15. 12. 2020 / Literatura / Pod površino / Esej

LUDa esejistika: Vtisi s Festivala bralne kulture Prepišna Literatura: Brez bližnjic

8. Festival bralne kulture Prepišna Literatura: Brez bližnjic (LUD Literatura)
Kdaj: 7.–11. december 2020
Kje: Youtube kanal založbe LUD Literatura ali kjerkoli se že nahajaš s telefonom v roki ali računalnikom v naročju 

Pred: nedelja, 6. december 2020

Pripravljam se. Vedno se na vse pripravim, da moja sicer raztresena narava ne pride preveč do izraza. Tokrat se pripravljam malo manj intenzivno, ker se mi ni treba, ampak do neke mere vendarle se, ker se tako bolje počutim.

Priprava na odmik od rutine vsakdanjika, namenjenega nujnemu zlu običajnih univerzitetnih spletnih predavanj, ki se jih navajeno udeležujem že tedne, me veseli. Bolj za dušo kot iz obveze si nameravam prihajajoči teden popestriti z osmimi dogodki, posvečenimi esejistiki, in to mi nekako pomaga držati glavo pokonci navkljub teži utrujenosti, ki se nabira predvsem na račun študija. Seveda čisto brez obveze nisem, ker sem urednicama obljubila, da bom konec tedna oddala pričujoče besedilo, vendar to jemljem zgolj kot motivacijo. Dogajanje me res zanima čisto osebno, besedilo bom pa itak napisala že napol sproti, upam.

Festival bralne kulture Prepišno uredništvo, ki ga organizira LUD Literatura, sicer že poznam in mi je pri srcu. Takih vsebin mi na splošno manjka v vsakdanjiku, vse bolj opažam, zato si zanje z veseljem vzamem čas, kadar so mi ponujene. Jutri torej začnem spremljati osmo edicijo festivala, ki so jo po sili razmer pri Literaturi spretno prestavili v spletno okolje svojega Youtube kanala.

Za razliko od večine, ki komaj čaka, da se življenje vrne na stare tirnice in dogodki v temu namenjene prostore, meni tole v resnici paše. Možnost kasnejšega ogleda (beri: ob enih zjutraj, ker imam porušen bioritem in sem takrat najbolj produktivna), združena s prostorsko fleksibilnostjo (beri: za mizo, na kavču, v postelji, morda kdaj celo na tleh), mi ustreza. Zato sem verjetno prava oseba za pisanje tega komentarja; zdi se, da nadpovprečno cenim prednosti tega zasilnega formata.

Skratka, ker uvertura že poteka in si jo lahko zato ogledam že danes, to tudi storim. Setting the mood is always important. Poslušam Majo Vidmar, Petra Semoliča, Muanisa Sinanovića, Ano Svetel, Marka Goljo in Lucijo Stupica, avtorje knjig Literaturine zbirke Prišleki, ki berejo svoje tekste v okviru dogodka s prikupno zvenečim imenom, Prepišni Prišleki. Prijetno mi je, poslušam in razmišljam, kako zelo in zares kljub vsemu pogrešam literarne večere. To še najbolj od vsega. To in koncerte. Tega internet žal ne zmore ponuditi v enaki obliki; ne poda mi kozarca vina na koncu in kramlja z mano o slišanem, ne sedi z mano v tišini na avtobusu, ko sem pod vtisom dogodka, ne poteka neprekinjeno in intenzivno, ker posnetek lahko ustavim, avtor ne sedi za noht pred menoj živ in dihajoč in blizu. Drugače je. Pogrešam literarne večere.

Ko je posnetka konec, še nekaj časa sedim na postelji in poslušam glasbo. Prvič po dolgem času tudi nekaj napišem, zase. Vsakič, ko poslušam branja, potem lahko pišem. Kot da se besede drugih rade družijo z mojimi, pomislim. S to zabavno podobo pred očmi počasi potonem v spanec, vedoč, da se moram zjutraj zgodaj zbuditi za dolg dan.

Med: ponedeljek, 7. december
17.00 Nakratki 1 (kratka predavanja o esejistiki): Robert Kuret in Muanis Sinanović

Dan, prvi.

Ne gledam ob 17h, ne znese mi. Ura je dve zjutraj in jaz sem kot po navadi naspidirana, budna in angažirana. Pa dajmo.

Mater, se vidi, da sem študentka, pomislim že nekaj minut po začetku predvajanja. Zapisujem si kot nora, ustavljam, premišljujem, lovim citate, ki so mi všeč, prikimavam, čečkam. Obračam list za listom popolnoma pokracanih strani zvezka brez platnic, ki mi je po naključju padel pod roke, ko sem ugotovila, da me možgani silijo k beleženju in refleksiji. Uživam, ker točno to pogrešam na faksu, ta engagement, zagon, golo zanimanje za povedano, predvsem pa trenutke intenzivnega odziva besede, ki se vrstijo pred menoj.

V sam event se prek tega posnetka v bistvu zaljubim. Všeč mi je, da Kuret vzporedno razmišlja o literarni kritiki in eseju, všeč mi je predvsem, da se z njim povečini strinjam, ampak ne povsem. Dopolnjujem njegove misli s svojimi in srečna ugotavljam, da imam kot nekdo, ki besedilom literarnokritiške narave posveča precej časa in pozornosti, očitno izdelano idejo o tem, čemu je taka misel v resnici namenjena in zakaj se je sploh poslužujem. To ubesedujem prvič, pišem na dolgo in široko s hlastno pisavo, samo zase. Počutim se udobno v svoji koži, zdi se mi, da gre za pomemben intimen dogodek samospoznanja.

Kuretovo predavanje je tudi nadvse simpatično. Opazim kanček sramežljivosti, zadrege, toda govori strukturirano in razumljivo. Izkušeni people watcher v meni ceni to pristnost, naravnost njegovega pristopa, ker imam občutek, da se namesto naučenega govora pred mano razvija polovica dialoga. To imam rada. Model deluje simpatičen sogovornik.

Potem poslušam še Sinanovića. Če Kuret govori bolj splošno, na videz objektivno, je Muanis precej bolj oseben in specifičen, veliko povedanega je prvoosebnega, veliko zaimka »jaz«. Zabavajo me njegove frustracije glede pisanja proze/romanov in do potencialne profesure – pravi namreč, da ga oboje spravlja v tesnobo, kar v resnici razumem. S Sinanovićem sva si podobna v svoji nagnjenosti k esejistiki in poeziji; tudi mene je romana v resnici strah, toda se ga bom verjetno ognila iz drugih razlogov kot on. Njega namreč muči veliki pečat poznavanja resnice o svetu, ki ga romanopisec poda s svojim delom, jaz pa se preprosto bojim, da za kaj takega nimam niti domišljije niti discipline, heh.

Pri Muanisu je sicer najbolj zanimiva njegova izrazito filozofska perspektiva. Omenja tudi povezavo s pesništvom, kako pesniki od proze najbolj težijo k esejistiki. Potem pridejo na vrsto položaj eseja danes, vloga eseja v svetu med akademskim pisanjem in facebook komentarji, vpetost v širši kontekst in aktualno družbenopolitično situacijo in …

Uf, konec. Ura je skoraj štiri, kako je to mogoče? Posnetek vendar ni daljši od šestindvajsetih minut?? No, temu se pravi »not pasti«, bi rekla. Za to krivim možnosti, ki mi jih dopušča format, kajti spoznavam, da si rada delam zelo izdatne, skoraj verbatim zapiske, funkcija ustavljanja na Youtubu pa mi to fino omogoča. Očitno sem rojena za poklic prepisovalke rokopisov v samostanu ali, še bolje, zapisničarke. Pač nočem ničesar spustit, ničesar popačit, rada dokumentiram stvari. Pa še zelo poseben odnos imam do besed in do tega, kako so (so)postavljene – verjamem, da ima vsak tekst, vsako tvorjeno besedilo, naj bo pisno ali ustno, neko svojo strukturo, nek svoj flow, ki ga nočem povozit s svojo lastno interpretacijo. Gre za vprašanje spoštovanja – do avtorja in do besed – in tega imam danes na pretek.  

Med: torek, 8. december
17.00 Nakratki 2 (kratka predavanja o esejistiki): Urban Vovk in Esad Babačić
19.00 Pripovedovani esej: Špela Setničar in Ana Svetel

Dan, drugi.

Čez dan razmišljam o včerajšnjem predavanju. Spoznam, da ne vem več, ali želim o dogodku napisati sproščen komentar à la kratka zgodba/dnevniški zapis, kot za lanski knjižni sejem, ali me bolj mika nekakšen (psevdo)esej. Toliko imam namreč za povedati, toliko misli, razmišljanj, ugotovitev, ki bi jih želela strukturirati in iz njih ustvariti en hud tekst. Toda verjetno raje kdaj drugič.

Ob 17h najprej poslušam Vovka. Sledim pazljivo, ker vnaprej vem, da se bom našla v njegovih besedah. Vedno se, podobna sva si.

Intuicija me ne razočara, avtor Garaž zadene v črno že na samem začetku. Pove namreč, da je do eseja prišel prek literarne kritike, ki ga je začela sčasoma utesnjevati, ker se mu je zdelo, da mu ne dovoli dovolj svobode v interpretaciji teksta, da je zavezan k nekim kritičnim sodbam in k nekemu formatu. To zame ni nova informacija, Vovka poznam, a ko danes to slišim iz njegovih ust, je nekaj drugače.

Moram ustaviti posnetek, kajti zavem se, da je pravkar ubesedil točno to, o čemer sem sama začela razmišljati ob spremljanju včerajšnjega eventa. Tudi pri meni se namreč v zadnjem času napoveduje ta prelomni trenutek, ko se od kritičnega, literarnorecenzentskega končno obračam k bolj esejističnim besedilom. Sama tendenca zdaleč ni nova, zdi se mi, da se jo je pri meni vedno nekako čutilo; nova je predvsem intenziteta iniciative za ta preskok. Ne gre za to, da bi se želela povsem odpovedati takšnemu literarnokritičnemu razmišljanju, esejistika me privlači bolj kot naslednji korak, kot neka naravna progresija. Res se mi zdi, da je to zvrst, v kateri bi optimalno obstajala. 2021 new year’s resolution.

Potem Vovk govori še o kratkih zgodbah, o kombinaciji esejistike z žanrom pisma, dnevnika itn., kar je tudi vse fajn in zanimivo. Ampak jaz še kar razmišljam o sebi in eseju. Egocentrizem.

Esad Babačić nosi masko. To res spoštujem.

Njemu se najbolj pozna, da je po duši pesnik, zelo poetično perspektivo ima. Samo pesnik bi začel z besedami: Esej je zame neskončna pokrajina, po kateri hodim že kar nekaj časa in kot pravi napotek – brez bližnjic, o tem ni dvoma. Poleg tega esej tudi personificira, o njem govori kot o dragem prijatelju, sogovorniku. To se mi zdi prikupno.  

Ta posnetek mi je vsaj tako ljub kot včerajšnji, se zamislim, ko se predvajanje konča. Grem nekaj pojest in skuhat čaj, da se pripravim na naslednjo rundo.

***

Ob 19.00 sharp sem nazaj pred zaslonom, radovedna, ker nimam pojma, kaj pričakovati pod naslovom Pripovedovani esej.

Takoj ko se posnetek začne predvajati, pozabim na svojo zmedenost. Še dobro, da že sedim, kajti glas Špele Setničar me v trenutku, milo rečeno, vrže na rit. Nekje sem ga gotovo že slišala, si mislim, takega glasu zlepa ne pozabiš. Pogooglam in vidim, da je spikerka na Radiu Študent. Makes sense. Punca ima najbolj noro radijski glas in dikcijo, pa še na televizijo spada, ker deluje suverena pred kamero; bil bi kriminal, če ne bi bila že aktivna na tem področju.

Ker sem že na Literaturini spletni strani, se odločim prebrati še nekaj njenih pesmi, ki so tam objavljene. Všeč so mi. Vem, da bi bili prijateljici, če bi se poznali. Take ljudi po navadi kar ujamem za rokav in jih potem ne izpustim več, vse preredki so za kaj takega.

Ko si opomorem od začetnega šoka, poslušam Špelo, ki govori o dveh knjigah esejev, o Vovkovi Kdo drug in kje drugje in Zupanovi Ene in drugi. Obe takoj porezerviram na Cobissu in prek mejla prosim slavistični oddelek knjižnice OHK, da mi ju pošljejo. Uspeh.

Z Ano Svetel napoči sprememba okolja, zagorela sedi zunaj na soncu; iz tega, kako nezimsko je oblečena, sklepam, da nekje na morju. Njen pristop je drugačen kot Špelin, zato se zmedem. Namesto predstavitve dela me namreč preseneti neznana tretjeosebna pripoved brez uverture in posledično mi nič ni jasno. Napenjam možgane in poskušam ugotoviti, v čem je pravzaprav fora, kaj točno poslušam. Na neki točki se mi posveti, da je Ana iz knjige esejev Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali Mojce Pišek prav mojstrsko naredila zaresno zgodbico, za kar bi ji človek kar čestital. Potem, ko razvozlam uganko, sem kul, potem sem nezmedena, lahko sledim.

Anin komentar o kreativnem izzivu pripovedovanja esejev, s katerim se današnji dogodek zaključi, je v popolnem nasprotju z nalogo, ki me čaka, ko zaprem zavihek in se vrnem k svoji dnevni nekreativi, pisat prav nič svoboden, šolsko pojmovan esej, ki ga moram do jutra oddati za faks. Nepopisno bedno se je po poslušanju o esejih v njihovi pravi, svobodni obliki, lotiti eseja, kot ga pojmuje izobraževalni sistem. Srednja žalost, ampak nimam izbire.

Med: sreda, 9. december
17.00 Nakratki 3 (kratka predavanja o esejistiki): Urška Bračko in Mojca Pišek

Dan, tretji.

O današnjem predavanju Urške Bračko in Mojce Pišek ne bom dolgovezila. Sem poslušala do konca, ni bilo res slabo ali kaj takega, ampak ne bi ničesar zamudila, če ne bi odprla povezave. Not a fan.

Ker je Urška knjižna blogerka, ne esejistka ali pesnica, ima vidno drugačen pristop do esejistike kot ostali predavatelji, ki slednjo tudi tvorijo. Kar seveda ni à priori slabo, nasprotno. Povsem drugačen je tudi njen register govora in odnos, kar je zanimivo opazovati, ampak mi pa ni všeč. Predvsem pa tako s svojim načinom izražanja kot s povedanim nedvomno apelira bolj na neko mlajšo, gimnazijsko populacijo, ki eseja v resnici ne razume, kar pa verjetno ne drži za večino obiskovalcev Prepišnega uredništva. Plus, ne strinjam se z njenimi uvidi in komentarji. Ampak o tem kdaj drugič, tu je veliko za razpakirat.

Mojca pa … samo ni »moja skodelica čaja«, bi rekla. Boli me, ko slišim (vidim ne, ker je posnet samo njen glas), da je kot literarna kritičarka dobro desetletje zagovarjala tako imenovano »kritično« kritiko, torej ostro, brutalno pisanje, oropano vsakršne vljudnosti in ozira do avtorjevih čustev. Ne samo, da ne verjamem, da je taka kritika sploh lahko konstruktivna, bojim se tudi, da je s svojim neusmiljenim pristopom nepovratno ranila številne ustvarjalce, ki bi ob drugačni, spodbudno naravnani kritiki umetniško zrasli in nadaljevali z ustvarjanjem, vendar se zaradi njenih ostrih besed niso nikoli več preizkusili v pisanju. Sicer pravi, da je zdaj prek pisanja esejev mnenje spremenila, ampak potencialna škoda je bila že zdavnaj storjena. In – če ne bomo kulturniki sami podpirali kulture in drug drugega spodbujali k rasti, namesto zatirali v kali, če se ne bomo spoštovali – kdo nas bo? Država?

Konstruktivna kritika ni kritika, ki samo hvali, še manj kritika, ki samo graja, ampak kritika, ki zna med tema dvema skrajnostma najti ravnovesje. Njen namen ni vzpostavljanje avtoritete ali absolutno vrednotenje, temveč predstavlja z argumenti podkrepljen komentar, temelječ na spoštovanju tako do bralca besedila kot do avtorja dela. Za to je potrebna vljudnost, tudi ko opozarjamo na morebitne šibkosti dela, kar pa seveda ne pomeni, da slednje zamolčimo. Kritika zahteva taktnost, da doseže svoj cilj konstruktivnega doprinosa k umetniškemu ustvarjanju – uničevanje posameznikove samopodobe pa prepustimo comment sectionu Facebooka in pritisku družbe.

Med: četrtek, 10. december
17.00 Nakratki 4 (kratka predavanja o esejistiki): Jasmina Šepetavc in Anja Banko
19.00 Prepišni Četrtkovci (bralni klub poezije revije Novi zvon): Zarja Vršič, Nina Kremžar in Veronika Šoster o zbirkah Petra Semoliča, Maje Vidmar in Muanisa Sinanovića

Dan, četrti.

Danes se je fino začelo. Poslušam Jasmino Šepetavc in Anjo Banko, ki mi odstreta obzorja filmskega eseja. Zdi se mi super, ker o tem iskreno ne vem prav ničesar. Za kinematografijo sem se vselej premalo zanimala, česar ne priznam prav rada, čeprav se vidi z neba. Če se človek še kultnih filmov skorajda še ni dotaknil, je to težko prikriti.

Zato si veliko zapisujem, učim se. Ker je zadeva zame tako nova, jo takoj poslušam še enkrat, da si bom zares zapomnila. Vmes kuham kavo, da prebudim svoje lene veke, ki kličejo k dremežu. Isto krizico imam vsak dan okoli šeste ure zvečer, ampak se počitka ogibam – že enkrat na dan se komaj prisilim prekiniti sladek spanec, drugič je pa to pravi podvig.

Potem do sedmih delam za faks ob glasbi, ob uri pa jo nadomestim s posnetkom, naslovljenim Prepišni Četrtkovci. Ker ni pravo predavanje, si tokrat upam multitaskat.

Za Četrtkovce do danes še nisem slišala, ampak mi je koncept takega bralnega kluba všeč, Novi zvon je pa kul platforma, tako da zaupam njihovi organizaciji. Ko se bo življenje normaliziralo, me prav verjetno kdaj zanese v THL pofirbcat, kako v resnici zadeva izgleda v svoji pravi obliki.

Zelo mi je všeč organski potek tega dogodka, ugotovim po nekaj minutah. Začel se je namreč predavateljsko, ker je bilo treba določene stvari razložiti, zdaj pa se je postopoma in nevsiljivo pretopil v intimen debatni krog med urednicami. Prehod je bil dovolj lep, da ga sploh nisem opazila, dokler ni bil že končan. S tem je bilo uspešno poustvarjeno okolje bralnega kluba kot dialoška, pristna interakcija, ne naučena predstava, in točno to je bilo potrebno.  

Po koncu posnetka motivirana za diskutiranje o literaturi pokličem prijatelja in ker je za, govoriva o knjigah več ur. Tudi jaz bi imela svoj bralni klub, si rečem, in si ga ustvarim. Can do attitude te daleč pripelje v življenju.

Med: petek, 11. december
18.00 Pripovedovane Stopinje: Katarina Nahtigal in Maša Budič

Dan, peti.

Zvečer (z dvourno zamudo) ob skodelici čaja poslušam pripovedovalki Katarino Nahtigal in Mašo Budič, ki v življenje obudita kratke zgodbe iz knjig Četrt ob obvoznici Vesele Ljahove, Poslušalka Tove Jansson in Poleti že! Etgarja Kereta, ki so izšle v zbirki Stopinje.

Prijetno je. Zdi se, kot da je božič in jaz poslušam pravljice za odrasle. Ne zapišem ničesar, ker o nekaterih stvareh pač ni treba pisati.

Potem: sobota, 12., in nedelja, 13. december

Dan, šesti, in dan, sedmi.

Vselej me kar malo razžalosti, ko se tako fajn dogodki končajo. Ne maram koncev. Ampak tako kot underwhelming predavanja na faksu, ki me spet čakajo v ponedeljek zjutraj, je tudi to očitno nujno zlo.

Preden končam, želim poudariti, da je zapis dolg, ker se mi dogodek zdi pomemben. Ker imam preveč vtisov, da bi jih zreducirala na nekaj praznih besed. To lahko stori kdo drug.

Sama sem ta teden v prvi vrsti sproducirala precej neprivlačen mali karirasti zvežčič kaotičnih, obupno nakracanih zapiskov, h katerim se bom zagotovo še vrnila, in našla nekaj predavanj, ki si jih bom brez dvoma še kdaj ogledala. Organizatorju in predavateljem sem hvaležna predvsem za spodbujeno introspektivo; verjetno ne pretiravam, če rečem, da je bilo tole zame kar malo life-changing.

Tebi, dragi bralec, ki si zdržal z mano prav do konca, pa toplo priporočam, da si, če si še nisi, vzameš čas in izkoristiš možnost kasnejšega ogleda omenjenih predavanj. Vedi, da se ne bi takole razpisala brez razloga, pa tudi ne za dogodek, ki je minljiv in od katerega ti, ki si namenil kar nekaj dragocenih minut tej moji pripovedi, ne moreš več profitirati. Sploh če si študent humanistike, pa so te slovenske fakultete razočarale, ali če si študent naravoslovja, ki spoznava, da pogreša dobre družboslovne vsebine – dobrodošel. Tole ti bo všeč.

Če nama bo sreča naklonjena, se naslednjič, srčno upam, ob Prepišnem uredništvu snideva zares, v živo, in te lahko potem povabim na burno debato ob kozarcu vina ali piva. Do takrat pa ti iz zavetja svoje sobe želim: na zdravje – in prijeten ogled. À la prochaine !

                                                                                                                                                                                    
Prepišna Literatura – Brez bližnjic