spremljamo zakonca iz srednjega višjega razreda, Carla in Margherito. Oba imata svoje fantazije, Carlo o študentki Sofiji, Margherita pa o fizioterapevtu Andrei. Poleg njunega življenja in dilem, s katerimi se individualno soočata, pa je to tudi roman o odnosih v družini.
Glavni lik, profesor Carlo Pentecoste, je najbolj introvertirana oseba v romanu. Svoje intence in dejanja kritično premleva tudi deset let po »nesporazumu«, kot imenujejo incident, ki se je zgodil med njim in Sofijo. Missiroli fragmentarno z retrospekcijo prikazuje Carlovo spominjanje na dogodek: »[…] študentka, ki se z mirnim korakom spusti po stopnicah, profesor, ki jo spremlja s pogledom z vrha istega stopnišča in si ob tem mane dlan, s katero se je je komaj dotikal.« Skozi roman poskuša ugotoviti, kaj je razlog za njegovo željo po prešuštvu, sprašuje se, če je morda utrujen od zakona, če gre za iskanje čustvenega nadomestka, ali je občutek krivde ta, ki ga zadržuje pred skokom čez plot, in če mu prevara ponuja pot, po kateri bi znova našel zvestobo Margheriti. V nasprotju z njim je Margherita manj moralna oseba, ki iz maščevanja izvrši akt nezvestobe, hkrati pa s tem dejanjem poskuša osvežiti njen zakon: »[…] upala je, da bo razkritje znova pognalo zvezo med njim in njo.« S tem, ko je zagrešila prešuštvo, je »doumela, da je drugi pomen nezvestobe lahko zvestoba do sebe«. Oba protagonista izvirata iz družin, katerim tovrstno dejanje ni nepoznano. Carlo je za svojo nezvestobo iskal »družinske alibije, pa čeprav mu je ravno sestra rekla, da je šele s prevaro našla nazaj k sebi. V smislu, da si se bila izgubila? V smislu, da sem hotela užiti življenje«, Margheritina mama pa »je od nekdaj verjela, da nekatere drobne laži bogato obrodijo, tudi možu je zato redno lagala«.
V slovenskem prevodu lahko beremo tudi Missirolijev predzadnji roman Opolzkosti v zasebnosti, s katerim imata nekaj skupnih točk, ki so morda celo avtobiografske. V obeh romanih se pojavlja tema zvestobe, smrt matere enega od glavnih likov, verovanje v napoved prihodnosti ter doživeto opisovanje ulic in življenja v prestolnici mode, Milanu. Za razliko od predzadnjega romana je Zvestoba znatno manj erotično nabita. Pisatelj v obeh romanih uporablja veliko literarnih referenc, specifično v Zvestobi se sklicuje na Irène Némirovsky, katere romani so Margheritino najljubše branje, Margherita pa svojega moža in dogodek s študentko primerja z Lolito Nabokova in Coetzeejevo Sramoto.
S svojim prvim romanom Senza coda (2005) je Missiroli osvojil nagrado Campiello, pravice za snemanje nadaljevanke po Zvestobi pa je odkupil Netflix. Zvestoba je moderni roman s sodobno tematiko, s katero se srečujejo današnji mladi pari. Nenavadno za tovrstno temo romana je, da je pisatelj izbral tretjeosebnega pripovedovalca, ki pa nam ne omogoča vpogleda in doživljanj »iz prve roke«, a je avtorju kljub temu uspelo podrobno prikazati občutje glavnih dveh likov. Pisatelj odgovore na dilemo nezvestobe podaja neavtoritativno, na pojem gleda z več možnih zornih kotov, način, kako nam predstavi kočljivo situacijo, pa s pomočjo analepse omili in s tem ohrani bralčev indiferenten in neobsojajoč odnos do likov. Za uvod v roman je izbral citat Philipa Rotha, ki jedrnato povzame njegov zadnji roman: »Samo takrat vemo, da smo živi, ko delamo napake.«
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
