Marco Missiroli: Ko imel bi vse
Založba: Cankarjeva založba Leto izdaje: 2023 Prevod: Janko Petrovec
Marco Missiroli (1981) je slovensko bralno javnost navdušil že z romanom Opolzkosti v zasebnosti, v katerem smo spremljali odraščanje Libera Marsella, od prvih ljubezenskih pogledov do očetovstva. Vrline njegovega prvega prevedenega romana so predvsem v postopnem grajenju zgodbe, tenkočutni izbiri besed, spretno ubesedenem vpletanju čustev in seksualnosti, ki je bralca kar naprej vlekla k naslednjemu poglavju. Tretji roman, preveden v slovenščino, Ko imel bi vse pa je v vseh ozirih nekaj povsem drugega, saj zgodba teče počasneje, bolj zmedeno. Najbolj opazno pa je, da Missiroli vpleta manj (ali skoraj nič) čustvenega naboja, sicer pa je ta odlikoval vse njegove prejšnje romane.
Missiroli se tokrat prvič odmakne od Milana, mesta, ki je bilo doslej domače okolje vseh njegovih zgodb. Spremljamo štiridesetletnega Sandra, ki se poleti, natančneje v juniju, odpravi iz Milana v Rimini na obisk k ostarelemu in betežnemu očetu.
»Pet dni pozneje prispem v Rimini. Rolete so spuščene, garažna vrata pa na široko odprta. Najdem ga sredi paradižnikov, nosi svoj ribiški klobuk. – Zdravo – se dvigne z zemlje in se znojno zasveti. – Je bil promet? – Ne, ni ga bilo. Stopi mimo mene in mi že skoraj vzame torbo, toda odmaknem mu jo.« Že prvih nekaj odstavkov avtor zgradi iz kratkih in enostavnih dialogov med očetom in sinom, s čimer pred nami uspešno naslika napeto vzdušje in več kot očitno nerazčiščene odnose. Jasno je, da bomo tako kot v romanu Zvestoba spremljali zgodbo o nerazrešenih družinskih odnosih.
Oče, ki trmasto preživlja starost v obalnem jadranskem mestecu, se je po ženini smrti zaprl v osamo: »Njene slike je snel s sten. Večerne obleke so še vedno po omarah, pa čevlji tudi. In trezor, zadaj za zadnjima zvezkoma Fabbrijeve enciklopedije.« Sandro pa je odšel iz »mrtvega« mesta v Milano, kjer je nevede zapadel v odvisnost od iger na srečo. Čeprav se tega ne zavedata, pa drug drugega potrebujeta bolj kot kadar koli. Osnova zgodbe so torej družinski odnosi dveh moških, brez žensk ali drugih partnerjev. Dveh oseb, ki sta si nevede na las podobni. Ta sprva uspešno vzpostavljena dinamika se hitro sprevrže v dolgovezenje in nepotrebne dialoge. Sandro sledi očetu na vsakem koraku in odkriva njegovo starčevsko življenje, oče pa Sandra s kratkimi vprašanji zaslišuje o njegovem skrivnostnem milanskem življenju. In čeprav je spremljanje dveh povsem različnih načinov življenja lahko povsem prijetno branje, pa avtor v bralcu ne uspe vzbuditi nikakršnih globljih čustev do teh likov. Razkosana pripoved s kopico dialogov prej kot toplino in sočutje vzbuja občutek hladnosti, kar je morda Missirolijev namen, vendar to odstopa od vsega, česar smo pri njegovih delih vajeni. Tako sledimo Sandrovemu opisovanju očeta in neštetim prepirom med njima, ki povečini ostanejo nerazrešeni, sproti pa odkrivamo Sandrovo zgodbo o zasvojenosti z igrami na srečo ter samotno in sočasno skrivno življenje njegovega očeta. Pa vendar se Sandrovi opisi vlečejo, zaradi česar bralec izgubi osredotočenost na dogajanje in je prej ali slej prisiljen preskočiti stran ali dve, da bi prišel do bistva predolgega opisa dogodka.
Šele z drugim delom knjige, naslovljenim Oktober, november, se dogajanje nekoliko prebudi. Očetovo zdravje vse bolj peša, Sandro pa svoj poletni obisk podaljša v jesen. Sprva hladen pripovedni pristop se sedaj rahlo otopli in postane podoben tistemu iz prejšnjih romanov. Neštete brezpredmetne dialoge med očetom in sinom zamenja prvoosebni Sandrov pogled na očeta, v katerem opisuje njegov vsakdan in spremlja njegovo počasno odhajanje: »Pomagam mu na noge, obleče se sam in odide v kopalnico. Slišim, kako s police vzame stekleničko s kolonjsko in se poškropi. Takoj nato se vrne in reče, da bi se malo sprehodil okoli hiše. Še prej si pripraviva čaj in piškote, pozoblje jih. Nato se spustiva po stopnicah, pazljivo me prehiti in se ustavi pred gredami.«
Missiroli tako ustvari roman o družini in odnosih skozi čas. Vendar pa življenjske zgodbe niso popisane natančno; gre bolj za orise, iz katerih bralec o likih izve bolj malo, in posledično ostane ravnodušen. Poleg tega vedno znova preskakuje med sedanjostjo in preteklostjo, kar zmede do te mere, da ne vemo več, kje in kdaj se zgodba pravzaprav odvija. V nekem trenutku spremljamo Sandra in očeta, spet drugič Sandrovo mladostniško življenje v Milanu ali očetovo samevanje na vrtu, potem pa brž spet spremljamo njuno skupno pohajkovanje. Ker roman nima poglavij, je časovnim preskokom skorajda nemogoče slediti. Slogovno sicer ostaja, tako kot vedno, izpiljen, z izbranimi besedami in metaforami. A niti dober slog pripovedi ne reši dolgovezenja in pomanjkanja prave vsebine. Bralcu prej ali slej postane jasno, da bo oče proti koncu umrl, in tako nas stavek »Umrl je pred petinšestdesetimi urami, včeraj je bil pogreb« v tretjem delu romana ne preseneti. Na tem mestu bi Missiroli lahko izkoristil trenutek bolečine in brezpredmetno opisovanje ter neštete dialoge zamenjal s popisom spominov pripovedovalca ali pa vsaj z razrešitvijo preteklosti, ki jo tako rad vpleta skozi celotno zgodbo. Vendar se življenje preprosto nadaljuje. Znova smo priča dolgovezni pripovedi in spremljamo Sandrovo življenje ter prepodrobne opise neštetih iger na srečo.
Šele proti koncu romana se Missiroli približa slogu in načinu pripovedovanja, zaradi katerega se je, pa čeprav relativno pozno, uveljavil kot eden uspešnejših in mednarodno priljubljenih sodobnih italijanskih pisateljev. Sandro namreč v nekem trenutku ugotovi: »Dvajset let manj in kaj vse bi mu lahko še povedal, kaj vse. – Da ga imaš rad – reče Bibi. – Kaj drugega bi pa lahko rekel očetu […] – Ko bi mu le bil povedal, da je tudi v meni nekaj njega. […] – Nekaj od vsega, kar mi je dal.« In prav zadnjih nekaj strani romana vsaj malenkost upraviči Missirolijev sloves. Kajti uveljavil se je kot pisatelj, ki s svojim slogom uspe čustva izvabiti tako iz svojih likov kot tudi iz slehernega bralca ali bralke, česar pa v zadnjem romanu žal ne doseže.
V romanu Ko imel bi vse se moramo prebijati skozi hladno slikanje odnosa dveh oseb, ki nas bo, če pričakujemo za Missirolija značilno toplino in kompleksnost odnosov, pustilo ravnodušne in precej zdolgočasene. Ne bomo spoznali Riminija, ne bomo se potopili v družinske odnose, ne bomo spremljali odraščanja, ampak bomo preprosto brali o povprečnem dnevu slehernika. Šele konec je tisti, ki v nas vzbudi čustven odziv in ki vsaj delno pojasni zgodbo Sandrove družine, toda to ne popravi vtisa oguljene zgodbe brez velikih zapletov ali razdelanih odnosov. Zdi se, da je avtor skušal svoje pisanje usmeriti v novo smer, s katero bi se lotil svoji starosti in življenjskim izkušnjam bližjih tem, vendar se je pri tem želel otresti čustvenosti, ki je doslej prežemala njegove romane. A prav čustvenost je tista, ki je odlikovala njegovo pisanje, zato v dotičnem romanu umanjka glavna kvaliteta Missirolijevega pisanja. Odnos med očetom in sinom bi bil lahko neizčrpen vir čustev, vendar je avtor tokrat raje ostal hladen.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tjaša Mislej
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
